Reševanje delovnih mest

»Naj Detroit bankrotira!« Tako je novembra leta 2008, dva meseca po izbruhu finančne krize, v New York Timesu zapisal nekdanji guverner ameriške zvezne države Massachusetts in poznejši ameriški predsedniški kandidat, republikanec Mitt Romney. Detroit slovi po dveh stvareh: po številu umorov in po tem, da je rojstno mesto ameriškega avtomobilskega proizvajalca General Motors. Ko je Romney pozval k bankrotu Detroita, je v resnici pozval k bankrotu tega giganta. Vendar General Motors ni bankrotiral. Rešila ga je država z izdatno kapitalsko injekcijo, v zameno za 50 milijard dolarjev pomoči pa je začasno vstopila v lastništvo podjetja. ZDA, ki so sinonim za prosti trg, so torej z davkoplačevalskim denarjem reševale zasebno podjetje. Na enak način je ameriška vlada reševala še dva velika avtomobilska proizvajalca – Chrysler in Ford.

Ne brez razloga. Ob izbruhu krize je avtomobilska industrija ustvarila 3,6 odstotka celotnega ameriškega bruto domačega proizvoda. V prvih mesecih po začetku krize je prodaja avtomobilov upadla kar za 37 odstotkov glede na leto poprej. Prodali so 400 tisoč avtomobilov manj, kar je toliko, kolikor znaša letna proizvodnja dveh tovarn. Bilo je jasno, da so trije ključni igralci na ameriškem avtomobilskem trgu v resnih škripcih. Če bi vlada dopustila njihov bankrot, bi z njimi vred propadla vsa avtomobilska panoga. To ne bi pomenilo samo izgube treh milijonov delovnih mest, povečanja socialne bede in ogromnih stroškov za javne finance, pomenilo bi tudi boleč udarec ameriškemu nacionalnemu ponosu.

Romney je v New York Timesu strašil: »Če bo vlada reševala General Motors, Ford in Chrysler, se na dolgi rok lahko poslovimo od ameriške avtomobilske industrije. Državni ček bo preprečil, da bi se avtomobilska industrija temeljito prestrukturirala.« Kaj je mislil s prestrukturiranjem, je jasno: drastično rezanje stroškov dela, zaradi katerih ameriška avtomobilska industrija težko konkurira azijskim proizvajalcem. Če bi vlada sledila nasvetu republikanskega politika, General Motorsa danes ne bi bilo več. Tako pa še vedno živi in od leta 2010 znova posluje z dobičkom. Še več. Podjetje je državi doslej vrnilo že dobro polovico celotne pomoči. Država je sicer še vedno 19-odstotna lastnica podjetja, a se s prodajo delnic postopoma umika iz lastništva, dokončno pa naj bi izstopila marca prihodnje leto.

Trenutna stopnja brezposelnosti v Sloveniji je najvišja po letu 1993, kar naravnost kliče k večji intervenciji države.

Ameriška vlada ni reševala samo avtomobilske industrije. Še izdatneje je z javnim denarjem reševala finančni sektor, takoj po izbruhu krize je zasebnim bankam, zavarovalnicam in finančnim skladom namenila več kot 600 milijard dolarjev. Takšno izdatno reševalno akcijo je seveda mogoče izvesti samo, če lahko »tiskaš« denar. Res je sicer, da se z agresivno monetarno politiko ameriške centralne banke in stimulacijsko politiko vlade povečuje zadolženost ZDA, toda učinki so očitni. Ameriško gospodarstvo je v prvih štirih mesecih letošnjega leta spet raslo z 2,5 odstotka, brezposelnost se niža, potrošniško zaupanje zvišuje.

Na drugi strani se Evropi nikakor ne uspe rešiti iz primeža krize. Gospodarstvo evroobmočja bo po napovedi OECD letos nazadovalo za 0,6 odstotka, celo v Nemčiji naj bi raslo samo s pol odstotka. Evropska proračunska politika, ki temelji na krčenju porabe, očitno ne deluje. Nasprotno. Že sicer šibko gospodarsko rast še dodatno zatira, zaradi česar je v najbolj šibkih članicah, med katerimi je tudi Slovenija, ogroženih vse več delovnih mest.

