Slab dan KPK

Spoštovani,

z velikim zanimanjem sem se lotil branja odziva namestnika predsednika KPK Roka Praprotnika na moj članek in v njem iskal predvsem argumente, ki bi skušali ovreči moje pomisleke v zvezi z mnenjem komisije, pa sem na koncu razočaran ugotovil, da jih ni prav veliko. Pravzaprav g. Praprotnik, poleg načelnih stališč glede vloge KPK v družbi ter neposrečene primerjave z nepravilnostmi pri gradnji Onkološkega inštituta, v svojem odzivu poda in večkrat ponovi zgolj en argument, in sicer da naj bi bil program izvajanja operacij otrok s prirojenimi srčnimi napakami neuspešen zato, ker naj še danes za samostojno izvajanje operacij ne bi bil usposobljen domači kirurg.

Pustimo tokrat ob strani sicer bistveno vprašanje kateri strokovni organ (KPK za to zagotovo nima ustreznih strokovnih kompetenc) je ugotovil, da naj bi bil sporni program neuspešen. Meni je ob branju odziva g. Praprotnika prišel na misel eden od televizijskih nastopov predsednika KPK Gorana Klemenčiča, ko je govoril o tem kako se mnogi politiki pri odzivu na ugotovitve komisije poslužujejo zamenjave tez; ko jim denimo komisija očita, da ne morejo dokazati izvora svojega premoženja, jo oni pozivajo naj jim dokaže, da so kaj ukradli in podobno. Menim, da si je tovrstno logično manipulacijo tokrat privoščil g. Praprotnik, ki v odzivu na moj komentar ne odgovori na nobenega od mojih očitkov mnenju KPK. V kritiki izdanega mnenja sem namreč trdil predvsem to, da kršitvi predpisov, ki jih KPK očita sedanjemu direktorju UKC in njegovi predhodnici (domnevno napačna vrsta pogodbe ter nepridobitev licence) z domnevno koristjo izraelskega kirurga, ki pa je v resnici plačilo za njegovo delo, nista v razmerju vzroka in posledice ter da iz mnenja KPK ni moč ugotoviti koruptivnega namena pri sklepanju spornih pogodb. Na te moje, upam da zadosti utemeljene kritike g. Praprotnik ni povedal nobene. Sedaj namreč trdi, da gre za korupcijo že zato, ker naj program na koncu ne bi bil uspešen. Tudi ta argument pa, zamenjavi teze navkljub, ne vzdrži resne presoje. Korupcija kot jo opredeljuje zakon namreč pomeni kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobiti (obljubiti, ponuditi) nekomu neko korist. Samo dejstvo, da se je nek program pozneje izkazal za neuspešnega namreč ne more dokazovati korupcije pri sklepanju posla. Da bi govorili o korupciji mora biti podano zavedanje odgovorne osebe o tem, da bo s kršitvijo nekega dolžnega ravnanja nekomu omogočila korist. Sta direktorja UKC pri sklepanju pogodb z dr. Mishalyem lahko vedela, da bo njegov program neuspešen? Je bil program neuspešen zato, ker so bile sklepane avtorske namesto podjemnih pogodb oziroma zato, ker je dr. Mishaly nekaj časa operiral brez licence? Odgovor na obe vprašanji je seveda ne. Zato se tudi iz odziva g. Praprotnika ne morem dokopati do odgovora kje naj bi se v vsej tej zgodbi skrivala korupcija.

In kaj še reči za konec? Odziv g. Praprotnika ni konsistenten niti sam s seboj, saj v uvodu na eni strani pove, da se komisija nikakor ne opredeljuje do strokovnega dela izraelskega kirurga, po drugi strani pa kot kronski dokaz obstoja korupcije navede prav to, da naj izraelski kirurg ne bi dosegel predvidenih ciljev (usposobitev domačega kirurga). In še: seveda ne mislim, da je bila KPK ustanovljena zato, da bi v določenih primerih korupcije pogledala stran, zagotovo pa tudi ni bila ustanovljena zato, da bi korupcijo videla vsepovsod. Naj zaključim s citiranjem dr. Toneta Jerovška, ki je vprašan s strani legalistično nekoliko preveč zagnanih pravnikov ali je treba tudi postopke ocenjevanja v šolah voditi kot upravne postopke dejal, da je treba zakone brati cum grano salis. Zrno soli je torej tisto, kar želim komisiji pri nadaljnjem delu.