Demagogija o zadolževanju

Tik preden je vlada Alenke Bratušek v tujini uspešno prodala za 3,5 milijarde dolarjev državnih obveznic, so ji različni finančni analitiki v navezi z mediji napovedovali tako rekoč potop. Histerija je bila nepopisna, zlasti še, ker je bonitetna agencija Moody’s med samo avkcijo obveznic znižala bonitetno oceno Slovenije na raven ’smeti’. Ustvarjen je bil občutek, da ima Slovenija povsem zaprt dostop do tujih finančnih trgov. A se je izkazalo prav nasprotno. Povpraševanje po slovenskih državnih obveznicah je preseglo vsa pričakovanja, ameriški in britanski investitorji so bili pripravljeni odkupiti kar za skoraj 16 milijard dolarjev naših obveznic. Razloga za takšen naval sta dva: da so tuji investitorji preplavljeni z denarjem in samo čakajo, kam bi ga lahko naložili, in drugič, očitno so ocenili, da naložba v Slovenijo vendarle ni tako zelo tvegana, kot bi bilo mogoče sklepati iz zadnjega, drastičnega znižanja bonitetne ocene naši državi.

Takoj po uspešni izdaji obveznic so se znova oglasili isti finančni analitiki in brez izjem trdili, da se je vlada zadolžila po ekstremno visoki ceni. Oglasil se je celo nekdanji predsednik vlade Janez Janša. Z dopusta na Siciliji je v svojem značilnem ciničnem tonu tvitnil, da ima »mednarodni finančni kapital najraje nespametne levičarske vlade, ki se drago zadolžujejo«. Je morda pozabil, da si je njegova vlada samo nekaj mesecev prej, namreč oktobra lani, na ameriškem trgu izposodila 2,25 milijarde dolarjev? Ob čemer je sam občutno prispeval k dvigu cene, po kateri se na tujih trgih zadolžuje Slovenija, spomnimo na njegovo strašenje z bankrotom, pa na strašenje, da bo vsak hip zmanjkalo denarja za plače učiteljev in policistov, do tega, da je k nam naravnost vabil zloglasno trojko.

Seveda bi bilo bolje, če bi se lahko zadolževali po tako ugodni ceni, kot se zadolžuje denimo Slovaška, še bolje pa bi bilo, če bi se zadolževali praktično zastonj, kot to počne Nemčija. Vendar je treba hkrati reči, da je cena, po kateri se je zadolžila vlada Alenke Bratušek, celo malenkost ugodnejša od cene, po kateri se je samo nekaj mesecev prej zadolžila Janševa vlada. Je to mogoče? Poglejmo številke. Oktobra 2012 je Janševa vlada izdala 10-letno dolarsko obveznico. Zahtevana donosnost do dospetja je znašala 5,7 odstotka. Zaradi zaščite pred valutnim tveganjem je bila izvedena valutna zamenjava iz dolarja v evro, s čimer se je zahtevana donosnost še dodatno znižala na 5,55 odstotka. Tako je bilo oktobra lani. Kaj pa maja letos? Zahtevana donosnost na 5-letno obveznico je znašala 4,95 odstotka, na 10-letno obveznico pa 6 odstotkov. Vendar se je po izvedbi valutne zamenjave zahtevana donosnost dodatno znižala, tako da za 5-letno tranšo znaša 4,59 odstotka, za 10-letno pa 5,45 odstotka. To pomeni, da je finančnemu ministru Urošu Čuferju 10-letne obveznice uspelo prodati za 0,1 odstotne točke ugodneje od cene, po kateri jih je oktobra lani prodal njegov predhodnik Janez Šušteršič. Če Janša meni, da je bila cena oktobra lani ugodnejša, zakaj potem Šušteršiču ni dopustil, da bi se zadolžil za višji znesek, denimo za pet milijard dolarjev? Novembra lani, slab mesec po izdaji obveznic, je Šušteršič dejal, da bo že marca letos v proračunu zmanjkalo denarja in da se bo torej treba ponovno zadolžiti. Če je to vedel, ali ne bi bilo logično, da bi se še pravočasno izdatneje zadolžil, sploh ker bi mu v primeru večjega zneska morda uspelo iztržiti nižjo ceno? Mimogrede: po naših informacijah se je Šušteršič nameraval zadolžiti izdatneje, a naj bi mu to preprečil Janša, verjetno zato, ker se je ustrašil nalepke o levičarski vladi.