Ko gre za intervencijo države, ZDA niso izjema. Prej pravilo. Enako so ravnale tudi mnoge, zlasti velike evropske države. Tako je denimo Nemčija svojo avtomobilsko industrijo reševala s subvencioniranjem kupcev, ki naj bi z nakupom novih avtomobilov varovali okolje, kar je seveda nesmisel, kajti za proizvodnjo novega avtomobila je potrebno desetkrat več energije, kot je nov avto v primerjavi s starim privarčuje v desetih letih. Dejansko je šlo za zaščito avtomobilskih tovarn oziroma delovnih mest. Avtomobilski industriji je priskočila na pomoč tudi Francija. Poleg tega je francoska vlada ustanovila sklad tveganega kapitala, ki obvladuje šest milijard evrov in rešuje podjetja v stiski.

»Vse večje države so po izbruhu krize reševale večja podjetja. Običajno v kombinaciji z bankami, z državnimi krediti in vlaganji državnega kapitala, torej delnim podržavljanjem. Seveda s ciljem, da čim prej izstopijo iz lastništva podjetij, četudi z izgubo,« pravi ekonomist dr. Maks Tajnikar. Nekatere države, na primer Avstrija, so z državnimi dokapitalizacijami usposobile nekatera podjetja le toliko, da jih je bil pripravljen prevzeti zasebni kupec za vsaj en evro. Vloženega denarja v teh primerih niso dobile nazaj, so pa dosegle ohranitev dejavnosti in delovnih mest. »V vseh primerih so države domnevale, da so podjetja z normalizacijo poslovanja sposobna dolgoročno preživeti, sicer se teh podvigov ne bi lotevale. So pa včasih privedle nove menedžerje in kupce podjetij, če so menile, da obstoječi menedžerji in lastniki niso sposobni prestrukturirati podjetij in da bodo novi deležniki dali podjetju nov zagon.«

Tudi povečevanje državne lastnine v bankah oziroma nacionalizacija določenih bank ni v času krize nobena posebnost, niti na razvitem Zahodu ne. Belgija je tako reševala banko Dexia, Nizozemska banko SNS Reaal, Velika Britanija banko Northern Rock ...

Reševanje delovnih mest v krizi je daleč najpomembnejše opravilo države, opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger.

Lekcije so poučne, zlasti za Slovenijo, državo, kjer je govoriti o intervenciji države skoraj bogokletno. Reveža, ki pomodruje, da je država v obdobju hude recesije dolžna reševati delovna mesta, t. i. ekonomski strokovnjaki brez milosti pribijejo na križ. Absurdno pravzaprav, kajti isti strokovnjaki, ki nasprotujejo posegu države in nas vneto poučujejo o nujnosti ločitve države in gospodarstva, vso svojo kariero preživijo pripeti na državno pipico. Zaposleni so na javnih visokošolskih zavodih, zraven pa mastno služijo še s študijami in analizami za državno upravo in državna podjetja.

Padanje v brezno

Slovenija bo letos že drugo leto zapored beležila najmanj dveodstotni upad gospodarske aktivnosti. Še bolj zbuja skrb to, da je v prvem četrtletju letos doživela enega največjih padcev bruto domačega proizvoda na medletni ravni (4,8 odstotka), kar kaže na poglabljanje recesije, ki s sabo prinaša čedalje večjo armado brezposelnih. Od začetka krize v drugi polovici leta 2008 do danes je število brezposelnih skokovito naraslo, praktično se je podvojilo, in trenutno znaša več kot 121 tisoč brezposelnih. Pomenljivo je, da imamo v tem trenutku najvišjo stopnjo brezposelnosti po letu 1993, kar naravnost kliče k večji intervenciji države. »Ko odpovedo lastniki, banke in drugi upniki, mora država prevzeti svoj del odgovornosti in svojo vlogo okrepiti predvsem tam, kjer je še upanje za preživetje podjetij. Seveda bi to morala delati v skladu s širšo strategijo razvoja, ki pa je Slovenija trenutno žal še nima,« pravi ekonomist dr. Aleksander Aristovnik.

