Etične meje

Poleg dojk in jajčnikov na Onkološkem inštitutu zdravim posameznikom odstranijo tudi celotno debelo črevo, če so nosilci mutacij na genih, povezanih z zbolevanjem za rakom debelega črevesa in danke. Pri nekaterih genskih mutacijah je namreč verjetnost za razvoj raka tako rekoč 100-odstotna.

Sicer pa je slovensko zdravstvo, ko gre za odstranjevanje zdravih delov telesa, precej konservativno. In predsednik Komisije za medicinsko etiko dr. Jože Trontelj je s tem zadovoljen.

Slovensko zdravstvo je, ko gre za odstranjevanje zdravih delov telesa, precej konservativno.

»Pri nas se že desetletja ne strinjamo več s preventivnim odstranjevanjem mandljev zdravim otrokom. Podobno gledamo na preventivno odstranjevanje zdravega slepiča.« Za invazivne, nepovratne posege v telesno integriteto, pravi dr. Trontelj, mora obstajati zelo prepričljiva medicinska indikacija, nameravani cilj mora biti v primernem sorazmerju s tveganjem postopka in s trajno pohabljenostjo kot neizbežno posledico. »Ginekologi se znajdejo pred podobnimi izzivi pri vprašanju odstranitve maternice, na primer skrajno povešene, ko ne gre za maligno bolezen.«

Zanimiv pa je primer apotemnofilije, želje človeka, da bi si dal odrezati zdrav del telesa. »V blažji obliki se lahko pojavi po možganski kapi, ki je prizadela temenski reženj. Pacient dela telesa ne občuti več kot svojega in ga zanemarja, na primer tako, da se na prizadeti strani obraza ne obrije ali da uda na eni strani telesa občuti kot tuja, kot da ne spadata k njemu. V hujših primerih pa je ta motnja doživljanja lastnega telesa lahko vir resničnega, stalnega in zelo mučnega vseživljenjskega trpljenja. Zdi se, da je za kakršnokoli psihoterapevtsko ali drugačno zdravljenje nedostopna. Amputacija je edini razpoložljivi ukrep, ki tako trpljenje konča. Po dosedanjih izkušnjah je bila vedno uspešna.« Kot še pravi dr. Trontelj, se zdi, da je tak poseg tudi etično upravičljiv, če so izpolnjeni vsi pogoji, kot so dolgotrajno, resnično trpljenje, pacientova neomajna volja in sposobnost odločanja o sebi v največjo lastno korist, zanesljiva diagnoza in verodostojna prognoza, izvedljivost postopka, ki pacienta ne bo čezmerno invalidiziral – na primer, ko bi si želel odstranitve več kot enega uda. Ni pa to stališče splošno sprejeto. In akademska medicina motnje še ni uradno priznala. »Za zdaj amputacije potekajo prikrito. Celo potem, ko jih bo medicina sprejela kot legitimne, bo verjetno večina zdravnikov uveljavljala ugovor vesti.«