Razdolžiti, ne pa potopiti

Nobena pametna država ne dopusti množičnega propada velikih podjetij. Zakaj? Ker se zavedajo, da brez njih ni mogoče polniti državnega proračuna. Samo z davki, ki jih prispevajo majhna in srednja podjetja, ni mogoče zagotavljati solidne socialne države. Primorje, SCT in druga velika gradbena podjetja so bila resda močno zadolžena, vendar jih zaradi tega ne bilo treba uničiti. Če bi politična elita pravočasno ukrepala, bi ta podjetja lahko preživela. Tako pa se je dopustilo, da so propadla, pa še potem, ko so bila že klinično mrtva, so jih ožemali do zadnjega stola in mize. Zaradi zgrešene stečajne zakonodaje je prišlo do plenjenje znanja, izumov. »Namesto da bi zamenjali lastnike in uprave ter ohranili podjetja, smo uničili vse, lastnikom pa omogočili, da so kar precej pobrali iz podjetij, preden se je zgodil stečaj,« je v intervjuju za Delo že konec lanskega leta opozoril Samo Hribar Milič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije.

»V Sloveniji so šli v stečaj veliki gospodarski sistemi, ki v Italiji verjetno ne bi šli,« je na posvetu o razdolžitvi podjetij, organizirala ga je GZS, dejal zamejski odvetnik iz Gorice Damijan Terpin. Italijanska zakonodaja namreč ministrstvu za gospodarstvo dovoljuje, da v zasebno družbo imenuje izrednega komisarja. Ta v podjetju deluje kot izredna uprava, ki podjetje prestrukturira, če seveda oceni, da se to splača. Če pa ugotovi, da rešitve ni, podjetje pošlje v stečaj. Tako so rešili družbo Parmalat.

Ni še vse zamujeno

Za zamudo pri reševanju podjetij niso krive samo banke upnice, ker se med seboj niso znale dogovoriti. Kriva je tudi pasivnost vlad. Vlada Janeza Janše se je ukvarjala samo z vprašanjem, kako sanirati banke, nič pa z vprašanjem, kako sanirati podjetja. Toda: sanacija bank in sanacija podjetij gresta z roko v roki. Reševanje bančnega sektorja, ne da bi sočasno reševali realni sektor, je nesmiselno. Če se dopusti množičen kolaps podjetij, banke ostanejo brez ključnih strank, ostanejo brez temeljnega posla. Danes glavna težava Slovenije ni pomanjkanje posojil, ampak prezadolženost podjetij. Bolj ko se reševanje odlaga, bolj se zadolženost širi po vseh porah gospodarstva. Več ko propade podjetij, težje je spraviti v red javne finance. Manj podjetij pomeni manj davčnih prilivov.

Vse še ni zamujeno. Številna prezadolžena podjetja je še mogoče rešiti, če se takoj pristopi k njihovi razdolžitvi. Skupina zunanjih strokovnjakov po naročilu ministrstva za pravosodje pripravlja zakon o sistemski razdolžitvi podjetij. Ta pravzaprav prinaša postopek izvensodnega prestrukturiranja podjetij. Bistvo je, da ekonomski lastniki – upniki – prek upniškega odbora z določenim kvorumom prevzamejo odločanje o podjetju. »Predvsem se želi končati agonija neodgovornega lastništva, kjer je trenutnim lastnikom oziroma neto upnikom v korist končni stečaj podjetja in ne ohranitev podjetja na dolgi rok,« pojasnjuje viceguverner Banke Slovenije mag. Janez Fabijan. Centralna banka je pobudnica sprememb stečajne zakonodaje, zdaj pa intenzivno dela skupaj z ministrstvom.

Predvsem se želi končati agonija neodgovornega lastništva, kjer je neto upnikom v korist končni stečaj podjetja in ne ohranitev podjetja na dolgi rok.

»Smiselno je, da se podjetja ohranijo pri življenju, saj bo njihova vrednost večja, kot če jih razprodajo po kosih, kar se dogaja zdaj s stečaji,« pojasnjuje Andrej Simonič, odvetnik in strokovnjak za stečajno pravo, ki ministrstvu za pravosodje svetuje pri pripravi zakona o razdolžitvi. Rešitve, ki jih prinaša zakon, so konverzija bančnih terjatev v lastniški kapital podjetij, delni odpis dolgov in moratorij na odplačilo kreditov, se pravi, da banke prilagodijo zmožnost odplačevanja dolga.

