Politika manjšega zla

San Vito lo Capo je majhno mesto na severozahodu Sicilije, kamor radi hodijo plezalci. Minuli teden je tam dopustoval nekdanji predsednik vlade Janez Janša z ženo Urško in sinom Črtomirjem, družbo pa sta jim delala neizvršni direktor slabe banke Andrej Šircelj in njegova žena Mojca, nekdanja generalna direktorica Davčne uprave. Od tam je Janša dan za dnem pošiljal tvite, ki so jih slovenski mediji pridno objavljali, predsednica vlade Alenka Bratušek pa je nasedla Janševim obljubam, da se bo udeležil sestanka o fiskalnem pravilu, čeprav je vedel, da bo ob dogovorjenem času še vedno na Siciliji.

Ko so v javnost prišle prve podrobnosti o programu stabilnosti, torej o svežnju ukrepov, s katerim namerava vlada uravnotežiti javne finance, je Janša nemudoma tvitnil, da sta zviševanje in uvajanje novih davkov namesto znižanja stroškov napačna smer, še več, da gre za »gašenje požara z bencinom«. Da bo vlada s takim pristopom zadušila gospodarsko rast in uničila na tisoče delovnih mest. Z novimi davki naj bi se oddaljili od okrevanja gospodarstva. Skratka, vrniti da se je treba h korenitemu rezanju javne porabe. Hm.

Če varčevalna doktrina deluje, zakaj se je potem v lanskem letu, ko je Janševa vlada uvedla sveženj varčevalnih ukrepov, s katerimi je zarezala v sredstva za izobraževanje, zdravstvo, kulturo, socialo, dramatično skrčila gospodarska rast in zakaj je še kar naprej naraščala brezposelnost? Če bi bil Janšev pristop učinkovit, bi bila Slovenija danes »svetilnik Evrope«. Pa ni. Nasprotno. Je v globoki recesiji. Ali ni to ultimativen dokaz, da se dosedanji pristop ne obnese in je čas za obrat?

Naj takoj na začetku zapišemo: uravnoteženju javnih financ se ni mogoče izogniti. To je jasno. Manj jasno je, da za kaos v naših javnih financah nista kriva Wall Street in nemška kanclerka Angela Merkel. Povzročili smo ga sami. Najprej s kriminalno ekonomsko politiko prve Janševe vlade v letih 2005–2008, nato z inertnostjo Pahorjeve vlade v prvih treh letih krize in potem še s strahotno zgrešenimi varčevalnimi ukrepi druge Janševe vlade v lanskem letu. Ti ukrepi so povsem po nepotrebnem močno zatrli gospodarsko aktivnost, kar je med drugim močno oklestilo letošnje davčne prilive, zaradi česar so sploh potrebni drastični posegi za uravnoteženje javnih financ.

Vse finančne luknje, s katerimi smo soočeni danes, so nastale v času prve Janševe vlade. Samo z ukinitvijo davka na izplačane plače je državni proračun ostal brez približno 700 milijonov evrov.

Vse finančne luknje, s katerimi smo soočeni danes, so nastale v času prve Janševe vlade. Od luknje v državnem proračunu do lukenj v bančnih bilancah. Samo zaradi ukinitve davka na izplačane plače je državni proračun izgubil približno 700 milijonov evrov. Pri čemer je Janševa vlada ta davek ukinila v začetku leta 2009, torej ko se gospodarska kriza pri nas sploh še ni zares začela. Če bi bila pametna, bi hkrati z ukinitvijo davka na izplačane plače zmanjšala javno porabo, da bi tako kompenzirala izgubo, vendar ji to ni prišlo na pamet.

Dodatnih dvesto milijonov evrov likvidnostnih sredstev je odneslo znižanje stopnje davka na dobiček. »Ukrep, ki bi potencialno učinkoval ugodno na daljši rok, zaradi na primer večjih investicij, je imel po pričakovanju opazne in takojšnje negativne posledice na likvidnost proračuna,« je že pred časom dejal ekonomist Velimir Bole. Samo s tema dvema potezama, s katerima je vlada želela razbremeniti gospodarstvo in povečati njegovo konkurenčnost (očitno ne prav uspešno, saj naše gospodarstvo še nikoli ni bilo v tako slabi kondiciji, kot je zdaj), je državni proračun izgubil skoraj milijardo evrov! Dodaten hud udarec za javne finance je bila Virantova plačna reforma.

Skupaj gre torej za več kot milijardno luknjo, ki se vleče že leta, vse do danes. Na Islandiji so dali predsednika vlade, ki je vodil tako politiko, na sodišče.