Vsi skeptiki, ki so finančnemu ministru Urošu Čuferju napovedovali totalno blamažo pri prodaji državnih obveznic, bi se morali posuti s pepelom.

Vsi skeptiki, ki so Čuferju in Bratuškovi napovedovali totalno blamažo pri prodaji državnih obveznic, bi se morali posuti s pepelom. Na tujih trgih sta dosegla priznanje, da je Slovenija še vedno verodostojna dolžnica in torej likvidna – navkljub neverjetno agresivni in res nenavadni potezi agencije Moody’s prav med avkcijo. Sporočilo je jasno: če bo vlada v nadaljevanju leta delala normalno in trezno, bo kasneje, ko bo znova potrebno refinanciranje, spet imela dostop do trga. »Zadolžitev štejem za morda doslej največji uspeh sedanje vlade,« pravi ekonomist dr. Jože Mencinger. »Govorjenje o visoki ceni in o tem, koliko malic bi lahko plačali z obrestmi, posebno s strani tistih, ki so ceno posredno ali celo neposredno zvišali, je lep primer demagogije. Podobno mnenje imam o velikih finančnih ’strokovnjakih’. Že na obrazu se jim bere, da so nesrečni, ker se je stvar posrečila, ali o ekonomistih, ki imajo vedno prav, ker nikoli ničesar ne povedo, ampak le ’opozarjajo’.« Da je bila zadolžitev države za 3,5 milijarde dolarjev pametna poteza, meni tudi ekonomist dr. Marjan Senjur: »Vlada si je s tem priskrbela sredstva, da bo lahko začela zares ukrepati. To se mi zdi logično. Prav je, da vlada stabilizira finančni sektor in podpre podjetja z realnim denarjem in ne zgolj z garantiranimi vrednostnimi papirji. Očitek vladi, da ne ukrepa, poslej ne bo več upravičen.« Bilo bi zgrešeno, pravi Senjur, če bi vlada poslušala tiste glasove v medijih, ki so govorili, da čas za zadolžitev ni pravi, ker je cena previsoka, ter da bi bilo bolje počakati napovedane ukrepe in se šele potem zadolžiti. »Skratka, vlada je naredila pomemben prvi korak protikriznega ukrepanja.«

Vsem, ki Sloveniji nenehoma prerokujejo bankrot, je treba naliti čistega vina. Podatki o stanju javnih financ kažejo naslednjo sliko: januarja letos je imela država pri domačih bankah naloženih dobre štiri milijarde evrov depozitov. Preden se je minister Čufer zadolžil v ZDA, je bilo pri bankah še vedno 2,6 milijarde evrov depozitov. Dovolj torej, da vlada odplača 1,1 milijarde evrov glavnice in obresti, kolikor je v letošnjem letu dolžna vrniti tujim bankam, da bi pokrila proračunski primanjkljaj, in celo dovolj, da bi državni banki NLB in NKBM neposredno kapitalsko okrepila, prvo s šeststo milijoni in drugo s tristo milijoni evrov. V ta izračun namenoma nismo vključili vračila dolga domačim bankam, saj te svoje terjatve do države z veseljem podaljšujejo. Imajo namreč dovolj denarja, si ga pa zaradi strahu ne upajo posojati podjetjem. Z zadolžitvijo v višini 3,5 milijarde dolarjev (2,6 milijarde evrov) je minister Čufer poskrbel za močan blažilec, zato da se slučajno ne bi kaj zalomilo. A tudi brez tega blažilca bi bilo na računih države dovolj denarja za pokritje vseh letošnjih izdatkov. Mantra, češ da bo vsak hip zmanjkalo denarja za plače javnih uslužbencev, preprosto ne drži. Trenutno je na računih toliko denarja, da lahko vlada mirno prepluje letošnje in tudi prihodnje leto.