Seveda se s temi ukrepi ne bi reševala vsa podjetja. Prednost bi morala imeti podjetja, ki imajo možnost ustvarjati pozitiven denarni tok. Tako bi reševanje podjetij pomenilo tudi reševanje bank upnic, obstoječi lastniki in menedžerji, ki so jih pripeljali v krizni položaj, pa bi bili upravičeno odstranjeni.

Izvirni greh

Slovenska podjetja so se pred krizo izjemno zadolžila. Pri tem sta jih vodila lahka dostopnost do kreditov in optimizem, ki je zavladal v tistem obdobju, saj so bili realni donosi večji od pričakovanih. »Če se primerjamo z drugimi državami, nobena ni doživela tako hitrega porasta zadolženosti podjetij in v tako velikem obsegu. V tem smislu lahko v Sloveniji govorimo o pojavu, ki ima značaj ’naravne’ katastrofe,« meni ekonomist dr. Janez Prašnikar.

Konec leta 2011 je razmerje med dolžniškim in lastniškim financiranjem v podjetjih doseglo vrednost rekordnih 143 odstotkov lastniškega kapitala. »Če bi se slovenska podjetja želela z razmerjem med obveznostmi in lastniškim kapitalom približati bolj stabilni ravni, približno sto odstotkov, bi morala, poenostavljeno povedano, zmanjšati dolg za dobrih pet milijard evrov in hkrati za enak znesek povečati svoj kapital,« ocenjujeta nekdanji predsednik uprave NLB Božo Jašovič in nekdanji predsednik nadzornega sveta NLB Marko Simoneti.

Kriza bilanc, ko imajo podjetja v svojih bilancah prevladujoč del kreditov, ki pa jih ne morejo odplačati, je nekaj, kar podjetja ovira že od začetka krize. »Banke so doslej ta problem reševale z oblikovanjem rezervacij in na račun izkazovanja izgub. Od podjetij so zahtevale razdolžitev, za nove kredite pa visoka zavarovanja. Pri tem pa so terjatve, ki so nastale v preteklosti, v mnogih primerih že odpisale. Zato konverzije ne bi bile tako boleče,« meni Prašnikar. Pomembno je, da se banke čim prej vključijo v upravljanje podjetij, saj mnoga podjetja v težavah potrebujejo obratni kapital za doseganje poslov, torej tudi za financiranje. »Če z novimi posli ustvarijo toliko, da pokrijejo stroške, torej tudi stroške financiranja, je to koristno tako za podjetja kot banke. Oboji pridejo do dodatnega zaslužka.«

Jasno je, da bankam ni v interesu dobiti novih lastniških deležev podjetij. A po drugi strani: če podjetje propade, banke upnice tvegajo, da sploh ne bodo poplačane, to velja tudi za banke, ki so prek hipotekarnih zavarovanj prišle do nepremičnin, saj je te v kriznih časih težko prodati.

Učenje na napakah

Primarno naj bi kapital zagotovili lastniki podjetij. Toda marsikatero slovensko podjetje je v položaju, ko so njegovi lastniki brez sredstev, tujih investitorjev pa ne zanima, ker je prezadolženo oziroma finančno neurejeno. »V takih razmerah so upniki, torej banke, tisti, ki morajo v prvi fazi zagotoviti zadostni kapital in omogočiti podjetju, da preživi, če ima vzdržen poslovni model, nato pa poiskati dolgoročnega lastnika,« pravi Jašovič.

Banke lahko zagotovijo kapital podjetju tako, da del ali pa vse svoje terjatve pretvorijo v kapital. Pri tem je nujno, da je delež terjatev, ki se konvertirajo v kapital, tako velik, da bankam zagotavlja nadzor nad problematičnim podjetjem. Če namreč banka upnica postane samo manjšinska lastnica podjetja, to težav ne odpravi. Nazoren je primer Merkurja, kjer so banke upnice sicer privolile v konverzijo, NLB pa je privolila tudi v delni odpis dolga. Ker pa je bil delež konverzije premajhen, so se banke kmalu znašle na izhodiščni točki. Poleg tega so banke k sanaciji Merkurja pristopile prepozno, saj podjetje kar nekaj časa ni delovalo in so ga potrošniki skoraj že odpisali.

Pametno bi torej bilo, da banke prevzamejo večinski lastniški delež, saj jim to omogoča nadzor nad poslovodstvom in izvajanjem programa prestrukturiranja.

