Kaj hoče leva Evropa?

Minulo nedeljo se je na trgu Place de la Bastille v Parizu zbralo okrog 180 tisoč ljudi, ki so pod geslom »Upor« protestirali proti politiki predsednika Françoisa Hollanda. Protestniki trdijo, da se z njegovim prihodom na oblast ni nič spremenilo. Še vedno njihovo prihodnost krojijo finančni trgi in Evropska unija, ki silijo države v drastične varčevalne ukrepe, omejitve socialne države in razbremenjevanje kapitala z davki. Med govorniki je bil tudi Jean-Luc Mélenchon, ki je leta 2008 zapustil francoske socialiste in ustanovil Levo stranko (Parti de Gauche). V govoru na trgu je dejal, da »nasprotujemo temu, da finančni trgi prevzemajo oblast, in ne sprejemamo varčevalnih ukrepov, ki bodo naše ljudi, skupaj z ljudstvi Evrope, pahnili v dolgoročno bolezensko stanje«. Mélenchon se zaveda šibkosti nove levice in zato poziva ljudi k potrpežljivosti, kajti »zasejali smo seme in trajalo bo nekaj časa, da vzklije, saj je bila zemlja dolgo neobdelana. Naše reforme so usmerjene k rasti in investicijam, ne samo k varčevanju.«

Francoska Parti de Gauche je ena izmed sedemindvajsetih socialističnih in komunističnih evropskih strank, ki se zavzemajo za »socialno, ekološko in demokratično Evropo, ki bi temeljila na solidarnosti«. Čeprav gre pri evropski levici za politično, filozofsko in doktrinarno raznorodne stranke, jih združuje boj za drugačno Evropo. V tem kontekstu je potekal pogovor predstavnikov evropske levice, ki ga je prejšnji teden v okviru Prvomajske šole pripravila Delavsko-punkerska univerza.

Christina Kaindl iz nemške stranke Die Linke je predstavila kritični pogled na gospodarske razmere v Evropi. Po njenem se je gospodarsko neravnovesje začelo še pred krizo, ker se ni uresničilo upanje socialnih demokratov, da bodo s finančnimi skladi Evropske unije vzpostavili ravnovesje med različnimi ekonomijami znotraj evroobmočja. Integracija evropskega trga je povzročila diferenciacijo in neenakost med regijami v Evropi. Evropska integracija je namreč odstranjevala predvsem ovire za prosti pretok kapitala, ki so dotlej varovale nacionalne industrije.

Zahodni bančniki hočejo posojeni denar ne glede na žrtve.

Posledice tega procesa se najočitneje kažejo v veliki deindustrializaciji, še posebej v južni Evropi, za katero je značilna nižja produktivnost. Visoka produktivnost v Nemčiji, agresivna izvozna politika in slabitev povpraševanja na nemškem notranjem trgu, kjer so se plače v minulem poldrugem desetletju realno znižale za približno 20 do 30 odstotkov, so dejavniki, ki so pritiskali na druga evropska gospodarstva. Tako sta denimo Portugalska in Španija postajali vse manj konkurenčni, njun trgovinski primanjkljaj je bil velik, njuni vladi pa nista imeli druge izbire kot spodbujati rast z javno porabo, ki pa je temeljila na zadolževanju in poceni tujih posojilih. Kapital v obliki posojil se je selil iz Nemčije, Nizozemske, Avstrije in drugih držav s presežki v revnejše države na obrobju, kar je povzročilo vse večjo odvisnost teh držav, stranski, vendar ne zanemarljiv pojav pa so tudi finančne špekulacije v njih.

Enkrat je moralo počiti. Kriza je krepko udarila, zahodni kapital pa je od držav v težavah zahteval predvsem varčevanje. Trojka (Mednarodni denarni sklad, Evropska komisija in Evropska centralna banka) sili obrobne države v notranjo devalvacijo, kar pomeni nižanje plač in pokojnin. A tudi to ne bo okrepilo izvoza, saj so te države tako rekoč že brez delujoče industrije. Zato rešujejo svoje finančne zagate z rezi v pokojnine, z višjimi davki, s podaljševanjem delovnega časa, z omejevanjem javnih storitev, ki so že tako ali tako na robu zloma. »Edina možnost za nadaljevanje notranje devalvacije v teh državah je le erozija delavskih standardov, plač in socialne države,« pravi Kaindlova.

Sicer pa opozarja na resne razmere tudi v Nemčiji, vendar je težko mobilizirati ljudi za skupen politični nastop. Že za delavstvo je težko oblikovati enotno platformo delovanja. Na eni strani so delavci z nizkimi plačami, ki delajo tudi v prekarnih razmerah, na drugi delavci v jedrnih industrijah, ki so nosilke izvozne strategije. »Težko je najti skupno platformo za oba družbena segmenta,« pravi Kaindlova in opozarja, da povrhu večina Nemcev misli, da s svojim denarjem rešujejo preostalo Evropo. »V resnici je ravno nasprotno. Državljani drugih držav plačujejo za posojila, predvsem iz nemških pokojninskih skladov, ki so jih plasirali v države evropskega obrobja. Nemška vlada je izkoristila slogan ’Mi ne bomo plačevali za vašo krizo’, ki je bil sprva mišljen kot kritika nemške elite, za razmere v obrobnih državah. Težava pri mobilizaciji delavstva pa je tudi v posledicah reforme, s katero so pred leti zamrznili plače. Zato gre Nemčiji bolje kot preostali Evropi. Tako sodi tudi večina prebivalstva. In težko je nasprotovati mnenju, da je pametna Merklova vedela, kaj je dobro za vse nas.«

