Grmada

Karel Lavrič, po katerem nosi ime splošna knjižnica v Ajdovščini, je leta 1864 vipavskim dijakom dejal: »Vsa skrb naj vam bode za naš jezik, za klasike kakršnega koli naroda, in za prav temeljno in obširno znanje.« Tako piše na spletni strani knjižnice. »Splošna knjižnica je namenjena informiranju in potrebam prebivalcev po izobraževanju in raziskovanju,« še preberemo. V poslovniku, prav tako dostopnem na njihovih spletnih straneh, poudarjajo, da morajo knjižničarji spoštovati pravico do obveščanja.

Da gre vsaj včasih zgolj za mrtve črke, so spoznali pisatelj Frane Tomšič in njegovi prijatelji iz zavoda Modri Mediterran. Z lastnimi finančnimi sredstvi in brezplačnim delom so razmišljanja pisatelja, ki so bila kot pisma bralcev objavljena v različnih časopisih in revijah, sestavili v zbirko in jih objavili pod naslovom »Puščice brez ugovorov«. Gre za polemične članke o vlogi rimskokatoliške cerkve v družbi, pisane kot odmev na različne javne nastope in pisanje teologov v zadnjih dveh desetletjih. Brezplačen izvod so poslali tudi ajdovski knjižnici, in čeprav gre za primorskega avtorja, so knjigo dobili vrnjeno po pošti. Na njej je bil listek: »Knjige ne bomo vzeli.« Goriška knjižnica jo je na police dala brez težav.

Odgovorna za nabavo v Lavričevi knjižnici Marija Bajc se je pokesala: »Naredili smo napako. Knjigo smo pripravljeni sprejeti v knjižnico.« Preden se je odločila za zavrnitev, je ni niti prebrala. Samo prelistala. Zaradi preobremenjenosti, pravi. In na hitro ugotovila, da ni dobro, da se v njej obravnavana tematika širi. Pristojnost zavračati podarjene knjige sicer knjižnicam daje zakon o knjižničarstvu. V njem piše, da knjižnica prevzema donacije gradiva, ki je pomembno po merilih knjižnične stroke. A v primeru zavrnitve »Puščic brez odgovorov« ni šlo za strokovno odločitev, ampak za odločitev kar tako, počez.

Na vprašanje, koliko knjig so zaradi domnevno sporne vsebine že zavrnili, je Bajčeva odgovorila, da ne veliko. Spomnila se je denimo knjige Damjane Žist o sežanski tragediji, ko sta bila leta 2009 dva otroka zadušena z blazino. To so dejansko nekateri – ne le knjižničarji – označili za sporno, saj naj bi bila Žistova zlorabila osebne podatke oseb v sodnem postopku in kršila njegovo tajnost.

Razočarani 90-letni Tomšič je, kot je pri njem v navadi, napisal pismo bralcev. Pojasnil je, da v knjigi ni bil nikoli žaljiv do vernikov, ampak se je odzival le na protislovne trditve teologov. »Moti me le, da je morala knjižnica plačati poštne stroške. Včasih so to delali na preprostejši način. Knjige so dali na kup in jih zažgali. Preprosto in brez stroškov,« je sarkastično komentiral odločitev Bajčeve.

Predstavnik zavoda Modri Mediterran Toni Dugorepec pa se je obregnil ob to, da lahko knjižničarji presojajo, kaj je za bralce dobro. Meni, da je za obveščenost nujno, da je na voljo čim več vsebin. Kaj je za bralce zanimivo in dobro, pa naj se nato odločijo sami.