Slovenska zakonodaja je sicer že doslej omogočala konverzijo terjatev, vendar le, če so se s tem strinjale čisto vse banke upnice in če jo je na skupščini podprla 75-odstotna večina družbenikov. Ker je bilo takšno večino praktično nemogoče doseči, je bilo konverzij malo. Po novem bo za konverzijo zadoščalo, da se bo z njo strinjala večina bank, zaradi česar bo med bankami lažje doseči soglasje. Ko bo večina upnikov podpisala sporazum o finančnem prestrukturiranju podjetja, bo ta veljal za vse banke upnice, tudi za tiste, ki sporazuma ne bodo podpisale. »Cimos bi se dalo hitreje rešiti, če bi že pred časom imeli sistemski zakon o razdolžitvi, saj bi rešitev lahko sprejela večina bank,« meni Simonič.

Ključno je, da se s tem zakonom rešujejo tako tista podjetja, ki so še živa, hkrati pa se daje možnost tudi podjetjem, ki so že mrtva, denimo SCT-ju, Vegradu, Primorju, in sicer tako, da se premoženje teh podjetij umakne iz stečaja. Torej: če poslovanje podjetja ni več mogoče, ga bodo odrešili vsaj dolgotrajnih prodaj premoženja v stečajnih postopkih.

V Evropi je konverzija terjatev v kapital dokaj nova stvar, v ZDA pa je dobro poznana. »Celinski del Evrope je imel v preteklosti takšno stečajno zakonodajo, kot je slovenska, se pravi, da so se prodajali stoli, mize, skratka da se je podjetje do konca razprodalo. Ta sistem ni bil slab, dokler so bili stečaji velikih gospodarskih družb izjema,« pravi Simonič. Do krize so šla v stečaj samo manjša podjetja, stečaj velikih podjetij pa je bil nepredstavljiv. S krizo pa so se s plačilno nesposobnostjo okužila tudi velika podjetja, kar je evropske države, od Nemčije do Anglije, spodbudilo k posodobitvi stečajne zakonodaje.

Pomenljivi so podatki o deležu delnic podjetij, ki jih v svojih bilancah banke v območju evra. Ti deleži so v drugih državah z evrom precej višji kot v Sloveniji. Tako naj bi po podatkih Evropske centralne banke v Avstriji delnice v bankah pomenile skoraj šest odstotkov aktive, v Nemčiji 3,47 odstotka, v Španiji 5,48 odstotka, v Franciji 4,36 odstotka, v Sloveniji pa je ta delež znašal 2,37 odstotka. Manj kot odstotek ali nič pa jih imajo estonske, irske in ciprske banke. Ekonomist dr. Jože Mencinger domneva, da so banke do teh deležev prišle prav s konverzijo.

Reševanje bančnega sektorja, ne da bi sočasno reševali realni sektor, je nesmiselno. Ohraniti je treba zdrava jedra podjetij, saj sicer pod težo dolgov ne bodo mogla dolgoročno preživeti.

Novodobni Koržetov sklad

Konverzijo terjatev je mogoče izvesti zelo hitro. Simonič predvideva, da bosta za poganja med bankami potrebna dva meseca. Seveda pa je konverzija šele prvi korak. »Slediti mu mora profesionalna ekipa, ki bo podjetje spravila na noge,« opozarja ekonomist dr. Ivan Ribnikar. »Če gre za podjetje, ki bi poslovalo uspešno, če ne bi bilo tako zadolženo, potem pridejo v poštev moratorij na odplačilo posojil, odpisi terjatev in konverzija terjatev v lastniški kapital. To se dela v gospodarstvih, ki imajo normalne zakone in normalna sodišča. In kjer pri takih odločitvah nimajo pred očmi kazni za nevestno poslovanje, ki je privedlo do velike zadolžitve. Te moralne zadeve se morajo pustiti ob strani, saj bi se maščevali predvsem delavcem.«

