Ne pričakujte čudežev

Javna obravnava predloga zakona o davku na nepremičnine je končana. Ministrstvo za finance bo opravilo pogovore s tistimi, ki so dali poglobljene pripombe, nato gre zakon v zadnje medresorsko usklajevanje, septembra pa v državni zbor. Spremembe so sicer še mogoče, vendar na ministrstvu pravijo, da pri davčnih stopnjah ne bodo bistveno popuščali. Namen je, da se z davkom zbere približno 480 milijonov evrov na leto, od česar bo polovica pripadla državnemu proračunu, polovica proračunom občin. Tega namena ni mogoče uresničiti, če se denimo zniža sedaj predvidena stopnja obdavčitve za zasedena stanovanja, razen če politika privoli v nižji izkupiček. Obdavčitev nepremičnin je edini manevrski prostor, ki ga vlada še ima na voljo za to, da spremeni strukturo davčnih prihodkov, da jo nagne bolj v prid premoženjskih davkov, kar ji bo, ko bo uravnoteženje javnih financ končano, omogočalo razbremenitev pri davkih na delo.

Med glasnejšimi kritiki zakona so občine. Trdijo, da se jim s predvideno delitvijo denarja jemlje avtonomnost pri odločanju o prostorski politiki. Ta očitek bi bil upravičen, če bi imele občine jasno začrtano prostorsko politiko. Vendar večina občin prostorske politike nima, višino nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč pa določajo arbitrarno, brez upoštevanja tržne vrednosti nepremičnin. Poleg tega ne drži, da bodo občine po novem dobile manj denarja. Nasprotno. Dobile bodo približno 40 milijonov več. Nekatere občine danes pobirajo tako visoko nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, da bo uvedba davka za lastnike nepremičnin v teh občinah pravzaprav pomenila davčno razbremenitev. Ocene ministrstva kažejo, da po novem samo šest občin ne bo doseglo takšne ravni prihodkov, kot jo dosegajo sedaj z nadomestilom za uporabo stavbnih zemljišč, pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest in davkom na premoženje.

Čeprav ministrstvo ni naklonjeno občutnejšemu znižanju predvidenih davčnih stopenj, vse še ni zabetonirano. Nerešeni sta vsaj dve vprašanji: prvo je vprašanje obdavčitve kmetijskih in gozdnih zemljišč, drugo pa obdavčitve objektov, ki so namenjeni opravljanju verske dejavnosti. Te nepremičnine so bile doslej izjema. Po novem je za kmetijska in gozdna zemljišča predvidena 0,5-odstotna davčna stopnja, kar je ogromen preskok, ki jezi predvsem kmetijce. Mogoči rešitvi sta dve: da bi bila ta zemljišča še naprej izvzeta iz obdavčitve ali da bi se stopnja obdavčitve znižala. Prav tako je mogoče, da se bodo iz obdavčitve v zadnjem hipu izvzeli objekti, ki so namenjeni opravljanju verske dejavnosti, pri čemer bi to izjemo zastavili tako ozko, da bi veljala samo za cerkve in kapele, ne pa denimo tudi za župnišča.

Nikakor pa ministrstvo ne namerava privoliti v predlog o izenačitvi davčne obremenitve za vsa stanovanja. Vztrajalo bo pri rešitvi, da se bolj obdavčijo prazne in neizkoriščene nepremičnine. Zakon je namenoma zastavljen tako, da lastnike stanovanjskih nepremičnin spodbuja k prijavi najemnikov. Če bodo lastniki plačevali davek od pobranih najemnin, bodo nepremičnine, ki jih oddajajo v najem, obdavčene po osnovni, 0,15-odstotni stopnji. Ker si na ministrstvu želijo preprostega zakona, tudi ni verjetno, da bi privolili v predlog društva Družinska pobuda, po katerem bi bila višina davčne stopnje odvisna od števila prebivalcev v posamezni stanovanjski nepremičnini.