Subverzivna utopija demokracije v Zagrebu

Čeprav sta bila v prvem delu letos že šestega Subversive Festivala v Zagrebu, ki poteka na temo Utopija demokracije, zagotovo glavni zvezdi britansko-pakistanski pisatelj, novinar in filmski delavec Tariq Ali in ameriški režiser, scenarist in pisatelj Oliver Stone, je bilo zanimivo obiskati tudi dopoldanska in popoldanska predavanja v sklopih Balkan open in Balkan forum. Organizatorji so zbrali skoraj 150 intelektualcev in pripadnikov družbenih gibanj iz regije in od drugod, ki se ukvarjajo s proučevanjem družbenih bojev na Balkanu, v socializmu in kapitalizmu, z možnostjo družbenih sprememb in – to je predvsem na Hrvaškem zelo žgoča tema – z vprašanjem privatizacije državnih podjetij in javnih dobrin, kot so voda, železnice in električna energija. »Poudariti želim, da so ta forum organizirala gibanja na Balkanu sama, da bi se povezala in da bi bila povezana močnejša v boju za spremembe,« je dejal Igor Štiks, eden izmed moderatorjev na festivalu.

Nekateri sogovorniki na bolj marksističnih forumih so se zavzemali za uveljavitev socialističnih načel v upravljanju (balkanskega) obrobja Evrope. Razpravljali so – po predlogih kanadskega marksista Michaela Lebowitza – o uveljavitvi organskega sistema socializma, ki bi sčasoma nadomestil kapitalistično ureditev. Takšna revolucija bi morala biti, so se strinjali govorniki, postopna, a trajna. »Ideja je v tem, da bi najprej spremenili en sam ali dva elementa kapitalizma, ne bi pa se smeli pri spreminjanju ustaviti. Če se na neki točki ustaviš, izgubiš vse, kar si delal zadnjih 20 let. To se je zgodilo po drugi svetovni vojni, ko sta bila kapital in delo v ravnovesju, potem pa se je zalomilo in prostor je izkoristila ideologija neoliberalizma. Boj je treba nadaljevati. Tako bi morali z družbenimi boji v Evropi izbojevati socialno državo,« smo slišali na forumu Kapitalizem, socializem in demokracija. Drug koncept, ki so ga predstavili govorniki na drugem forumu, je politična strategija, ki temelji na skupnem dobrem in javnih dobrinah. Po njihovem bi z idejo skupnega – ki jo utemeljujejo z vozilom za prevzem oblasti, ki je potrebno za življenje in za njegovo reprodukcijo – uvedli drugačne načine vladanja v družbi in državi. Predvsem pa bi morali tisti, ki jih zadeva neka zakonodaja, sodelovati pri njenem nastajanju. »S tem bi poskrbeli za različna področja življenja, še posebej za tista, povezana s privatizacijo in poblagovljenjem. Gre za privatizacijo različnih objektov v mestu, privatizacijo javnih storitev in javnih dobrin, kot sta na primer zdravje in izobraževanje. Temu se je treba z vsemi silami upreti,« je dejala Daniela Dolenec, ki je napovedala skorajšnji izid knjige, s katero se bodo predstavili kot politična alternativa.