S konverzijo bi dobili kratkoročno finančno sanirana podjetja. Nato pa bo zadevo treba nadaljevati. Banke bodo morale upravljati pridobljene lastniške deleže, kar zahteva znanje in izkušnje, teh pa banke nimajo dovolj. Še zlasti to velja, ko bo treba podjetje aktivno lastniško upravljati, se pravi, ko bo treba pripraviti sanacijski program, imenovati poslovodstva in jih nadzirati, pa tudi ko bo treba poiskati potencialne vlagatelje in voditi postopke prodaje lastniških deležev. Ena od rešitev je, da bi banke lastniške deleže, ki jih bodo pridobile s konverzijo, prenesle na posebno družbo, ki bi jo ustanovile prav z namenom upravljanja teh lastniških deležev. Tako so se podjetja v težavah sanirala tudi v začetku 90. let. Takrat so imeli agencijo za sanacijo bank, hkrati pa t.i. Koržetov sklad. »Ta sklad za razvoj je imel sicer slab imidž, toda njegovi rezultati so bili fascinantni. Zgolj s kupnino od prodaje Tobačne tovarne je rešil sto slovenskih podjetij,« pravi Simonič. »Če pogledamo izkušnjo iz leta 1991, vidimo, da so se podjetja po sanaciji zelo dobro prodala.«

Ključno pri prestrukturiranju podjetij je, da se z njim bankam upnicam zagotovi sprejemljiv denarni tok v naslednjih treh letih. V procesu razdolžitve podjetij bo morala svojo vlogo odigrati tudi država. Po mnenju Fabijana bi morala s svojimi jamstvi vsaj v začetni fazi zagotavljati nujno dodatno likvidnost podjetjem.

Čeprav se zdi, da gre pri vsem skupaj bolj za reševanje bank kot pa podjetij, Simonič pravi, da je to zgrešena interpretacija. »Banke, ki bodo prek konverzije postale lastnice podjetij, bodo imele na kratek rok največjo izgubo, razen seveda dosedanjih lastnikov, ki bodo po tem zakonu izrinjeni. Po novem bodo prvi poplačani delavci in dobavitelji, nato pa banke upnice. Bodo pa banke to izgubo v prihodnje lahko kompenzirale, če jim bo uspelo zagnati podjetja.«

Če se dolg zapre s konverzijo terjatev v kapital, to seveda še ne pomeni, da tega dolga ni več, pomeni samo, da se je prenesel v bančni sistem. S konverzijo se torej ne ustvarja nova vrednost, ampak gre za to, da se sanira realni sektor.

Agresivni pristop

»Prišli smo v položaj, ko potrebujemo hitre rešitve. Vse večji del gospodarstva se utaplja, zato nekakšna naravna pot zdaj ne pomaga. Standardne ’rešitve’, kot so privatizacija, finančna konsolidacija in strukturne reforme, ne pomagajo. Ostajajo nestandardne, na prvi pogled radikalne, a smiselne rešitve,« komentira Mencinger. Res je, da si banke ne želijo delnic v podjetjih, sploh pa ne delnic v slabih podjetjih. »A tudi če banke v konverzijo terjatev ne bodo šle, poplačila kljub prednostnim pravicah in hipotekam ne bodo dobile. Iz česa le? V večini primerov ni kaj vzeti, dejanska vrednost hipotek na nepremičninah v času, ko se nič ne more prodati, je prav tako nizka. Z uničenjem posameznega podjetja pa se jim bodo v slabe kredite spreminjali tudi doslej dobri krediti vseh tistih podjetij, ki so z uničenimi podjetji tako ali drugače povezana.« Toda obenem Mencinger opozarja: nujna je oživitev povpraševanja. Brez tega bo konverzija pomenila samo odložitev problema.

Če se primerjamo z drugimi državami, prav nobena ni doživela tako hitrega porasta zadolženosti podjetij in v tako velikem obsegu.

Da je agresivnejši pristop upravičen, meni tudi ekonomist dr. Mitja Gaspari: »Tako imenovan londonski princip izvensodnega prestrukturiranja se mora pri nas zakonsko definirati zaradi dosedanje pasivnosti udeležencev v tem procesu.« Po njegovem bi morala biti država podrejen sanator, torej bi morala sodelovati le začasno in pogojno v kapitalu, če poteka proces prodaje podjetja, da bi se dosegla boljša cena. Pa še to predvsem v obliki garancijskih shem prek SID banke in poslovnih bank, zato da se stroški sanacije podjetij v čim manjši meri prevalijo na državni proračun.

Bistvo vsega je izbira manjšega zla. Gotovo je večje zlo, če podjetja pustijo propasti. Če država spodbuja ukrepe, kot sta konverzija terjatev in delni odpis dolgov, s tem preprečuje propad podjetij in prek tega povečuje zaposlenost. Ali kot pravi Ribnikar: »S tem sebi zmanjšuje socialna bremena in ohranja davkoplačevalce.«