Vaja v Atenah

V Grčiji je bila javna radiotelevizija nekoliko neprijazna do vlade, pa jo je ta preprosto ukinila in »mati« Evropa ni rekla praktično nič. No, nekdo je v Bruslju že malce pojamral, a da bi Atenam zagrozili, recimo, s prekinitvijo finančne pomoči ali izgonom iz skupnosti, v kolikor ukrep ne bi bil nemudoma preklican, se Evropski komisiji ali Evropskemu Parlamentu niti sanjalo ni. Bolj je zadišalo po tihi podpori, ali vsaj razumevanju, češ, »naložili smo ji mi, da dodatno oklesti javni sektor«, kot po graji. Katastrofa! Kot bivši evropski poslanec in še vedno aktiven državljan Evropske unije sem si dovolil kratek e-mail generalni sekretarki poslanske skupine Naprednega Zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, Anni Colombo, naslovljen seveda na vse nekdanje kolegice in kolege, oz. tovarišice in tovariše, kot si v tej skupini še pravijo. Ob pozivu k ukrepanju zoper vlado Antonisa Samarasa, sem presodil, da če tega EU ne bo zmožna, bo ideja o Evropi kot skupnosti visokih demokratičnih standardov ter etičnih vrednot, umorjena in pokopana. Ni in ne more biti dopustno, da se najbolj priročen, priljubljen in verodostojen instrument nadzora oblasti, kot je nacionalni RTV mediji, omeji, kaj šele ukine, kakršen koli že bil razlog! Če se razglaša za demokratično in legitimno, naj se oblast sama prej umakne preden se prepusti strasti po obračunavanju z javnim informacijskim servisom. Tega prepričanja sem kot bivši novinar in kot bivši člen politične oblasti, ne malokrat deležen medijske kritike. Zato vsa pohvala in zahvala domačim novinarjem, ki so minuli teden uprizorili protest pred grškim veleposlaništvom v Ljubljani.

Toda, tudi pri nas v Sloveniji nismo imuni pred tovrstnimi skušnjavami oblastnikov, političnih ali kapitalskih. Vse več je znakov, da želijo lastnim interesom podrediti medijsko krajino, oziroma njene nekooperativne in moteče segmente omejiti ali celo utišati. So pač lastniki večine medijskih hiš in ravnajo z njimi kot jim je bolj pogodu. In kolikor se že sindikati novinarjev ter Društvo novinarjev Slovenije trudijo zajeziti ta fenomen, razgaliti njegove akterje in obraniti svobodo, avtonomnost ter digniteto novinarskega poklica in poslanstva, dejanja in razvoj dogodkov kažejo, da je bitka skorajda izgubljena. Prave solidarnosti med novinarji ni, tistim, ki se upirajo toku, ki kažejo zobe, večina ostalih ne sledi, se raje potuhne in že omenjen protestni shod pred ambasado Grčije, je bil temu dokaz. Le nekaj desetin, namesto stotin udeležencev.

Pa smo pri nas doma, na obali, kjer je skupščina Primorskih Novic sklenila prodati sedanji sedež te družbe, palačo Tarsia v Kopru, in ga prenesti v Portorož. Na prvi pogled nič več kot odmik od centra dogajanj, kot je slišati zaposlene, a sporočilo te poslovne odločitve večinskega lastnika, oziroma Splošne Plovbe, gre dlje: »Prestižne palače ne potrebujete več, ob tem, da bomo z njeno prodajo kar lepo zaslužili, delali boste v lepo klimatiziranih prostorih v mondenem Portorožu, sicer v naši bivši stavbi, za katero boste seveda plačevali najemnino in bo to znova naš zaslužek, ter čisto zraven nas, ki bomo tako tudi lažje pazili o čem in kako boste pisali. « Morda sem do uprave slovenskega ladjarja krivičen, toda tega vtisa se ne morem znebiti. Še posebej ne, če preberem kar je ob nakupu poslovnega deleža časopisno-založniške družbe leta 2010 dejal predsednik uprave Splošne Plovbe Egon Bandelj: »Za nakup smo se odločili, ker smo prepričani, da so Primorske novice pomemben dnevni časopis, z dolgo in bogato tradicijo in, verjamem, tudi s svetlo prihodnostjo.« Konec citata.

Dragi Bandelj, če se Vaš odnos do Primorskih novic izpred treh let ni spremenil, če še vedno cenite vlogo in pomen tega dnevnika, z »dolgo in bogato tradicijo«, vedite da mu s selitvijo iz regionalnega središča na turistično in siceršnjo periferijo ter iz prestižne in z bogato zgodovino napojene mestne palače v neke brezdušne pisarne, delate vse prej kot uslugo. Enako velja za mesto Koper, kjer smo se v časih, ko sem sedel na Verdijevi 10, potrudili pomagati Primorskim novicam in njihovi takratni direktorici Barbari Verdnik, ki je bila razumela pomen stavbe, pri prenovi sedanjega sedeža. Videvali smo v njem skorajda trajen prostor navdiha in ustvarjanja največjega primorskega tiskanega medija. Palača Tarsia je prepomemben spomenik kulturne dediščine Kopra, da bi z njim ravnali kot – se oproščam, če pretiravam – svinja z mehom. In kaj bomo vanjo dobili, ko ne bo več Primorskih novic? Pub, pizzerio, turistično točko ali casino? Oziroma karkoli že si bo kupec domislil?

Pa če smo že pri tem, me osebno žalosti in vem, da nisem sam, tudi to, da namerava sedanja občinska oblast, - prepričan sem po želji gospodarja - preseliti sedež občine Koper iz Verdijeve 10, torej iz samega središča mesta, le nekaj več kot sto metrov od zgodovinskega sedeža mestne oblasti, to je Pretorske palače, in v stavbi kjer so v vsej povojni zgodovini Kopra uradovali občinski možje, na obrobje mesta, v »bajturino tutti frutti«, kot jo je nekdo poimenoval (Občina, Upravna enota, hotel in še kaj…), ki bo slej ko prej, z olimpijskim bazenom, zgrajena ob športni palači Bonifika. Gre za selitve in prerazporejanja lokacij, ki po mojem neomajnem prepričanju, kvarijo identiteto kraja in slabijo položaj ter pomen razseljenih ustanov.