Čas lahkotnih sodb

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Komentar

»Odbor za solidarno in pravično družbo je ustanovil stranko, v kateri je bivši minister LDS Dušan Keber. Tudi Forum 21, ki ga je ustanovil Milan Kučan, je začel razpravljati o fenomenu vstaje. Ali v tem vidite poskus ’stare levice’, da bi ugrabila potencial vstaje in jo politično unovčila?« (vprašanje Maria Belaviča Urošu Lubeju (Uroš Lubej, filozof in eden vodij vstajnikov. Razpišite volitve, pa se bomo srečali, Delo, Sobotna priloga, 26. aprila 2013, str. 10-11). In del odgovora: »Pri tem ne gre ravno za poskus ugrabitve, obžalujem pa to, da nekateri bivši politiki niso imeli toliko modrosti, da ne bi izkoriščali svojega medijskega vpliva in se postavljali v ospredje vstaje, kjer, v resnici, niso imeli kaj pametnega početi, ampak so samo delali zmedo in vzbujali jezo pri ljudeh … Tukaj se strinjam z Janšo: Slovenija ima velik problem s strici v ozadju. Kučan je samo njihova marioneta. Pa Janša najbrž tudi.«

Navedka izkazujeta kar nekaj dejstev iz sedanje slovenske stvarnosti: radikalno vizijo dela vstajniškega gibanja, pa tudi nekaterih novinarjev, ki odkrito zagovarjajo obračun z vsakim, ki se je v javnosti pojavil v zadnjih 20 letih, in poudarjajo »nove obraze«, češ da bodo ti rešili Slovenijo; pritrjevanje tezi o »stricih iz ozadja«, kjer so se sedaj na isti liniji znašli nekateri vstajniki, Janez Janša in Borut Pahor; nekritično prevzemanje Lukšičeve teze o »stari« in »novi« levici (po Lukšiču naj bi »novo« predstavljala SD pod njegovim vodstvom, druge stranke pa se bodo morale še – kako zgodovinsko poveden izraz! – »očistiti nesnage«). Lubeja ne poznam in tale prispevek ni namenjen polemiziranju z njim. Vendarle pa moram reči, da intervju (in kar pogosta podobna mnenja, ki se pojavljajo v javnosti) kaže na zmedenost in številna protislovja v delu vstajniškega gibanja (in družbi v celoti), žal pa tudi na šibko zmožnost analize realnih razmer pri njih in v delu medijev.

Forum 21 deluje že skoraj desetletje. Pripravil je številne razprave o aktualnih družbenih vprašanjih, domačih in svetovnih, in v Slovenijo pripeljal kar nekaj vplivnih svetovno znanih politikov in mislecev. Razprava o vstajniškem gibanju (v kateri so nekateri iz gibanja tudi sodelovali) je popolnoma v kontekstu njegove dejavnosti. Je pa res, da so jo mediji pogosto namerno zamolčevali, Forum pa satanizirali. Po isti logiki bi lahko zapisali, da je Forum želel ugrabiti šolstvo, kulturo, znanost, medije, gospodarstvo, meddržavne odnose, skratka vse, o čemer je pač pripravljal razprave.

Na kakšen način, s kakšno metodologijo je bilo ugotovljeno, da so ljudje, kot je Dušan Keber, v času vstaj »samo delali zmedo in vzbujali jezo pri ljudeh«?

In Dušan Keber? Gre za zdravnika, ki se je osebno in ne le kot del množice izpostavil v času procesa proti četverici, po osamosvojitvi pa – tudi kot minister! – ves čas načelno zagovarjal javno zdravstvo in tudi storil marsikaj, da se je ohranilo. Za LDS je napisal sodoben socialno usmerjen program, ki pa ga je vodstvo stranke potihoma spravilo v predal. Je pronicljiv publicist in strpen ter kultiviran sogovornik. Ima visoke etične standarde, ki se jih tudi drži. V nasprotju z »novimi obrazi«, ki so v glavnem še hudo anonimni, ima torej kaj pokazati. Kakšen »moralnopolitični kriterij« (če namerno naredim aluzijo na prejšnji sistem), razen politične nedolžnosti, bo torej del vstajniškega gibanja postavil za svoje bodoče politične kadre? In ne nazadnje: na kakšen način, s kakšno metodologijo je bilo ugotovljeno, da so ljudje, kot je Dušan Keber, v času vstaj »samo delali zmedo in vzbujali jezo pri ljudeh«?

