Pozor, hud ples!

Pozdravljeni,

v Mladini je 10. maja izšel članek, za katerega se zdi, da je predvsem promocijske narave in verjetno zato nekoliko prikrojuje dejstva. Zato bi želela izpostaviti napačne navedbe dogodkov in izjave, ki so netočne.

Avtorica prispevka, Petra Tihole, navaja, da je (Iztok Kovač) “S pobudo za ustanovitev umetniške gimnazije (...) skupaj z en-knapovci pripomogel tudi k temu, da že trinajsto leto izvajajo program sodobnega plesa, ki ustvarja profesionalni kader.”

Pobuda za pripravo predloga programa in učnih načrtov za smer sodobni ples je prišla leta 1994 s strani Vilme Rupnik preko Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Pobudo je prevzela Ksenija Hribar in v novoustanovljenem Društvu za sodobni ples Slovenije (DSPS) sprožila aktivnosti za pripravo predloga programa. Takrat sem prevzela koordinacijo priprave programa kot članica DSPS. Program je nastajal v sodelovanju z avtorji učnih načrtov, akterji na področju sodobnega plesa. Po potrditvi programa in z odločitvijo Ministrstva za šolstvo RS, da se bo le-ta izvajal na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana (SVŠGL), je En-knap sodeloval pri promociji programa ob prvem vpisu (1999/2000) in sicer s finančno in logistično podporo pri pripravi zloženke o programu, nikakor pa se ne bi dalo govoriti o sami pobudi za ustanovitev umetniške gimnazije.

Nadalje se mi zdi pomembno poudariti, da program Umetniške gimnazije, smer ples, modul sodobni ples, ne ustvarja profesionalnega kadra, pač pa maturantke in maturante, ki zaključijo šolanje s splošno maturo. Od teh se jih nekaj odloči za nadaljnji študij plesa (večinoma v tujini ali pri nas na Akademiji za ples) in ob zaključku študija postanejo profesionalni kader. Ostali se usmerjajo v druge poklice, mnogi se tudi med študijem še naprej aktivno ukvarjajo s plesom – tudi na visokem, profesionalnem nivoju. Razumevanje, kakšne rezultate lahko prinese srednješolska ali visokošolska stopnja izobraževanja, je pomembno, saj se v zadnjem času vse prepogosto pojavlja neutemeljeno pričakovanje, da bodo dijakinje in dijaki po maturi na smeri sodobni ples usposobljeni ustvarjati vrhunske umetniške stvaritve.

Zato je tudi druga trditev: “ A ker mladi po zaključku šolanja nimajo zaposlitev, vse skupaj nima smisla,” brez prave podlage. Seveda je umetniški poklic zahteven, pogoji težki, delo prekerno, pa vendarle lahko trdim, da smo med plesnimi umetniki tudi mnogi taki, ki v tem vidimo smisel: usposobljene in zaposlene plesne pedagoginje in pedagogi, ki poučujejo v nižjih glasbenih šolah, na SVŠGL in Akademiji za ples v Ljubljani, koreografinje in koreografi, teoretičarke in teoretiki plesne umetnosti, plesalke in plesalci, ki delujejo v profesionalnih plesnih skupinah kot so Rosas, skupina Pine Bausch, Wima Vandekeybusa, Iztoka Kovača, samostojno kot samozaposleni ustvarjalci itd.

Menim, da tovrstno izpuščanje oziroma izkrivljanje podatkov pomembno vpliva na to, kako se bo pisala zgodovina in oblikovala prihodnost sodobnoplesne umetnosti.