Nasilje v čudežu ljubezni

Po besedah hrvaškega filozofa Srećka Horvata, moderatorja pogovora z Žižkom, ki je potekal v okviru festivala Subversive v Zagrebu, Slavoj Žižek sprva ni privolil v predavanje z naslovom Ljubezen kot politična kategorija. »Kaj naj povem o tem?« je spraševal Horvata. A čez dober teden je temo potrdil in predavanje začel z navedkom iz Viharnega vrha, pisateljice Emily Brontë, s katerim je ponazoril primer »brezpogojne erotične ljubezni«. Ta je za Žižka, še posebej v današnjem času, nenehno na udaru, saj »družba od nas zahteva spiritualni psevdobudistični hedonizem.

Ta ideologija pravi: bodite zvesti samemu sebi, realizirajte svoje potenciale, eksperimentirajte s svojim življenjem, ne fiksirajte se s stabilnimi identitetami, saj je življenje dinamično, fluidno«, pojasnjuje Žižek in dodaja, da je znotraj »takšne ekonomije življenja prava, strastna ljubezen ovira vašemu razvoju«. Je tudi nasilna, saj vključuje subverzivno plat, kajti »ravnotežje tvojega življenja je porušeno. Vse je podrejeno eni sami osebi. Ne morem si predstavljati bolj nasilne izkušnje, kot je ljubezen«. Zato današnja družba, pravi Žižek, ne neguje (več) takšne ljubezni. Vsi skušajo zbrisati ta eksces ljubezni. Kot da bi bila ljubezen strupena. Vse ženitvene ali zmenkarske agencije pomagajo najti pravo ljubezen, kjer se ne zaljubiš. »To ustreza dnevni narcisistični metafiziki. Hočemo kavo brez kofeina, hočemo pivo brez alkohola in hočemo ljubezen brez nevarnih momentov,« pravi Žižek, ki pa vendarle verjame v »čudež ljubezni«.

Nato se je Žižek osredotočil na protipod strastne ljubezni, in sicer na koncept agape, ki v krščanstvu pomeni ljubezen boga ali Jezusa do človeštva. Pa tudi na obojestransko ljubezen med bogom in človeštvom, ki vključuje tudi ljubezen do sočloveka. Žižek tu potegne vzporednice s totalitarnimi režimi iz 20. in 21. stoletja, saj so po njegovem legitimizirali svojo oblast z obujanjem ljubezni posameznikov do njihovega vodje. Za ponazoritev te teze je citiral pesem pokojnega severnokorejskega predsednika Kim Jong Ila: »Podobno kot lahko sončnica cveti le, če je obrnjena proti soncu, lahko korejsko ljudstvo uspeva le, če je obrnjeno proti svojemu vodji.« Takšen diskurz je dokaz, da sta teror in milost tesno povezana. Sta del iste strukture moči. Šele moč, ki zagovarja nasilje, lahko legitimizira milost. »Ta moč bi lahko uničila vsakogar, ki se ji upre. Ljudje v takšnih režimih so živi zaradi milosti tistih, ki so na oblasti. Bolj ko je režim nasilen, bolj so njihovi voditelji opevani kot neskončna ljubezen, dobrota in milost.« Sicer pa je v politiki ljubezen obujena takrat, ko v družbi umanjka demokratične legitimnosti.

Žižek je opozoril, da je celo budističnim mislecem, na podlagi starejših učenj, uspelo ustvariti etiko discipline in žrtvovanja, ki je bila potrebna za hitro industrializacijo Japonske. Potrebna je bila popolna »utopitev v nepersonalni jaz, tako imenovano budistično razsvetljenje«. Še več. S svojo teologijo razsvetljenja jim je uspelo upravičiti ubijanje, saj ko »ne verjameš več v avtonomni jaz, ampak se dojemaš kot praznino, anonimni in pasivni opazovalec življenja okoli sebe, kjer so vsi pojavi vključeni v kozmični ples, lahko le opazuješ, kako tvoj nož rine v drobovje tvojega nasprotnika«, je pojasnjeval budistične teološke obrate Žižek.

Slavoj Žižek: »Ne morem si predstavljati bolj nasilne izkušnje, kot je ljubezen.«

In nasilje v krščanskemu pojmovanju ljubezni? Problem je v izbiri objekta ljubezni, saj ga krščanstvo izvzame iz njegovega konteksta in ga dvigne na posvečeno raven, kar je ponazoril s citati britanskega filozofa Gilberta Chestertona, ki je pisal o hierarhiji ljubezni v krščanski teologiji. Žižek trdi, da v krščanstvu ne bi smelo biti nobene hierarhije, saj »ne gre za opustitev vseh zemeljskih stvari v zameno za neskončnost, ampak gre za ljubezen do revežev, v imenu katere bi se pravi kristjan moral odreči tudi večnosti«. Podobno bere evangelij, kjer Jezus pravi, da ni prinesel miru, ampak meč, in je prišel zato, da zoperstavi očeta proti sinu, hči proti materi. Teologi tega navadno ne interpretirajo. Žižek pa meni, da s tem Kristus zavrača ustaljeni hierarhični red, izraža sovraštvo do vzpostavljene družbene hierarhije in se »zavzema za radikalno egalitarno družbo«, podobno komunizmu. »Agape je torej politična ljubezen. Pomeni brezpogojno egalitarno ljubezen do bližnjega, kar lahko služi kot temelj za novi družbeni red. Egalitarni red solidarnosti. Ljubezen je univerzalna povezava, ki ljudi v emancipatornem kolektivu neposredno povezuje mimo hierarhičnih determinacij.« Šele zdaj postane razumljiv njegov navedek Che Guevare, ki pravi: »Moramo postati močni, se utrditi, ne da bi izgubili nežnost.« Torej, nam lahko tudi nasilna ljubezen pomaga v prizadevanjih za boljši svet?