Vstajniško gibanje je z 22 tisoč udeležencev prišlo na dobrih tisoč. Za to obstajajo številni razlogi, pomembna med njimi sta tudi sektašenje in stalni očitki, da si želijo »stari obrazi« uzurpirati vstajniško gibanje. Kar je še posebej paradoksalno glede na to, da mediji Janševo »vrnitev« sprejemajo kot nekaj povsem normalnega, nekritično širijo njegove patološke tvite in ga jemljejo kot vodjo opozicije, ki bo morda znova prišel na oblast.

Bahanje »razpišite volitve, pa se bomo srečali«, doslej ni bilo podkrepljeno še niti z ustanavljanjem stranke. Pa tudi če bi bilo, to samo po sebi še ne pomeni veliko. Doslej je šlo bolj ali manj za izražanje upanja, da jo bo »kdo« ustanovil – s hkratnim vnaprejšnjim diskreditiranjem tistih, ki to počnejo. Za zdaj sta v vstajniškem gibanju dve stranki še od prej (TRS in Delavska stranka) in en sam javnosti znan konkreten poskus ustanavljanja nove v še začetni fazi, to je Solidarnosti, ki se skuša tudi povezati z nekaterimi drugimi vstajniškimi skupinami. Torej že v startu zelo šibek obet za preobrat v slovenski politiki, tudi če bo nastala še kakšna stranka. V tem trenutku je najrealnejša napoved za morebitne predčasne volitve le velika volilna abstinenca in malce modificirana prevlada sedanjih strank, ki kaj lahko po italijanskem zgledu – bodisi iz sebičnih razlogov političnega razreda bodisi pod zunanjim pritiskom ali pa zaradi obojega – pripelje do velike koalicije z istimi obrazi in novo delitvijo plena, kolikor ga je pač še ostalo. Za stranke iz protestniškega gibanja bo uspeh že vstop v parlament. Tudi pričakovanje, da bodo predloge protestnikov pod pritiskom prevzele sedanje stranke, torej teza o nekakšni »permanentni revoluciji«, ki bo menda spremenila Slovenijo, če ne že kar EU in morda nekoč v prihodnosti celo svet, je zelo iluzorna. Teza o »permanentni revoluciji« je zelo podobna tisti o svetovni revoluciji iz časa pred prvo svetovno vojno ali tisti o socializmu kot svetovnem procesu po drugi svetovni vojni, ki je temeljila na predpostavki, da je tisto, kar se dogaja v osvobajajočih se kolonijah, socializem, čeprav je najpogosteje šlo za diktature.

Če osvetlimo vlogo »novih obrazov« z zgodovinskega stališča, iluzije zelo hitro izginejo. Na najvišji ravni sta slovenskim generacijam desetletja vladala dva vladarja: Franc Jožef in Josip Broz - Tito. Tudi kar zadeva narodno politiko, je podobno: še od predstrankarske dobe prek razpada Avstro-Ogrske in Kraljevine Jugoslavije so jo desetletja obvladovali isti politiki, kot sta na primer Janez Bleiweis in kasneje Anton Korošec, ali cerkveni voditelji kot škof Anton Bonaventura Jeglič. V idejnem smislu pa je vse do konca druge svetovne vojne absolutno prevladovala konservativno-katoliška usmeritev, ki že sicer šibkima liberalizmu in modernizmu ni dala dihati, tako da je bilo pravzaprav vseeno, kdo zaseda nižje položaje. Radikalni politični, socialni in generacijski prelom je bil narejen šele po drugi svetovni vojni. Tedaj se je socialna stratifikacija popolnoma obrnila. Položaje so po načelu pripadnosti in zaslug zasedli ljudje iz nižjih slojev, predvsem pa predvojni revolucionarji in medvojni udeleženci odpora, večinoma mladi in polni zanosa, politika pa se je, sicer skromno, odprla tudi za ženske. Popolna prevlada vojne generacije ni bila značilna le za jugoslovanski in slovenski politični prostor, pač pa je evropski in ameriški fenomen. V šestdesetih letih je pripeljala do upora med vojno in po vojni rojene generacije. Vendar je trajalo še dolgo, da se je ta prebila v ospredje.