Vlada Alenke Bratušek na voljo nima veliko manevrskega prostora. Če korenito zareže v plače, pokojnine in socialna denarna nadomestila, s tem tvega upad potrošnje, kar bo posledično še bolj zadušilo gospodarsko rast. Če dvigne davek na dodano vrednost in začasno uvede krizni davek, prav tako tvega upad zasebne potrošnje in posledično upad gospodarske rasti. Dejstvo je, da lahko vsak ukrep koga prizadene in ima negativne posledice. Tudi odpuščanje javnih uslužbencev zmanjšuje potrošnjo in hkrati povečuje socialne transferje.

Zato je nujno, da vlada med ukrepi, s katerimi bo polnila proračun, in ukrepi, s katerimi bo znižala javno porabo, najde optimalno ravnotežje. Takšno, da bodo bremena krize pravično porazdeljena med bogate in revne.

Dvig davka na dodano vrednost je »zlata rezerva«, joker, ki naj bi ga vlada iz predala potegnila le v skrajni sili. Podoben zasilen izhod je uvedba kriznega davka na bruto dohodke, kakršnega poznajo na Nizozemskem, začasno pa so ga uvedli tudi na Hrvaškem. Oba ukrepa se morda zdita slabša rešitev od rezanja plač v javnem sektorju, vendar imata v resnici kar nekaj prednosti: pomenita takojšen znaten dodaten priliv sredstev v državni proračun, predvsem pa je njuna izvedba enostavnejša od nižanja plač zaposlenim v javnem sektorju, saj plače na barikadah branijo sindikati. Povprečne plače v javnem sektorju so v zadnjem letu že upadle realno za okrog šest odstotkov, od tega v izobraževanju za okrog osem odstotkov, še bolj pa so se skrčili socialni transferji. Zdaj bo zaposlene prizadel še krizni davek, in če bi k temu dodali še kakšno dodatno redukcijo, posebej za javni sektor, bi to bilo že absolutno preveč. To še posebej velja za področje izobraževanja, do katerega gojijo slovenski politiki neprikrit sovražen odnos.

Vprašajmo se, kako v realnosti poteka nižanje plač. Sindikatom in vladi se uspe dogovoriti za denimo šestodstotno zmanjšanje plač. Ko direktor javnega zavoda dobi sporočilo, da se je njegova masa za plače zmanjšala za šest odstotkov, ima na voljo dve možnosti: lahko vsem zaposlenim na zavodu zniža plače za šest odstotkov, lahko pa preprosto ne podaljša pogodb za določen čas in se mu ni treba z nikomer prepirati. Jasno je, da bi večina predstojnikov javnih zavodov in drugih javnih institucij (tako kot lani) ubrala lažjo pot, to pa pomeni še več brezposelnih, kar za seboj potegne višje javne izdatke za socialo. V tej luči se zdi začasni krizni davek na vse bruto dohodke pravičnejša rešitev, saj enostavno odščipne nekaj denarja vsem, obenem pa predstojnikom odvzame diskrecijsko pravico. Poleg tega naj bila višina obdavčitve s kriznim davkom odvisna od višine dohodka, minimalne plače pa bi bile plačila oproščene. Po za zdaj neuradnih informacijah naj bi bila polovica povprečne bruto plače obdavčena 0,5-odstotno, povprečna plača enoodstotno, dvakratnik povprečne plače dvoodstotno, trikratnik povprečne plače (nad pet tisoč evri) pa petodstotno.

DDV je od vseh davkov najmanj destimulativen za gospodarsko okrevanje, pravi ekonomist in nekdanji predsednik fiskalnega sveta dr. Marjan Senjur.

Kljub temu so nekateri ekonomisti do uvedbe kriznega davka zadržani. Že zato, ker se bojijo, da ne bo zgolj začasen, ampak da bo ostal še leta, tako kot se je to zgodilo z davkom na izplačane plače, ki je bil prav tako zamišljen kot začasen, potem pa je veljal skoraj trinajst let.