Vsakdanje večerne ure so na festivalu Subversive namenjene premislekom o utopiji demokracije. Prvi večer so o utopiji Evropske unije govorili italijanski marksistični teoretik in aktivist Franco Berardi Bifo, francosko-ameriška politična teoretičarka Susan George in grško-avstralski politični ekonomist, ki zase pravi, da je ekscentrični marksist, Janis Varufakis. Vsi trije so naslikali precej pesimistično podobo današnje Evrope. Varufakis je dejal, da smo se znašli v »krizi legitimizacije Evropske unije. Ustanovne države članice so po drugi svetovni vojni z Evropsko unijo ustvarile pričakovanja – glede gospodarstva in razvoja evropskih družb –, ki jih ni mogoče izpolniti.« Po njegovem se je to pokazalo leta 2011, ko so povsod po Evropi izbruhnili protesti proti Evropski uniji in njeni neoliberalni politiki. Z njim se je strinjala tudi Georgeeva, vendar sama sodi, da je bilo pravi mejnik, kar zadeva spremenjena razmerja v Evropski uniji leto 2005, ko so morali Francozi na referendumu potrditi evropsko ustavo. O njej so razpravljali sindikati, družbena gibanja, intelektualci in tudi navadni ljudje. »Ta tema je ustvarila obsežno razpravo, vnel se je pravi boj glede potrjevanja pogodbe. Takrat smo načeli ključna vprašanja Evropske unije, ki so se nato pokazala v krizi. Gre predvsem za pomanjkanje socialne politike na ravni Evrope in njeno drvenje v neoliberalizem. Razprave o vprašanjih današnje Evrope so torej starejše, kot se zdi z vidika krize,« je dejala Georgeeva in opozorila, da so nato evropskim ljudstvom vsilili revidirano pogodbo, ki pa so jo potrjevali, razen na Irskem, le nacionalni parlamenti. »Toliko o nacionalni suverenosti,« je še dodala, Hrvate pa v isti sapi opozorila, da bo o 85 odstotkih njihove zakonodaje odslej odločala EU. Franco Berardi Bifo, ki je lani napisal knjigo Upor, je bil bolj optimističen. »Leto 2011 je bilo čudovito leto. Bili so upori v Londonu, v Kairu, v Tuniziji, v grških in španskih mestih. Povsod so protestirali prekarni delavci, brezposelni in mladi ljudje brez prihodnosti. V ospredju pa je bila povsod solidarnost, kar ni politična ali ideološka vrednota. Na tem je treba graditi,« je dejal Bifo in ugotovil, da ustvarjalcem Evropske unije manjka domišljije pri snovanju razvoja.

Vrhunec tega večera je bil nastop Tariqa Alija in Oliverja Stona. Stone je dobil nagrado za dokumentarni film Zamolčana zgodovina Združenih držav – pri njem je v dveh epizodah sodeloval tudi Tariq Ali –, ki so ga prikazali na festivalu Subversive film festival v začetku maja. Hrvaška ministrica za kulturo Andrea Zlatar Violić je v obrazložitvi nagrade dejala, da jo je prejel, ker je »divji sanjač«, Stone pa je v zahvali opozoril, da ob obiskih držav zahodne Evrope opaža, da je »vse bolj amerikanizirana, v vzhodni Evropi pa je očitno še dovolj prostora za zdravo kritiko ZDA. Pomembno se mi zdi, da vzhodna Evropa obdrži svojo identiteto.«

Tariqa Alija in Oliverja Stona druži med drugim naklonjenost do Chavezove Venezuele in tamkajšnje bolivarske revolucije. Oba sta Chaveza dobro poznala. Zato je razumljivo, da je moderator razprave Srećko Horvat sogovornika najprej vprašal, zakaj je Chavez v zahodnih medijih tako očrnjen. Po besedah Tariqa Alija naslovnice časnika The Economist povedo vse. Ob smrti venezuelskega predsednika je ta časnik objavil članek Chavezova gnila zapuščina, ko pa je nekaj tednov zatem umrla nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher, so v časniku zapisali naslov Borka za svobodo. »To večidel povzema odnos Evropske unije do Chavezove Venezuele. Tudi drugi mediji pišejo podobno, morda ne tako ostro, a misel je ista.« Toda zakaj? »V svetu, kjer prevladuje neoliberalni kapitalizem, v katerem ni prostora za pomoč revnim, je bila Chavezova politika za marsikoga moteča. Takšni politiki na Zahodu niso priljubljeni. A edini del sveta, kjer voditelji pomagajo revnim, je Južna Amerika. Takšna praksa v Evropi pač ni dovoljena, pa tudi na drugih celinah ne. Zato Južno Ameriko razumejo kot grožnjo neoliberalnemu kapitalizmu. Od tod sovražnost in politične laži, češ da je bil Chavez diktator. Celotno vodstvo Evropske unije, s Hollandom in z Merklovo vred, skoči v zrak ob Chavezovem imenu. V sovraštvu do njega se torej kaže predvsem strah, da bi se njegove zamisli razširile na druge celine.« Oliver Stone pa Chaveza močno pogreša. Osebno in tudi politično. »Bil je velik človek. Ko je vstopil v sobo, jo je napolnil s svojo karizmo. Plesal je z ženskami. Rad je imel življenje. Bil je krepak Don Kihot,« je dejal Stone. Sicer je še povedal, da je Venezuela za ZDA zelo pomembna, morda celo bolj kot Iran. »Zadnjič so me ameriški milijarderji povabili na večerjo. Med drugim smo govorili tudi o venezuelski politični ureditvi, kar je bila po volitvah v Venezueli vroča tema, saj so nekateri mislili, da so se zgodile volilne prevare. Poskusil sem jim razložiti, da ima Venezuela najboljšo ureditev na svetu. Da ne more biti napak. Toda tega bogati nočejo razumeti. Sicer pa je bila večerja nenavadna, a simptomatična. Ko sem jim omenil demokrata Jimmyja Carterja, so začeli pljuvati naokoli in ga zmerjati s komunistom. Nekdanjega predsednika ZDA! Toda ti ljudje imajo moč. In ti ljudje izvolijo naše predsednike,« je dejal Stone.

