Oplemenitimo denar

Ljubljanski Hostel Celica je nastal pred desetimi leti. Je neprofitni zavod, ki ga je ustanovila Študentska organizacija v Ljubljani. Hitro je postal hit, zaradi lokacije, Metelkove, zgodovine. Lonely Planet ga je leta 2006 razglasil za »hippest hostel« na svetu, o njem pa so zapisali: »Celica, ki stoji v središču alternativne Metelkove, raja pankerjev, je prekrita z grafiti, in čeprav od zunaj morda deluje malce zanikrno, je njena notranjost tako seksi in privlačna, kot bi od hostla tudi pričakovali.« Od vseh osmih zavodov, ki jih je ustanovil ljubljanski ŠOU, posluje najbolje. Lani je v bilo v njej okoli 24.000 prenočitev. Dobiček ji v zadnjih letih sicer pada, a trenutno imajo vseeno za 300.000 evrov presežnih sredstev, ki bi jih radi investirali v širitev svoje dejavnosti.

»O tem študentske funkcionarje prepričujem že nekaj let,« pravi direktor Celice Tomaž Juvan. »Študentska organizacija ima v lasti veliko nepremičnin, nekatere so tudi prazne. In ker se turizem v Ljubljani razvija, pa tudi mi bi radi razširili svojo dejavnost, je seveda smiselno, da nam naš ustanovitelj pomaga pri razvoju. Stavba na Kersnikovi je idealna za majhen študentski hotel.« Tako naj bi po načrtih v prvem nadstropju Kersnikove 4 in 6 uredili 22 sob v kategoriji treh zvezdic, s skupaj 80 posteljami. Okvirni stroški investicije naj bi bili 490.000 evrov, od tega bi del sredstev dal zavod, del pa ljubljanski ŠOU. Vložena sredstva naj bi študentska organizacija dobila povrnjena v štirih letih s plačevanjem najemnine. Po mnenju Juvana gre za projekt, pri katerem bi pridobili obe strani, študenti in študentska organizacija ter neprofitni zavod. »S presežki, ki bi jih ustvarili na Kersnikovi in še kje drugje, bi radi na naši izvorni lokaciji nekoč postavili prizidek, naredili nov hotel z dvoposteljnimi sobami, kopalnicami, bazenom in še s čim.« In kaj bi od tega imeli študenti, z denarjem katerih naj bi se investirala ureditev hotela? »Študenti imajo prazne prostore. Investicija v nov študentski hotel je daleč najboljša izbira za optimizacijo njihovih sredstev. Na koncu bi se lahko v skrajnem primeru ti prostori tudi prodali, če bi se financiranje študentske organizacije drastično spremenilo. Tako poslujejo pametni lastniki in gospodarji. Ni neposrednih koristi za študente, so pa posredne.« Ali kot pravi direktor ŠOU Ljubljana Andrej Klasinc: »Na vso stvar gledam kot ekonomist. Ne bi radi, da naš denar izgine, radi bi ga oplemenitili, enostavno moramo naša sredstva investirati v nove projekte, skrbeti, da bomo imeli vedno več denarja.« Andrej Klasinc je bil nekoč direktor Term Ptuj in zato ni nič čudnega, da podpira razvoj hotelske dejavnosti.

Takšna je ena stran zgodbe. Na drugi strani je študentsko društvo Iskra, ki v študentskem parlamentu vseskozi nasprotuje podjetniškim načrtom vodstva študentske organizacije. Njegov predstavnik Božidar Kolar pravi, da na Kersnikovi zmaguje logika profita. »ŠOU, ki je financirana iz javnega denarja, iz študentskih koncesijskih dajatev, se obnaša kot podjetje. Kapital se vlaga v nove produkte, v nova podjetja, ne pa za študentske dejavnosti.« V Iskri investiciji nasprotujejo iz več razlogov, projekt naj bi bil nerentabilen, ekonomski izračuni pa površni. A glavni očitek je, da s hotelom študenti ne bodo pridobili ničesar. »Ves presežek, ki ga bo naredil zavod Hostel Celica, se lahko po ustanovnih aktih vrača samo v njihovo dejavnost. Kar z drugimi besedami pomeni, da se bo Hostel Celica širil, študenti bodo najprej sofinancirali prenovo prostorov, vse, kar bodo dobili v zameno, bo najemnina. Pa še ta zaradi načina investiranja ne bo tržna.« Logika investiranja je pravzaprav perverzno kapitalistična, študentska organizacija bo s študentskim denarjem prenovila neke prostore, ki jih bo potem najel in uporabljal njen zavod, od katerega nima neposrednih proračunskih koristi, ta pa bo sredstva študentski organizaciji vrnil z najemnino.

