Proti islamizaciji in avtokratizmu

Povod za množične proteste, ki so minuli teden izbruhnili v turških mestih, so bili načrti za preureditev trga Taksim in parka Gezi v prestolnici. Na trgu Taksim so nameravale turške oblasti postaviti vojašnico v slogu tistih iz časa otomanskega cesarstva in nakupovalno središče. Edhem Eldem, zgodovinar na Univerzi Bogazici v Carigradu je za New York Times dejal, da skušajo trg spremeniti v »Las Vegas otomanskega razkošja«. Park Gezi je namreč še zadnja zelenica v Carigradu, trg Taksim pa tradicionalni prostor zbiranja Carigrajčanov.

Poskus »neoliberalistične zasedbe« trga in parka je posledica gospodarske politike Stranke za pravičnost in razvoj turškega premiera Recepa Tayyipa Erdogana, ki že deset let vodi turško vlado. Res je Turčija v času njegove vladavine doživela gospodarsko in politično preobrazbo, gospodarska in finančna kriza jo je le oplazila, vendar pa je dobršen del njenega prebivalstva zaskrbljen predvsem zaradi islamizacije, ki prodira v vse pore družbenega življenja. V samem osrčju zdajšnjih protestov je vprašanje spreminjanja turške identitete, kajti v sedanji turški družbi si z vso ostrino nasprotujejo prizadevanja, tudi Erdoganova, za večji vpliv religije v družbi in tista privržencev sekularne države, ki večinoma živijo v urbanih središčih. V preteklosti je proti poskusom islamizacije države nastopila vojska in se sklicevala na dediščino ustanovitelja sodobne Turčije Atatürka, Erdoganu pa je v času predsednikovanja uspelo, da je vojski krepko pristrigel peruti. V resnici je predsednik, ki vodi Turčijo zelo avtokratsko, državi vsilil neoliberalni gospodarski razvoj in hkrati islamsko preobrazbo. Zdaj pa si želi s spremembo ustave vsiliti predsedniški sistem, da bi z velikimi pristojnostmi vladal še naprej. Zgodovinar Edhem Eldem meni, da turške oblasti postajajo vse bolj avtoritarne: »V nekem smislu so pijani od oblasti, izgubili so demokratične reflekse in se vračajo k tistemu, kar je bistvo turške politike – k avtoritarizmu.«

Po pisanju komentatorja v Guardianu Erdoganova Stranka za pravičnost in razvoj uteleša posebno vrsto konservativnega populizma. Gre za stranko konservativne muslimanske buržoazije, ki se je oblikovala v osemdesetih letih z ekonomsko politiko Turguta Özala. Njeni privrženci in voditelji sicer vseskozi zanikajo, da bi bila njihova stranka religiozna, vendar je spretno izkoriščala pobožnost številnih državljanov, se usidrala na oblasti in okrepila svoj vpliv tudi v urbanih okoljih. Erdogan je avtoritarno oblast utrjeval deset let. Ni se obotavljal poseči niti po represivnih sredstvih, tudi v procesu privatizacije, zaradi katere so socialne razlike v turški družbi še večje kot prej. Ker je bila njegova oblast stabilna, je Turčija postala zanimiva za tuje naložbe, to je državi omogočalo v povprečju petodstotno letno gospodarsko rast, v zadnjih letih pa se je zaradi pozitivnih učinkov v gospodarstvu razbremenila tujih dolgov in dolgov Mednarodnemu denarnemu skladu.

Zaradi erozije moči vojske je Erdogan s svojo stranko postal edini gospodar v Turčiji. Leta 2008 so oblasti zaprle kar 86 ljudi, ki so bili osumljeni poskusa državnega udara. Erdogan se je z zadnjim valom reform lotil še intime državljanov. Uprava podzemne železnice je potnike nedavno pozvala, naj se vedejo »moralno« in se ne poljubljajo na vlakih ali postajah podzemne železnice. Erdogan od rojakov zahteva, da uživajo samo še polnozrnati kruh. Mošeje rastejo na vseh koncih države. Mladi na trgih turških mest tokrat protestirajo proti islamizaciji države, ne pa zaradi socialnih stisk prebivalstva. Branijo načela sekularne države, ki jih je pred devetdesetimi leti utemeljil Mustafa Kemal Atatürk.