Podobno sliko gospodarskih razmerij v Evropi je predstavil Luka Mesec iz Delavsko-punkerske univerze. Po njegovem je imel za Grčijo, Španijo in Portugalsko vstop v Evropsko unijo negativne posledice za njihova gospodarstva, saj tem državam ni uspelo obvarovati svojih produktivnih sil. Hitro so izkusile, da jedrne države Evrope ne podpirajo industrijskega razvoja na obrobju, ampak se osredotočajo samo na infrastrukturni razvoj. Posledica je deindustrializacija obrobja. V še hujšo odvisnost so te države prišle z vključitvijo v evrsko območje, saj so se odpovedale svojim monetarnim politikam. Zaradi slabše konkurenčnosti na skupnem trgu so se vse bolj zanašale na posojila razvitih in to sposojanje je postalo generator gospodarske rasti, vendar ne industrijsko produktivnega sektorja, ampak so bila posojila namenjena za neproduktivne sektorje, večinoma za nepremičninske balone, kar se je nato stopnjevalo v krizo. Danes so te države povsem odvisne od tujega kapitala.

Podobno se je dogajalo na vzhodu Evrope. Deindustrializacija je sestavina procesov tranzicije iz socializma v kapitalizem in zato tudi vse bolj podrejenega položaja v integraciji. Industrijski razvoj, kar ga je, in financializacija v teh državah sta povezana, oba, industrijski in bančni sektor, pa sta prešla v roke tujega kapitala. Tudi v baltskih državah so potekali podobni procesi.

Najprej je treba odpraviti škodljive politike in nato tlakovati pot drugačnemu projektu združevanja Evrope.

Razmerja so torej jasna. Kakšne pa so alternative? Za Mesca je alternativa socialistična. »Treba je oblikovati modele razvoja na obrobju, česar pa ni mogoče storiti čez noč. Levica mora definirati svoje cilje na evropski ravni, kajti socializem v eni sami državi si je težko zamisliti,« pravi.

S to tezo se je strinjal tudi Walter Baier iz skupine euro!transform, evropske skupine za alternativno misel in politični dialog. Po njegovem, to je pokazala sedanja kriza, je projekt Evropske unije projekt vladajočega razreda. Dejal je, da je minilo zlato obdobje kapitalizma po drugi svetovni vojni, ko sta bila delo in kapital v ravnovesju. »V času krize je vladajoči razred prešel v ofenzivo. Njegov cilj je potisniti delavski razred v ekonomiji, sociali in kulturi na raven, na kakršni je bil med svetovnima vojnama.« Baier pravi, da je Evropska unija – in ne več nacionalne države – tista entiteta, kjer poteka politični boj za prihodnost Evrope. V njej se spopadajo in sopostavljajo različni interesi, tudi razredni. Po njegovem je treba na ravni celine okrepiti boj za socialistično Evropo. Socializem kot ideja mora rasti iz teh bojev. Tudi bojev proti varčevalnim ukrepom in avtoritarnim zahtevam finančnih trgov, ki zahtevajo od Evropske unije, da sprejme škodljive politike. Baier pravi, da so v skupini euro!transform že začeli projekt oblikovanja politične alternative. K sodelovanju so povabili 150 različnih evropskih organizacij – od sindikatov, indignadov, francoskega Attacka itd. –, da bi skupaj izdelali alternativo sedanji neoliberalni ureditvi Evropske unije, ki pa je ni mogoče spremeniti z novim sporazumom. Najprej je treba premagati škodljive politike, nato pa tlakovati nov projekts združevanja Evrope. »Govorim o revolucionarni gradnji temeljev Evrope. Ključne temelje so misleci postavili že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so evropski levičarji z Altierom Spinellijem na čelu napisali manifest Ventotene, v katerem so zapisali: ’Da bi dosegli svoje cilje, mora biti evropska revolucija socialistična, njen cilj pa mora biti emancipacija delavskega razreda in udejanjenje človeških razmer za delavstvo.’ Danes smo pred vprašanjem, ali bomo zlomili logiko neoliberalnega kapitalizma ali pa bomo poraženi. V tem primeru bi se po Evropi znova razrasel nacionalizem. Tu še vedno delujejo sile, ki nas hočejo vrniti v čas nacionalizmov. Toda levica in socialistično gibanje se morata upreti temu vračanju in tudi destruktivni evropski politiki, ki vodi v socialno katastrofo.«

Prav porast nacionalizma in fašizma v Evropi najbolj skrbi Elisabeth Gauthier, ki je na pogovoru predstavila pogled francoske stranke Front de Gauche. Po njenem sedanja kriza v Evropi ni samo socialna in ekonomska, ampak tudi politična. »Ksenofobna desnica v nekaterih državah članicah se nevarno krepi. Postaja središče političnega sistema. Tradicionalna desnica se ji približuje. Ustvarjajo se nevarne povezave med njima, kot se dogaja v Orbanovi Madžarski. Preprečitev pohoda desnice na oblast mora biti pomembna zahteva evropske levice.«

Sicer pa tudi Gauthierjeva meni, da je potrebna skupna leva strategija v Evropi. »Povsod, kjer je mogoče, je treba reformirati sisteme s prvinami ekonomske demokracije in politične participacije, na lokalni, nacionalni in evropski ravni. Pri tem je treba vključiti sindikate, leva gibanja in intelektualce. Treba je izkoristiti moč levih strank v nekaterih, predvsem južnih državah Evrope in izdelati skupne iniciative v boju za socialno in solidarno Evropo. Vse to ni nemogoče storiti.«