21. 6. 2013 | Mladina 25 | Politika
Likvidnostni čar trgovine na drobno
Zakaj vodstvo Mercatorja ni nikoli naredilo tistega, kar bo Agrokor?
Tomaž Toplak (KAD) in Marko Pogačnik (SOD) sta leta 2005 prodala Mercator Pivovarni Laško in Istrabenzu. Ti so takoj odstavili uspešnega Jankovića. Pogačnik je danes poslanec SDS.
© Denis Sarkić
Zakaj je prvi mož Agrokorja Ivica Todorić lahko zbral denar za odkup 53 odstotkov deleža Mercatorja, predsednik uprave Mercatorja Toni Balažič pa ni mogel niti refinancirati kreditov? Vzrokov je več, bistveni pa je, da je Todorić v preteklosti svojemu Agrokorju zagotovil tak položaj, da se je lahko izognil težavam, v katere je zašel Balažič. Zagotovil je namreč stabilne vire kreditiranja. Ni imel opraviti s slovensko posebnostjo, da se dobra podjetja zadolžujejo pri številnih bankah, potem pa se te ne morejo dogovoriti, kako na enaki podlagi podpirati podjetje, ko to zaide že v najmanjše težave. Za svoje poslovanje potrebuje Agrokor nekaj več kot štiri milijarde evrov denarja (podatek je za leto 2011, dostopno na spletu). Kapitala ima za 23 odstotkov (Mercator 26 odstotkov), poleg tega pa kar 26 odstotkov dolgoročnih posojil (Mercator le 24 odstotkov) in le 9 odstotkov kratkoročnih posojil (Mercator 20 odstotkov). Takšno strukturo virov sredstev imajo banke načeloma rade. Zaradi tega bo Todoriću očitno uspelo zbrati denar za nakup. In pa seveda s tem, da bo v trgovinski del družbe pritegnil investicijske sklade, ki se bodo potem lahko umaknili s predvideno javno prodajo delnic. Vendar bi vse to lahko dosegel tudi Mercator, če bi izpeljal racionalizacijo poslovanja, ki bi jo banke finančno podprle.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.