»Zavedati se moramo, da je podjetja bistveno težje ustvarjati kot pa jih uničevati!« opozarja Tajnikar. Ocenjuje, da je samo v zasebnem gospodarstvu skupaj s podjetji v državni lasti ogroženih okoli pet do deset tisoč delovnih mest. »Ne pozabite, da opozicija zahteva še 20-odstotno znižanje zaposlenosti v javnem sektorju, to bi pomenilo izgubo še dodatnih 30 tisoč delovnih mest. Če bomo program zategovanja nadaljevali, bomo končali kot Španija. Brezposelnost bo več kot dvakrat tolikšna, kot je danes.«

Reševanje delovnih mest v krizi je daleč najpomembnejše opravilo države, opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger. »Preprečevanje izgube delovnih mest je gotovo nekajkrat cenejše od ustvarjanja novih. Stroške reševanja je treba primerjati s socialnimi stroški izgube delovnega mesta, od nadomestila za brezposelne, zmanjšanja davčnih dohodkov do izgube drugih delovnih mest.« Izguba enega delovnega mesta ne pomeni le preživljanja še enega brezposelnega in njegove družine, zmanjšanja povpraševanja in s tem padca bruto domačega proizvoda. Za seboj v izgubo potegne tudi delovna mesta v podjetjih, ki so s propadlim podjetjem povezana. Zaradi stečaja velikih gradbenih podjetij so se pod vodo znašli tudi mnogi podizvajalci in dobavitelji.

Avstrija je z državnimi dokapitalizacijami usposobila nekatera podjetja le toliko, da jih je bil pripravljen prevzeti zasebni kupec za vsaj en evro. Vloženega denarja ni dobila nazaj, je pa dosegla ohranitev dejavnosti in delovnih mest.

Slovensko gospodarstvo je danes ohromljeno, vsaj njegove ključne panoge. Dopustili smo propad celotnega gradbenega sektorja, zato ker banke in politiki niso razumeli, da je treba reševati dejavnost, znanje, intelektualno lastnino. Pred očmi so imeli Zidarja, Črnigoja, Tovšakovo, namesto da bi se posvetili reševanju delovnih mest. Tudi potem, ko so podjetja že šla v stečaj, so jih dodatno izčrpavali, namesto da bi skušali rešiti njihova zdrava jedra. »V Sloveniji so stečaji postali biznis,« ugotavlja Gašpar Gašpar Mišič, državni sekretar v kabinetu predsednice vlade, pristojen za reševanje podjetij v težavah. »Če bi država in banke upnice pravočasno priskočile na pomoč Primorju, bi jih to stalo največ 50 milijonov evrov. Tako pa bodo stroški propada Primorja znašali 500 milijonov evrov ali desetkrat več, pa ne samo zaradi nadomestil za brezposelne, ampak tudi zaradi dolga do davčne blagajne, unovčitve garancij in propada mnogih podizvajalcev in podjetij, ki so bila usodno vezana na ajdovskega gradbinca,« opozarja Mišič.

Če se nič ne gradi, propadejo tudi podjetja, ki so z gradbeništvom povezana: podjetja, ki izdelujejo okna in vrata, pa podjetja, ki izdelujejo barve in lake, podjetja, ki proizvajajo belo tehniko, podjetja, ki izdelujejo strešno kritino, podjetja, ki izdelujejo radiatorje, projektantska podjetja in tako naprej. Gre za verižno reakcijo, ki bi jo država lahko preprečila, če bi se z bankami upnicami – glavni upnici sta državni banki NLB in NKBM, odzvala pravočasno in odločno, tako kot so ravnali v ZDA. Ameriška vlada ni zapravljala dragocenega časa z iskanjem krivcev za težave avtomobilskih podjetij. Njen cilj je bil rešiti velika podjetja, saj bi bila cena njihovega propada za davkoplačevalce višja od cene reševanja.

Paradoksalno je, da je danes prvi gradbinec v Sloveniji avstrijski Strabag, podjetje, ki mu je avstrijska država z dokapitalizacijo pomagala prebroditi najtežje čase, nato pa se je iz lastništva umaknila. Avstrijci pač niso dopustili propada katerega od večjih podjetij, pri nas pa smo dopustili propad ne samo posameznih podjetij, ampak kar celotnih panog: od gradbeništva, tekstilne, obutvene do lesnopredelovalne industrije. S tem smo zavrgli tudi znanje, ki je državo stalo na stotine milijonov evrov. Država brez uspešnega gospodarstva je revna država. Tu ne gre samo za materialni status državljanov. Gre za mnogo več. Gre za samospoštovanje in občutek vrednosti za družbo. Izguba delovnih mest pomeni tudi socialno nestabilnost in v skrajni obliki tudi ulične nemire. »Vprašanje reševanja delovnih mest v deželi, ki se sooča s fiskalno krizo države, ob tem pa je zaklenjena v režim evra, je zares neprijetno, saj je znotraj tega režima reševanje fiskalne krize države prednostna domača naloga, način reševanja te krize pa je izguba delovnih mest,« absurdnost situacije komentira sociolog dr. Miroslav Stanojević s Fakultete za družbene vede. »Načeloma je visoka stopnja brezposelnosti, posebej mladih, največja možna škoda za te ljudi, ekonomijo in družbo v celoti. Dilema je pravzaprav perverzna: da ne bi obremenjevali bodočih generacij, moram dramatično velikim skupinam sedanje mlade generacije onemogočiti normalno reprodukcijo njihovih življenj.«