Bolj logičen je dvig davka na dodano vrednost, predvsem dvig splošne stopnje s sedanjih 20 na 22 odstotkov. Dvig znižane stopnje s sedanjih 8,5 na 9,5 odstotka je bolj problematičen, kajti s to stopnjo so obdavčene večinoma nujno potrebne življenjske dobrine, tudi hrana. Res je sicer, da bi bil izkupiček v primeru dviga zgolj splošne stopnje občutno manjši, vprašanje pa je, ali se vladi splača tvegati socialne nemire. Nekdanji predsednik fiskalnega sveta, ekonomist dr. Marjan Senjur, ki je dvig splošne stopnje DDV-ja predlagal že v prvih letih krize, se sicer strinja, da je DDV regresiven davek, se pravi, da bolj prizadene revnejši kot bogatejši sloj prebivalstva. »Toda po drugi strani je DDV od vseh davkov najmanj destimulativen za gospodarsko okrevanje, kar je tudi razlog, da se je v času te krize tako veliko držav odločilo za njegov dvig. Z dvigom DDV-ja bi brez radikalnih varčevalnih posegov olajšali javnofinančni položaj, omogočili prestrukturiranje davkov v korist gospodarstva in povečali izvozno konkurenčnost.« Treba je namreč upoštevati, da izvozniki ne plačujejo DDV-ja, zato dvig njegove stopnje pomeni, da bi se razmerje med ceno izvoznikov in uvoznikov izboljšalo v prid izvoznikov. »Bolje je, da ljudje plačujejo več davkov zato, ker trošijo, in manj zato, ker delajo ali investirajo,« meni Senjur.

Zagovornike dviga DDV-ja je mogoče najti tudi med gospodarstveniki. Stojan Petrič, predsednik podjetja Kolektor Group, je že v prvih letih krize predlagal začasen dvig splošne stopnje DDV-ja, pri čemer bi morali ta dodatni priliv uporabiti za investicijske olajšave v gospodarstvo.

»Gospodarsko rast bolj ali manj duši vsak davek,« je realen ekonomist dr. Jože Mencinger. »Za koliko, pa je vsaj teoretično odvisno od razlike med mejno nagnjenostjo k trošenju tistih, ki davek plačujejo, in tistih, ki iz tega davka dobijo dohodke. Na krizni davek smo se spomnili precej pozno, v krizi smo že peto leto. Če bi na eni strani imeli res zelo bogate, ki bi jih obdavčili, na drugi strani pa revne, ki vse potrošijo in bi te dohodke dobili, bi to pospešilo rast. A ker prvih ni veliko, to razen v teoriji ne deluje.« Mencinger se sicer strinja s tistimi, ki opozarjajo, da gre pri DDV-ju za davek, ki bolj prizadene tistega, ki vse, kar dobi, potroši, manj pa tistega, ki velik del dohodkov prihrani ali potroši v tujini. Ima pa po drugi strani dvig DDV-ja kar nekaj prednosti: je tehnično enostaven, davčna osnova je široka, mogoče ga je uvesti hitro in s takojšnjo veljavo. Predvsem pa je po mnenju Mencingerja manj škodljivo dvigniti DDV kot pa nadaljevati ali celo zaostrovati varčevalno histerijo, ali se celo iti neumnosti z odpuščanjem v javnem sektorju. Previdnejši je, ko gre za uvedbo novih davkov: »Pri novih davkih bi morali dobro premisliti, kaj sploh prinesejo. Morda so z njimi povezani stroški večji od davčnih prihodkov.«

Za uravnoteženje javnih financ seveda ne zadoščata samo dvig DDV-ja in novi krizni davek. Nujno je, da vlada do konca leta 2014 izvede tudi bolj vsebinske posege v fiskalni sistem. Tu ne gre samo na davek na nepremičnine, temveč še bolj za zagotovitev progresije tam, kjer je še ni, in predvsem za obdavčenje sektorjev, ki so zdaj še izvzeti iz normalne obdavčitve (kmetijstvo, drobni sektor, razne neregulirane oblike dela) ter za trden davčni nadzor in nadzor delovne inšpekcije. Lahko pa bi razmislili tudi o zvišanju davka na dobiček, seveda z ustreznimi investicijskimi olajšavami.

Globalen pogled na sveženj ukrepov pokaže, da ti sploh niso nujno slabi. Gospodarski aktivnosti bodo škodili manj, kot ji je zaletavo varčevanje Janševe vlade. Škoda le, da številke niso podprte s konkretnimi in natančnimi izračuni. Še najbolj tehten očitek, ki ga je mogoče izreči na račun programa stabilnosti, je, da v njem ni nobenih ukrepov za oživitev gospodarstva. »A brez denarja si jih je težko izmisliti,« pravi Mencinger. Očitno se je vlada odločila, da se bo za zdaj osredotočila samo na minimiziranje negativnih učinkov na rast, dlje od tega pa ne bo šla. Mencinger tako še največ možnosti za oživitev gospodarstva vidi v »hitri razrešitvi bančnega vozla z nekakšnim splošnim reprogramiranje kreditov, s čimer bi preprečili vsaj nadaljevanje plačilne nediscipline«.