Krvava oblačila

»Mi vse dobivamo iz Nemčije,« je na vprašanje, od kod pridejo oblačila, ki jih prodajajo, odgovorila zaposlena v eni od modnih trgovin v središču Ljubljane. To je sicer res. A obleke do Nemčije in drugih evropskih držav, od koder jih potem uvozimo, prepotujejo dolgo pot iz Azije ali kake druge neazijske države v razvoju.

Odnos, podoben odgovoru prodajalke, imamo večinoma tudi kupci: zanima nas znamka oblačila in še bolj cena, manj pa, v kakšnih razmerah je bil kos izdelan ali kaj vse je bilo v tem procesu žrtvovano. Tudi o tem nekaj izvemo z etikete. Zdaj najpogostejša je Made in Bangladesh.

Delavci v šivalnicah v Bangladešu, ki je zaradi poceni delovne sile postal drugi največji izvoznik oblačil na svetu, za 96 ur dela na teden vsak mesec dobijo po 30 evrov plače, kar ne zadošča niti za pokritje osnovnih življenjskih stroškov. Zaradi zahtev po visoki storilnosti je največ šivilj mlajših od 35 let, saj so te edine zmožne dovolj hitrega tempa dela. Pogosti so požari, v novembrskem je umrlo 120 ljudi. Aprilska zrušitev osemnadstropne zgradbe, v kateri so delovale vsaj štiri tekstilne tovarne, je terjala 1100 življenj. Vsako zavzemanje za izboljšanje razmer je zatrto – protestnike so z uporabo gumijevk in gumijastih nabojev večkrat razgnali policisti, enega najvidnejših sindikalistov pa so aprila lani našli mrtvega, potem ko naj bi ga bili do smrti mučili bangladeški obveščevalci. Izvoz oblačil v vrednosti 18 milijard evrov ima 80-odstotni delež v celotnem izvozu in z njim ta 160-milijonska država ustvari 20 odstotkov BDP-ja.

Ukrepajo lahko le podjetja, ki tam naročajo izdelke, saj država drugače tvega, da bi se »novodobni sužnjelastniki« umaknili. Svetovne nevladne organizacije za pravice delavcev ter dva sindikata, ki zastopata več deset milijonov tekstilnih delavcev po vsem svetu, so jih zato pozvali, naj se pridružijo pobudi, ki bi pripomogla k boljši požarni varnosti in varnejši gradnji bangladeških tekstilnih tovarn. In to ne samo na papirju.

Tudi ob pomoči mednarodne nevladne organizacije Avaaz – v prevodu »glas« –, ki z različnimi metodami poskrbi, da politične zahteve ljudstva pridejo na uho odločevalcev in je v kampanji zbrala milijon podpisov podpore pobudi, jim je na svojo stran uspelo pridobiti največji tekstilni podjetji na svetu, švedski H & M in španski Inditex, ki upravlja znamko Zara. »Odločitve največjih trgovcev imajo pomemben vpliv na preostala podjetja in trg in lahko pripomorejo, da se nesreče ne bi več dogajale,« so zapisali v Avaazu. Največji ameriški trgovci Gap, Walmart in Sears se pobudi niso pridružili. Raje tvegajo okrnjen ugled in zaradi tega odločitev potrošnikov, da bodo manj kupovali pri njih.

»To sicer ne velja za naše naročnike, a večina tekstilnih podjetij se za najem šivalnic odloča le na podlagi cene dela,« pojasnjuje solastnica Mure Mojca Lukančič. To seveda ni nikakršna skrivnost. Pojasni pa, zakaj se poskušajo tekstilne megakorporacije izogniti večji odgovornosti. »V Muri imamo vse prostore klimatizirane. To je pač nujno zaradi likalnikov in drugih strojev. Ko bo treba za to poskrbeti tudi v Bangladešu, delo tam ne bo več poceni,« še meni Lukančičeva. In vprašanje je, ali si ne bodo pohlepna podjetja našla novega »Bangladeša«.

Velik del odgovornosti zato nosijo tudi potrošniki. Čeprav vemo, da so obleke proizvedene v neznosnih razmerah, jih brezbrižno kupujemo in izkoriščanje omogočamo še naprej. S tem slabšamo tudi položaj naših delavcev. A paradoks je, da bi s prenehanjem kupovanja »krvavih oblačil« Bangladeševce pahnili v še hujšo agonijo.