Ne za vsako ceno

Državni sekretar v kabinetu predsednice vlade Gašpar Gašpar Mišič trdi, da je smiselno reševati vsako podjetje, kajti v še tako zelo slabem podjetju obstajajo zdrave celice. Tudi v Peku, denimo. Meni celo, da na pogorišču Primorja še obstaja prihodnost, da je mogoče ustanoviti novo podjetje, na katero bi se preselilo inženirsko znanje, to novo-staro podjetje pa bi nato na mednarodnih razpisih konkuriralo za velike gradbene projekte v tujini. Morda res. Vprašanje je samo, ali takšno podjetje lahko preživi na dolgi rok. Davkoplačevalskega denarja verjetno ne gre zapravljati za reševanje podjetij, ki na trgu nimajo nikakršne perspektive, kot se je to počelo že velikokrat v preteklosti. »S ponavljanjem starih napak ne bomo doživeli novega razvojnega zagona, ampak le novo spiralo razvojnega zastoja in krčenja gospodarstva,« opozarja Gospodarska zbornica Slovenije.

Danes v težavah niso samo podjetja, ki so se brezglavo zadolžila za potrebe menedžerskega odkupa. In tudi ne samo podjetja, ki že leta dihajo na škrge. V težavah so tudi podjetja, ki imajo trge, znanje in tehnologijo, ki so sposobna poslovati z dobičkom in ki bi lahko povečala prodajo, pa morajo zaradi splošno nizke likvidnosti v gospodarstvu poslovati na nižjih obratih, kot bi lahko glede na povpraševanje. Če kje, je vsaj v teh primerih nujna intervencija države. Bilo bi zelo kratkovidno, če bi dvignili roke in trgu prepustili, da loči zrnje od plev.

Poglejmo primer trebanjskega podjetja Trimo. To podjetje že izvaja ukrepe za znižanje stroškov, skuša se prestrukturirati, prilagoditi kriznim časom, toda za normalno poslovanje potrebuje jamstva bank in podaljšanje rokov odplačila že najetih kreditov. Mnogim njihovim konkurentom v tujini so banke dale vso podporo, zaradi česar so danes v prednosti, Trimo jih komajda še lovi. In tu govorimo o podjetju, ki je še pred kratkim veljalo za enega izmed nacionalnih šampionov!

»Država naj pomaga le, če ima podjetje dolgoročni potencial in ga je kriza samo začasno spravila pod vodo, pri čemer mora pomoč temeljiti na natančnih analizah in ne na populističnih, prijateljskih ali političnih preferencah,« pravi Aristovnik. »V nasprotnem primeru bo šlo samo za nadaljevanje agonije in neproduktivno porabo državnega denarja. Potem bi bilo bolj smiselno podeliti dodatno razvojno pomoč nekaterim uspešnim podjetjem, kot so Krka, Hidria, Kolektor, da bi lahko kreirala več novih delovnih mest.« Ker so javna sredstva močno omejena, se mu zdi najbolj smiselno, da država podjetjem pomaga s povratno pomočjo, predvsem z ugodnimi krediti, npr. prek okrepljene vloge SID banke. »Zavedati se moramo, da država letno nameni skoraj pol milijarde evrov nepovratnih pomoči. Smiselno bi bilo povečati delež povratnih pomoči, saj taka pomoč prejemnike sili k trajnejšemu konkurenčnemu poslovanju. Tudi večletne prakse v tujini, na primer v Nemčiji, kažejo, da je veliko učinkoviteje podjetjem pomagati s posojilnimi linijami razvojnih bank kot pa razdeliti proračunska sredstva nepovratno.«

