Rojstni dan tovariša Tita

Nekoč smo 25. maja praznovali Dan mladosti, praznik jugoslovanske mladine

Centralni komite SKOJ-a je 25. maj določil za dan, ko se je praznovalo rojstni dan dosmrtnega predsednika Tita. Na ta dan so potekale razne športne aktivnosti, v šolah so se vrstile proslave, v Beograd pa je po poti, ki se je vila skozi vse republike nekdanje skupne domovine, prispela štafeta mladosti s pozdravi Titu, ki je vsako leto krenila iz drugega mesta. Na beograjskem stadionu JLA se je na ta dan odvila kulturno umetniška masovka, na kateri je sinhrono sodelovalo na tisoče mladih, najboljši med njimi pa je Titu predal štafeto mladosti in mu voščil za rojstni dan.

V tistih letih, ko je tudi sedanji predsednik največje opozicijske stranke verjel v enopartijskega boga in to vero oznanjal z romanjem v Jajce, rojstni kraj SFRJ, so bila vsa božanska pooblastila pač skoncentrirana v liku in delu dosmrtnega predsednika, maršala Josipa Broza - Tita, ki ni užival samo v Diorjevem perilu, dizajnerskih oblekah, gastronomskih dosežkih, eksotičnih potovanjih, kubanskih cigarah, vrhunskih vinih, razkošnih avtomobilih in glamurju, marveč je slovel tudi po pestrem seksualnem življenju, ki so ga kakopak diskretno nadzirale varnostno obveščevalne službe.

Britanski zgodovinar Jasper Ridley v biografiji z naslovom Tito omenja Brozovo ljubezen do žensk in njegove nadpovprečno izražene seksualne potrebe, ki so močno zaznamovale maršalovo zasebnost. Ridley piše, da so bile recept za uspeh Titove neubranljivo modre oči ter njegov dominantno moški in hkrati galanten odnos do žensk, ki se jim pač ni mogel upreti tudi zato, ker nikoli ni bil povsem prepričan, da ženska, s katero si je v tistem trenutku delil posteljo, ni bila zadnja v njegovem razburkanem življenju. Vladimir Dedijer v svoji znameniti politično korektni biografiji sicer omenja samo štiri Titove ženske, Rusinjo Pelagijo Belousovo, Slovenko Herto Haas, študentko Davorjanko Paunović in partizansko majorko Jovanko Budisavljević, ki so jo Brozovi operativci, podobno kot mnoge druge, strateško zaposlili na izpostavljenih položajih v maršalovem delokrogu, da bi, kot se je izrazil takratni notranji minister Aleksandar Ranković, “narava naredila svoje”.

V obveščevalnih krogih so bili mnenja, da Tito potrebuje privlačno in zaupanja vredno soprogo, zato najverjetneje ne bo nikoli povsem jasno, koliko je bila za Josipovo poroko z Jovanko zaslužna narava, koliko pa jugoslovanska varnostno obveščevalna služba. Črnogorski disident Milovan Đilas je Tita opisal kot “mojstra improvizacije, umetnika življenja, ki je razvil nadpovprečen občutek za nevarnost, da bi ohranil orjaško voljo po življenju in nič manjši pohlep po oblasti”.

O Titu je bilo napisanih mnogo knjig. Najnovejša z naslovom Titova kuharica za razliko od večine, ki se večinoma ukvarjajo z njegovim življenjem, političnim delovanjem in zgodovino, razkriva, kaj se je dogajalo onkraj uradnih fotografij. Delo Anje Drulović Titova kuharica, ki je izšlo pri Mladinski knjigi, razkriva, da je imel Tito rad domačo zagorsko-slovensko hrano. "Rad je imel zelo mastne jedi. Zdi se mi, da je vedno pojedel več ocvirkov in slanine kot močnika, ki ga je pogosto jedel za zajtrk," je zapisal Titov dolgoletni nadzornik ustreznosti obrokov Branko Trbović.

Tito je kar nekaj receptov, ki so zapisani v knjigi, svojemu protokolu predlagal sam, bodisi lastne recepte ali recepte svoje mame. V knjigi je zapisan tudi recept, ki ga je ob obisku Tita pri ameriškem predsedniku Johnu Kennedyju predlagala Jacqueline Kennedy. V knjigi so na 256 straneh opisani obedi, ki jih je Tito užival, ko se je srečeval z najpomembnejšimi voditelji in največjimi zvezdami svojega časa. Poleg menijev in 63 receptov so na kratko opisane tudi zgodovinske in družabne okoliščine srečanj.

V knjigi je tudi veliko dokumentarnih fotografij, od katerih je večina objavljena prvič. Tako lahko bralec na straneh vidi angleško kraljico Elizabeto II., kako sedi v zidanici na Vangi v pričakovanju leskovških jedi z žara, ter Sophio Loren, ki Titu v kratki beli obleki kuha testenine. Dosmrtni predsednik nekdanje skupne države je bil opisan kot komunist s stilom, kar Rene Bakalović v uvodni besedi opisuje kot najboljši povzetek Titove podobe. Protokol ob Titu je vedno vseboval bogata kosila in večerje, pri katerih je bil on sam zagotovilo užitka in doživetja, tudi ko je bilo politično ozadje napeto, dodaja.

Kot je dejal Vlado Sekirnik, nekdanji vodja protokolarnih dogodkov na Brdu, današnji voditelji nimajo časa, da bi si ustvarili takšno karizmo, kot so jo lahko oblikovali voditelji, kot je bil Tito. Ob meniju ob obisku Tita pri Fidelu Castru na Kubi je Sekirnik opozoril, da so bili mojstri, saj so že meni oblikovali tako, da so določene teme gostom položili 'v usta'. "Na meniju je recimo koktajl Hemingway, za kogar vemo, da je bil Fidelov prijatelj. V nadaljevanju pa je še zrezek Argentina, in vsi vemo, kdo je bil iz Argentine - njegov najboljši prijatelj Che Guevara. Meniji niso tako nedolžni," se je pošalil.

Delo Drulovićeve je v slovenščino prevedla Mojca Vodušek, knjiga pa je izšla v srbskem, hrvaškem, angleškem in sedaj še slovenskem jeziku.