Slab dan KPK

Razmišljanje odvetnika Dina Bauka v Mladini št. 23 z dne 7. junij 2013 o odločitvi Komisije v t.i. zadevi UKC Ljubljana in otroškem kardiokirurškem programu je razumljivo, saj je bila odločitev težka tudi za uslužbence in senat komisije. Zavedali smo se, da gre v tem primeru za zadevo, ki bo sprožila mešane občutke v javnosti, še posebej pri starših, katerih otroke s prirojenimi srčnimi težavami je tuj kirurg operiral. Tudi na komisiji delamo ljudje, ki imamo otroke, pa tudi sicer se nas tovrstne zadeve vedno osebno dotaknejo. Zato smo skrbno ugotovili pravno in dejansko stanje ter na koncu posebej poudarili, da se ne opredeljujemo do strokovnega dela tujega kirurga. Ugotovitve se nanašajo izključno na ravnanja vodstva UKC Ljubljana.

Vzpostavitev programa izvajanja operacij otrok s prirojenimi srčnimi napakami, ki bi omogočal nemoteno izvajanje tovrstnih operacij v prihodnje, pri čemer pa bi bil zakonit, z vidika porabe javnih sredstev pa ekonomičen in učinkovit, je vsekakor bila in je dolžnost vodstva UKC Ljubljana. Vodstvo UKC Ljubljana je namreč s pogodbenim sodelovanjem s tujim kirurgom želelo ne le zagotoviti nadaljnje izvajanje operacij – ta cilj je bil izpolnjen – temveč tudi uporabiti tujega kirurga kot mentorja domačim kirurgom, da bi se v roku dveh ali treh let, kot so si zastavili, usposobili za samostojno izvajanje operacij – ki pa še danes, po sedmih letih, ni izpolnjen. Ne le to: ugotovitve so pokazale, da program niti nikoli ni bil vnaprej pripravljen, kar pomeni, da usposabljanje ni bilo vnaprej načrtovano, posledično pa tudi ni moglo biti nadzorovano in kvalitetno realizirano. Vsekakor pa ni bilo nadzorovano s strani vodstva UKC Ljubljana, ki bi moralo sproti ocenjevati, ali s finančnim vložkom UKC Ljubljana resnično zasleduje zastavljene cilje, tudi cilj strokovnega napredka svojih kirurgov. Vso to problematiko so ugotovili in nanjo večkrat opozorili notranji kontrolni mehanizmi v UKC Ljubljana, vendar brez pravega epiloga. Ne gre torej, kot se poskuša predstaviti v javnosti ,zgolj za nekakšno administrativno napako in formalno vprašanje licence zdravnika. Gre, če na grobo primerjamo, za nekaj takšnega kot da bi rekli, saj vse stranpoti in nesmotrnosti pri gradnji Onkološkega inštituta niso pomembne, ker zdaj stavba stoji in sprejema bolnike.

Komisija je pri sprejemanju svojih odločitev pričakovala, da se bo v javni obrambi ravnanja vodstva UKC Ljubljana uporabilo neetično preusmerjanje pozornosti iz nezakonitega ravnanja vodstva UKC na enega izmed najbolj občutljivih področij človekovega življenja, to je skrbi za zdravje in življenja naših otrok. Ravnanje vodstva UKC Ljubljana ima za bistveno posledico to, da UKC Ljubljana še vedno nima usposobljenih lastnih kirurgov, čeprav je bila avtorsko-pogodbena zaveza s tujim kirurgom sprejeta ravno s tem namenom: da bo v dveh do treh letih usposobil domače zdravnike za samostojno in licencirano izvajanje tovrstnih operacij. Kot je ugotovila komisija, je bil dosežen ravno nasprotni učinek - namreč eden od usposabljanih domačih zdravnikov je zaradi nemogočih pogojev v programu odšel v tujino. Med tem pa UKC Ljubljana in otroci še po sedmih letih ostajajo odvisni od tujega kirurga in njegovih občasnih prihodov v Ljubljano. Tudi brez posebnega poznavanja medicinske stroke je jasno, da takšna zdravstvena oskrba ni najoptimalnejša niti za otroke v trenutni oskrbi, niti za prihodnje. Če bi bilo res obratno, ne bi UKC Ljubljana leta 2006 najel tujega kirurga z izrecnim namenom usposobitve dveh domačih kirurgov v dveh letih. Kar se, kot rečeno, niti do danes ni zgodilo.

Za konec. Komisija za preprečevanje korucije je državni organ, ki v svojih postopkih ugotavlja kršitve dolžnega ravnanja odgovornih oseb. Zaposleni na komisiji smo svoje delo dolžni opravljati tudi takrat, ko je to nepopularno in je že vnaprej jasno, da bodo celo otroci in človeška čustva uporabljeni kot opravičilo. Najlažje je to storiti pri obrambi nezakonitih ravnanj v zdravstvu. Vendar komisija ni ustanovljena za to, da bi v takih primerih gledala stran in ne videla korupcije in njene visoke cene, ki jo moramo plačevati vsi in je v škodo vseh. Pa čeprav je po človeški plati takšne primere težko obravnavati.

Komisija bi v konkretnem primeru angažiranja tujega kirurga razumela, če bi šlo za enkratni dogodek, kot nujno reakcijo na nastalo situacijo, ki bi bila kasneje odpravljena, vendar je šlo za večletno ohranjanje istega nezakonitega stanja, brez hkratnega prizadevanja za njegovo odpravo. Kljub zavedanju, da je ravnanje nezakonito in da se cilj - pravočasna usposobljenost domačih kirurgov - ne dosega.