»Njihova logika je preprosta, imamo kapital, odločimo se, kam naj ga vložimo, da se najbolje oplemeniti, in potem krog ponovimo.« – Božidar Kolar, študentsko društvo Iskra

Obstaja seveda mnogo boljših načinov, kako bi se lahko porabil študentski denar in kaj bi s praznimi prostori, ki so v lasti ŠOU. Lahko bi naredili socialna stanovanja za ogrožene študente ali pa bi uredili družabne prostore, čitalnico, knjižnico, mladinsko središče. Investicija v hotel je še bolj absurdna, saj ŠOU zmanjkuje denarja za financiranje drugih dejavnosti. »Ni ga za Radio Študent, preselili naj bi Kiberpipo, nekaj časa ni bilo denarja za delovanje fundacije Študentski tolar …« pravi Koral. V primeru Študentskega tolarja je bil denar v proračunu sicer rezerviran, vendar zaradi »administracijskih problemov«, kakor danes trdi Klasinc, fundacija štiri mesece ni mogla pomagati študentom, ki so bili v socialni stiski. Zato je konec aprila odstopila predsednica fundacije Sanja Leban Trojar in potem se je denar našel. »Njihova logika je preprosta, imamo kapital, odločimo se, kam naj ga vložimo, da se najbolje oplemeniti, in potem krog ponovimo. Denarja za študente pa ni,« dodaja Kolar.

Nekateri so celo prepričani, da gre za namerno izčrpavanje ŠOU, za identična prelivanja kapitala, kot so se dogajala v nekaterih slovenskih podjetjih. Institucija ustanovi neko podjetje, vanj vloži (študentski) denar, nastavi svoje ljudi, ki potem to institucijo odkupijo. Podobne stvari so se namreč na ŠOU nekoč že dogajale. Dominik S. Černjak, nekdanji predsednik stranke SMS, je naprej deloval kot študentski funkcionar na področju študentskega turizma, potem je ustanovil svoje podjetje Collegium. Tudi Modri študentski servis je najprej deloval pod okriljem ŠOU, potem pa se po združitvi postal zasebno podjetje in danes deluje povsem samostojno. Na ŠOU sicer obljubljajo, da bodo »v vse akte, ki urejajo delovanje zavodov, v kratkem vključili tudi vse varovalke, ki bodo preprečevale možnosti privatizacije teh dejavnosti in oddaljitev teh dejavnosti od njihovih prvotnih namenov in ciljev«.

Vendar pa pri načrtovanju gradnje Hotela K4 ne gre samo za spopad podjetniške logike in tistih, ki se zavedajo družbenega pomena študentskega organiziranja in dejavnosti, ki jih sofinancirajo. Glavni problem ŠOU je pomanjkanje učinkovitega nadzora. V svete zavodov so navadno imenovani ljudje, ki so blizu študentski oblasti, vsaka nova generacija študentskih politikov pa se na novo uči širšega družbenega pomena Radia Študent, Kluba K4 in galerije Kapelica, Študentske založbe in še česa. Vsa ta področja so vsakih nekaj let tarča želje študentskega vodstva, da bi se omejil njihov program, presežna sredstva pa naj bi se »bolje naložila«. S tega stališča bi bilo seveda najbolje, da bi država drastično omejila financiranje študentskih organizacij, koncesijo od študentskega dela pa bi lahko neposredno namenila dejavnostim, v katerih bi prepoznala javni interes. Ukinila bi ŠOU in njene podjetniške igrice. Z drugimi besedami: tako Radio Študent ne bi bil več odvisen od študentskih politikov, pač pa bi njegova ustanoviteljica postala država, ki naj bi bolje prepoznala njegov javni pomen. Enako bi lahko bilo z zavodom K6/4 in z drugimi podobnimi zavodi.

Država bi lahko drastično omejila financiranje študentskih organizacij, koncesijo od študentskega dela pa bi lahko neposredno namenila dejavnostim, v katerih bi prepoznala javni interes.

Direktor ŠOU Andrej Klasinc pa svet razume drugače. Na vprašanje, zakaj ne bi namesto hotela na Kersnikovi zgradili socialnih stanovanj, odgovarja, da ta ideja ni najboljša. »Lahko bi jih zgradili, sedem ali osem, in morda bi potem vsakega od njih pobirali največ 200 evrov mesečne najemnine, kar je bistveno manj, kot bi dobili od hotela. Ne bi rad izpadel kot nek nemoralen kapitalist, a socialna stanovanja se ne morejo delati na najboljših in najbolj frekventnih lokacijah v centru mesta.«

Andrej Klasinc, direktor ljubljanske študentske organizacije, ima 5200 evrov bruto plače, kar je več, kot jo ima rektor ljubljanske univerze. Na Klasinčevo plačo nedavni dogovor o zmanjšanju plač v javnem sektorju ne bo vplival, rektorjeva pa se bo zmanjšala.