Popolni nadzor

Amerika je doživela novo uhajanje zaupnih podatkov. Tokrat je za to poskrbel Edward Snowden, računalniški strokovnjak, zaposlen pri podjetju, ki pogodbeno sodeluje z ameriško obveščevalno skupnostjo. Več o njem lahko preberete v nadaljevanju te številke Mladine.

Snowden je časnikoma Guardian in Washington Post poslal dokumente o najmanj dveh primerih na prvi pogled nedopustnega nadzora, ki ga izvajajo ameriški obveščevalci.

V prvem primeru je šlo za sodni nalog tajnega ameriškega sodišča za tujo obveščevalno dejavnost, ki enemu največjih ameriških telekomunikacijskih ponudnikov Verizon nalaga izročitev tako imenovanih metapodatkov o klicih njegovih uporabnikov. Ne torej o vsebini, temveč o vseh spremljajočih podatkih, kot so na primer klicana številka, čas in trajanje pogovora.

V drugem primeru pa je šlo za razkritje tajnega programa Agencije za nacionalno varnost (NSA), imenovanega PRISM, s katerim naj bi imeli obveščevalci neposreden dostop do strežnikov nekaterih največjih ameriških ponudnikov internetnih storitev, kot so Google, Microsoft in Facebook.

Kljub ogorčenju zaradi obsega nadzora, ki si ga privoščijo v ZDA, pa se je pozneje izkazalo, da ne gre za nič posebej novega in da imata oba primera podlago v ameriških zakonih.

Vsaj kar se tiče programa PRISM, se zdi, da so bila prvotna poročila v Guardianu in Washington Postu napihnjena zaradi napačne interpretacije pridobljenih podatkov. Na eni od strani razkrite predstavitve programa v PowerPointu so namreč zapisane besede »neposredni dostop do strežnikov«, kar daje misliti, da imajo obveščevalci neomejen dostop do podatkov, shranjenih na strežnikih velikih internetnih podjetij. A vsa vpletena podjetja so to takoj zanikala in zatrdila, da omogočajo dostop do podatkov zgolj, če za to obstaja zakonska podlaga, torej če je izdan sodni nalog. Za program PRISM pa menda sploh še niso slišala.

»PRISM ni skrivni program za zbiranje podatkov in podatkovno rudarjenje,« je v izjavi za javnost pisanje časnikov zanikal direktor ameriških obveščevalnih služb James Clapper. »Gre za interni vladni računalniški sistem, ki omogoča zakonito zbiranje tujih obveščevalnih podatkov, zbranih pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev pod nadzorom sodišča.« Gre torej za povsem navadno zbiranje obveščevalnih podatkov o tujini na podlagi odredbe sodišča. To pa pomeni, da je ameriški standard, kar zadeva nadzor nad tujimi državljani, v tem primeru celo višji od slovenskega, ki za »spremljanje mednarodnih sistemov zvez« zahteva zgolj odredbo direktorja Sove.

Zahteva po izročitvi podatkov o klicih ponudnika Verizon je, vsaj za Američane, veliko spornejša. Pri programu PRISM gre za pridobivanje omejene količine podatkov o večinoma sumljivih tujih državljanih, pri Verizonu pa za povsem nekritično pridobivanje podatkov o vseh klicih. Kot je pojasnila vodja senatnega odbora za obveščevalno dejavnost Dianne Feinstein, gre za že več let trajajoče zbiranje podatkov »na zalogo«, da bi bili na voljo, če bi bilo treba preverjati morebitne osumljence terorističnih dejanj. Dodala je, da je vse v skladu z zakonom in da so zakonodajalci o vsem obveščeni. In čeprav držijo utemeljitve, da je mogoče iz metapodatkov razbrati izjemno veliko občutljivih informacij o človekovem življenju, na primer o skokih čez plot, ti podatki v ZDA na podlagi preteklih odločitev ustavnega sodišča ne veljajo za zasebne, ker ne razkrivajo vsebine komunikacije.

Dokler ne bodo dokazane zlorabe širokih pristojnosti, ki jih ameriškim obveščevalcem daje zakonodaja, je malo verjetno, da bo imelo razkritje kakršenkoli vpliv na prakso.

Še najbolj moteče v tej zgodbi se tako zdi, kako je mogoče, da je nižji uslužbenec zasebnega podjetja prišel do tako občutljivih podatkov, kot je tajni sodni nalog za izročitev metapodatkov o telefonskih klicih. Ko v obveščevalno dejavnost enkrat spustite zasebna podjetja in jim omogočite tako širok dostop do tajnih podatkov, se ustvarijo možnosti za res hude zlorabe.