Srećko Horvat je nato opozoril na proteste v Severni Afriki, v Evropi in na gibanje Zavzemimo Wall Street v ZDA in jih pospremil z ugotovitvijo, da je bil izplen teh protestov pičel. »Vse se je spremenilo, vendar je nato vse ostalo enako.« Zakaj protesti na Wall Streetu niso vznemirili širših množic, čeprav so imeli v svojem sloganu boj 99 odstotkov proti odstotku najbogatejših? »Protest na Wall Streetu,« je dejal Oliver Stone, »je bil dramatičen, močan, vendar ne dovolj osredotočen. Ni bil recimo usmerjen proti jedrskim poskusom ali pa proti ribolovnemu plenjenju naših oceanov. Ljudje so se zato težko poistovetili z njim. Večina ljudi sebe ne vidi kot pripadnike 99 odstotkov. Večina ljudi v ZDA se vidi kot del srednjega razreda. Želijo višje po družbeni lestvici … V Ameriki danes 50 milijonov ljudi živi v hudi revščini. In razlika med bogatimi in revnimi se še povečuje. Naši menedžerji na leto zaslužijo 300-krat več od navadnega delavca. To niso normalna razmerja. Mislim, da če se ZDA ne bodo kmalu spremenile, nas čaka revolucija. Ljudje bodo tako obupani, da ne bodo imeli izbire.«

S tezo, da se ljudje niso enačili z 99 odstotki, se je strinjal tudi Tariq Ali. »Govoril sem z njimi. Nekdo mi je dejal, da pripravljajo generalno stavko z bojkotiranjem nakupovanja. To je lepo, ampak ni nič odločilnega. Poglejmo tudi indignadose v Španiji ali množice v Italiji, ki so volile ’nepolitično’ stranko. Nobena teh skupin ni predstavila zahtev. Zakaj? Pravijo le, da morajo vsi politiki oditi. Politika je zlobna in slaba. Sodelovati v politiki pomeni postati del problema. Takšno videnje je po mojem napačno. Treba je oblikovati alternative, tako kot je to storila Siriza v Grčiji. Če ne prideš na dan z alternativno politiko, ne moreš niti razmišljati o tem, da bi premagal ljudi, ki so na oblasti. Politiki se torej ni mogoče ogniti. To je prava lekcija.«

Takšne ali podobne poudarke o nujnosti oblikovanja alternativ sedanjemu neoliberalnemu sistemu in vladajoči politiki smo slišali tudi na drugih pogovorih in forumih na festivalu. Toda organizatorjem festivala Subversive – to je prav tako pomembno – je uspelo nekaj, kar se zdi v neoliberalnem svetu nepredstavljivo. Intelektualne razprave o alternativah, o drugačni prihodnosti in o kritiki kapitalizma – vseh pogovorov se je udeležilo presenetljivo veliko ljudi – so znova postale kul.