S povratnimi sredstvi bi se lažje izognili morebitnim očitkom o nedovoljeni državni pomoči. V preteklosti je bilo kar nekaj primerov, ko so podjetja morala vrniti denar zato, ker je Evropska komisija naknadno ugotovila kršitev evropskih konkurenčnih pravil. Tak je primer Elana – to je bil tudi eden od razlogov, zaradi katerega je Elan izgubil potencialnega kupca. Problematična je tudi pomoč, ki jo je Adrii Airways zagotovila bivša Pahorjeva vlada. Če bo Evropska komisija dokončno odločila, da je bila pomoč države neupravičena, bo Adria prejeta sredstva dolžna vrniti, in ker gre za ogromen znesek, jo to lahko pahne čez rob, v stečaj.

Država brez uspešnega gospodarstva je revna država. Tu ne gre samo za materialni status državljanov. Gre za mnogo več. Gre za samospoštovanje.

Seveda je absurdno, da Evropska komisija kljub tako hudi krizi ohranja toga pravila glede državnih pomoči. Če kdaj, bi bil zdaj čas, da jih razrahlja. Vendar pa: dokler se to ne zgodi, je pametneje, da se spoštujejo pravila igre, kot pa da se denar po domače deli podjetjem, nato pa ga morajo ta vračati skupaj z visokimi obrestmi.

»Gotovo je smiselno reševati delovna mesta v podjetjih, ki so se sposobna prestrukturirati ali ki so ogrožena zaradi ciklične krize povpraševanja. Pametno je reševati tudi podjetja, ki bodisi zaradi kreditnega krča ali zaradi nizke stopnje samofinanciranja niso sposobna financirati svojega poslovanja,« meni bivši bankir Aljoša Tomaž. Kateri reševalni recept ubrati, je odvisno od primera do primera. »Najcenejša so poroštva, saj ta postanejo breme proračuna samo, če so unovčena, krediti, za katere so dana poroštva, pa tudi ne obremenjujejo kapitala bank. Za podjetja, ki zaradi kapitalske podhranjenosti niso kreditno sposobna, je optimalna kombinacija konverzija dela terjatev v kapital, ponekod tudi delni odpis dolgov, in pa poroštva za nova posojila za financiranje novega posla. Pri čemer pa morajo biti novi posli seveda dobičkonosni.«

Prevzemanje odgovornosti

Prezadolženost slovenskih podjetij se lahko razreši na dva načina: s propadom podjetij ali pa z zamenjavo lastnika. Prezadolžena podjetja nujno potrebujejo svež kapital. Če ga sedanji lastnik, zasebni ali državni, ni sposoben zagotoviti, podjetje pa je še mogoče ozdraviti, mora zasebni lastnik prodati svoj delež investitorju, ki podjetje lahko dokapitalizira, država pa mora prav tako poiskati zasebnega investitorja, če sama nima denarja ali pa ne želi biti več lastnica.

Alternativa je, da podjetja dokapitalizirajo upniki, zlasti banke in dobavitelji. Upniki pretvorijo dolg v kapital in podjetje s tem kratkoročno kreditirajo, da lahko posluje. To pretvarjanje dolga v trajni kapital pomeni po eni strani pomoč podjetju, po drugi strani pa začetek iskanja zasebnega kupca deleža banke. Zato se tudi ta pomoč podjetju konča z novim lastnikom. Reševanje prezadolženih podjetij bo torej v vsakem primeru privedlo do novega kroga privatizacije.

Banke bi s konverzijo terjatev lahko že zdavnaj priskočile na pomoč podjetjem, pa tega niso storile. »V bistvu so bežale kot podgane s potapljajoče se ladje, ko so od podjetij zahtevale vračilo denarja tako rekoč čez noč. S tem so številna podjetja potisnile v propad, svoje naložbe pa v slabe terjatve,« pravi Tajnikar. »Banke morajo dojeti, da je danes njihova vloga drugačna, kot je bila pred krizo. Niso več samo posojilodajalke, ki pobirajo obresti, so tudi ekonomske lastnice. Če hočejo rešiti podjetje pred propadom, to lahko naredijo s konverzijo terjatev. Podjetje, razbremenjeno previsoke zadolženosti, lahko dobi posojilo SID banke za perspektiven razvojni program,« pravi Mišič. Če se podjetju posodi denar pod komercialnimi pogoji, tega ni mogoče šteti za kršitev bruseljskih pravil.