Za upad podpore vstajništvu obstajajo številni razlogi, pomembna med njimi sta tudi sektašenje in stalni očitki, da si želijo »stari obrazi« uzurpirati vstajniško gibanje.

Drug tak prelom, ki je vsaj za četrt stoletja zacementiral politično elito, sta bili uvedba večstrankarstva in osamosvojitev Slovenije. Ker je šlo za konsenzualen prehod, se je tokrat del prejšnje politične elite ohranil, del je nastal na novo, politični razred v celoti pa se je povampiril. Fanatično prikrivanje umazanih orožarskih poslov in drugih rabot iz časa osamosvojitve, certifikatsko-pidovska privatizacija in delitev plena ter privilegijev znotraj politike in v odnosu do drugih, okostenel politični sistem, ki je izničil civilno družbo, so pred nove generacije postavili zid, ki še vedno stoji. Prepusten je le za redke izbrance iz strankarskih podmladkov. Pričakovanja, da ga bo mogoče podreti (zgolj) z valovi protestništva, torej z nekakšno novodobno revolucijo, so nerealna. Zato je prav tako povsem nerealno pričakovanje nekakšne nove, »čiste« generacije, ki bo Slovenijo menda obrnila na glavo, tako kot jo je po drugi svetovni vojni. Izhoda iz krize in vzpostavitve družbe na novih temeljih ne bo mogoče doseči z (vnaprejšnjim) izločanjem, pač pa, nasprotno, z vključevanjem in sodelovanjem. Seveda po jasnih etičnih merilih in konkretni presoji vsakega posameznika, ne pa z nekim pavšalnim stigmatiziranjem. Tudi če motiviramo in zberemo vse najboljše kadre, kar jih premore Slovenija (kar je precej utopično), bo to še vedno komajda dovolj. Pa žal še čisto nič ne kaže, da si to v resnici sploh želimo. Trend je ravno nasproten: še vedno vsak izničuje vsakega: neoliberalistični ekonomisti ob državnih jaslih delijo nasvete, kot da bi se za njihovo genialnost teple največje svetovne multinacionalke, in zmerjajo »staroekonomiste« in vlado, mediji pljuvajo po vseh in vsakomur, prve novice pa so ocene bonitetnih hiš in bombastične napovedi propada Slovenije, da številnih drugih primerov niti ne navajam. No, enega še bom, ker je simbolen in se bo zapisal v zgodovino. Falcona. Tisto vladno letalo, ki ga je za prevoz politikov in ranjencev z bojišč po svetu, na katerih širimo ameriško demokracijo, kupila Drnovškova vlada. Pa so mediji ugotovili, da je za Slovenijo, ki po skandinavsko pazi na vsak javni izdatek in pregovorno goji skromnost, letalo prerazkošno. In so začeli nabijati. Padla je celo kakšna politična glava. Falcon pa je bil prizemljen. Nató z izgubo oddan v najem. In po izteku pogodbe obnovljen, saj so se najemniki požvižgali na slovensko lastnino. Potem spet prizemljen, ker ga ni bilo mogoče prodati. Ko ga je novi minister skušal vendarle spraviti v zrak, so mediji znova udarili. Seveda v imenu t. i. malih ljudi in davkoplačevalcev. Novinarski strokovnjaki so izračunali stroške. Vkalkulirali so vse, verjetno celo zrak, ki ga dihajo piloti in stevardese. In prišli do modrega zaključka, da poleti z vladnim letalom stanejo več kot komercialni z Adrio. Sedaj lahko stavite, da bo falcon ostal prizemljen in ne bo nikoli opravil nobenega poleta. Še simboličnega preleta Slovenije ne. Najbolje, da ga razstavimo v parku vojaškega železja in slovenskih kompleksov v Pivki.

Negativizem, privoščljivost, izločanje, iracionalnost so še vedno vodilne usmeritve v Sloveniji. Če se sedaj selijo še v civilno družbo in v vstajniško gibanje, nam res ni pomoči.