31. 5. 2013 | Mladina 22 | Pisma bralcev
Bi umrli zanje?
To, kar je naredila Angelina Jolie je prvovrstna neumnost, še bolj pa so bebavi mediji, ki to propagirajo. Sem ženska s tako operacijo, zato vem, kaj pišem, saj imam tudi nekaj generacij izkušenj. Ženske se morajo zavedati pri dedni nagnjenosti, da sta v igri dedni spremembi na dveh kromosomih: na 13. kromosomu, tj. BRCA1 in na 17. kromosomu, tj. BRCA2. Za morebitni razvoj raka je za ženske usodnejša mutacija BRCA1, saj lahko izbruhne rak na dojkah ali na jajčnikih (pri moških na prostati). BRCA2 je vezana samo kot rak na prsih, lahko pa se pričakuje rak na prsih tudi pri moških (kar je usodnejše, saj te bolezni moški ne pričakujejo). Brca2 je obvladljiva s hormonskimi sredstvi. Za rakom na dojkah zboli vsaka 10. ženska, ne glede na to, kakšno ima dedno zasnovo; s podedovano gensko mutacijo pa ima 80-odstotno možnost, da zboli, in ne 100 %! Raziskovalne študije so pokazale, da se teh 80-odstotkov (kakor tudi pri 10 % žensk z normalnima Brcama) začne povečevati pri hormonskih motnjah (mdr. antibaby pilula), pri debelosti ter pri alkoholu in cigaretah. Prav po tem vrstnem redu – in nobenemu se kaj prida nisem izogibala.
Moj ded je umrl za rakom na prostati. Imel je brata, ki je imel pet hčera: štiri so umrle za rakom na jajčnikih. Moja mama in moja sestra sta umrli za rakom na dojkah, mama je imela po 13. letih raka na drugi dojki, nato čez pet let v jetrih (borila se je 24 let), sestra je imela dva tumorja v eni dojki in je umrla 11 let po operaciji. Zato sem zaprosila za genski test. Pričakovala sem, da imam lahko Brco 1. Sestra je pol leta pred smrtjo opravila test in umrla pred rezultati. Ker je bil pozitiven, sem opravila test tudi jaz. Bil je pozitiven: Brca 1. Moja prednost je bila, da sem bila že čez 50 let. Za mano je opravila genski test tudi mamina sestra, ki je bila tudi že operirana za rakom na dojki. BRCA1 je bila pri njej normalna, brez spremembe...
Prvo, kar so mi rekli zdravniki, ko so mi objavili rezultate genskega testiranja, je bilo: „Odrezati bo treba prsi in odstraniti jajčnike, ker ne poznamo druge preventive.“ „Tako težko operacijo bom opravila samo, če bo potrebno! Na to bom začela misliti, ko grem v pokoj!“ „Potem pa vsake pol leta na kontrolo!“ – Na prvi kontroli čez tri tedne so mi našli raka v levi dojki ...
Vstopila sem v proces raka. Bil je agresiven, saj mi je v manj kot treh mesecih vstopil v pazdušno bezgavko. Imela sem dve dilemi: odstranitev ene dojke ali obeh; rekonstrukcija prsi ali ne. Naslonila sem se na mamino izkušnjo, zato sem si dala odstraniti obe dojki. In izpolnila sem si mamino neuslišano željo: napravili so mi rekonstrukcijo dojk iz trebuha ... Za odstranitev preostalih pazdušnih žlez, kemoterapijo, antihormonsko terapijo in odstranitev jajčnikov ni bilo dileme. Po operaciji sem bila zdrava in vitka, nobena roka mi ne zateka, včasih rahlo samo leva.
Danes, po osmih letih lahko rečem naslednje: po taki operaciji si hud invalid. Dojki sta obešeni na pazdušne mišice in ti kar naprej ramena vleče skupaj. Čutiš slabo vreme. Določeni gibi znajo biti boleči, določena opravila neučinkovita (drgnjenje loncev), težave nastopijo pri šofiranju. Če ne vzdržuješ telesne teže in kondicije, nastanejo težave pri hoji: trebušne mišiče so prešibke, zato te začne v križu kriviti in dobiš račkasto hojo in občutek, da se spredaj razpiraš. Vsekakor pa je to hud udarec v spolnem življenju. Ne zaradi psihične travme, ampak zato, ker so ti pri odstranitvi dojk (se razume z bradavicami) odstranili erogeno cono, če so ti posegli v trebuh, pa še drugo erogeno cono (popek). Sprednji del trupa je popolnoma gluh, čutiš vse predvsem od znotraj. Tudi odrezani bradavici se na mrazu naježita pod vročimi nesnemljivimi blazinami!
Odrezati dojke (in posledično odstraniti jajčnike) kar tako ni le morda modna muha, ni razkazovanje poguma, ampak demonstracija neumnosti oziroma samopohabe. Zlasti pred 50. letom! Bi si dali, zaradi nevarnosti, da se materino znamenje na nogi razvije v melanon, odrezati nogo?! Kaj pa, če bo Angelina Jolie jutri v avtomobilski ali avionski nesreči umrla?
Živa Vidmar, Ljubljana
Glavni članek
Bi umrli zanje?
Ozadje
Etične meje
Moja odločitev za zdravljenje
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.