Zgodovinski narod?

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Komentar

So Slovenci »nezgodovinski« narod, ki ni sposoben imeti in upravljati svoje države? Narod, ki je zgolj nekakšen »podizvajalec« drugih, večjih narodov, zlasti nemškega. In ki zato danes v »projektu Evropa« na državni ravni doživlja enako usodo, kot jo v zavoženih projektih slovenske ekonomske in politične elite doživljajo resnični podizvajalci?

V začetku devetdesetih let 20. stoletja, v času velike nacionalne evforije in po sili razmer tudi samozadostnosti, se je okrepil mit o nepretrganem narodnem vzponu, ki so ga močno podpirali tudi nekateri zgodovinarji. Tedaj smo bili več kot desetletje v shizofrenem položaju: sosednji Italijani in Avstrijci so nas izsiljevali, Evropska unija nam je postavljala nove in nove pogoje, hkrati pa so slovenski politiki, tudi sedanji predsednik države, bojevito kričali »ne damo niti opeke« in podobna populistična gesla. Frustracije so se sprva razvile v nekakšno užaljeno samozadostnost, češ, če nas ne marajo, tudi prav, saj imamo sedaj svojo državo in nam ne bo nihče ukazoval. Karikaturist Marko Kočevar je tedanjo psihosocialno podobo slovenske politike duhovito ponazoril z zemljevidom, na katerem je Ljubljana središče sveta, periferija pa velika mesta in prestolnice, kot so London, Pariz, New York in druge. A ta samostojnost je bila navidezna. Šlo je zgolj za zgodbo o kislem grozdju, takoj ko je EU malce odškrnila vrata, so politiki olajšano znova sprejeli podrejeno vlogo: razne »španske« in podobne kompromise, spremenili so ustavo in ponižno ubogali ne samo vsak ukaz, ampak so, kot vedno v zgodovini, izvajali tudi tisto, kar se jim je zgolj zdelo, da bi lahko bil ukaz. »Usmeritve«, »direktive«, »priporočila« in sedaj »pozitivni signali« so najljubše izrazje slovenskih politikov. Kdor se čudi sedanjemu ravnanju, se mora spomniti na desetletje »približevanja« Slovenije EU s številnimi nekritičnimi in nepotrebnimi vnaprejšnjimi podrejanji. V zgodovini bodo ostali zapisani seznami, ki so jih z avstrijskega veleposlaništva na zunanje ministrstvo nosili za vračanje fevdalnega in drugega premoženja t. i. staroavstrijski manjšini, pa vnaprejšnje zapiranje brezcarinskih prodajaln in nazadnje na zahtevo EU celo edine tovarne sladkorja, ki smo jo imeli (zato da danes, ironično, kupujemo hrvaški sladkor in ga bomo tudi po tem, ko bo Hrvaška že članica EU). Pa še številni drugi primeri, od katerih mnogi niti niso prišli v javnost.

Mit o slovenskem narodnem vzponu izhaja iz prepričanja, da so Slovenci vedno želeli svojo državo, kar naj bi bili najprej zapisali v program Zedinjene Slovenije leta 1848, nato pa ta program v različnih zgodovinskih situacijah skušali uresničiti, posrečilo pa se jim je šele leta 1991. V resnici je program Zedinjene Slovenije izhajal iz skromne jezikovne zahteve redkih intelektualcev, naj se v šole in urade uvede slovenščina, in že v začetku se je zavzemal tudi za zvezo s Hrvati. V nadaljevanju naj bi se »mili slovenski brati« obrnili na cesarja in ga ponižno prosili, naj v eno upravno enoto (»kraljevino«) združi različne in večinoma nacionalno mešane dežele, v katerih živijo Slovenci. Že Bleiweisovemu krogu se je zdelo to preveč radikalno in neuresničljivo, prebivalci pa so veliko raje kot slovensko imeli regionalno identiteto in večidel je tako še danes. Bleiweis je tedaj podvomil, ali ima narod dovolj »duhovne moči« za uresničitev nacionalnega programa. Kako aktualne besede po 165 letih!

Kdor se čudi sedanjemu ravnanju, se mora spomniti na desetletje »približevanja« Slovenije EU s številnimi nekritičnimi in nepotrebnimi vnaprejšnjimi podrejanji.

Tudi vsi kasnejši programi, od trializma pred prvo svetovno vojno (delitve monarhije na tri dele, po kateri bi poleg ogrskega in avstrijskega obstajal še južnoslovanski) do programa OF med vojno, rešitev niso iskali zunaj različnih oblik jugoslovanstva. Samostojnost je Slovenija – predvsem zaradi ugodnih mednarodnih okoliščin – dosegla v času, ko je bila klasična nacionalna država izčrpana, mnogi njeni postulati pa preteklost. Pravzaprav je paradoksalno, da je Slovenija največjo samostojnost, ekonomsko in politično (in tudi vpliv), imela kot Socialistična republika Slovenija v Jugoslaviji. A šele po tem, ko so njeni politiki po 30-letnem boju s centralnimi oblastmi leta 1974 dosegli nekakšno konfederalno ustavo.

Seveda se postavlja bistveno vprašanje, kaj je bila suverenost v posameznih obdobjih in kaj je danes. Pri Slovencih je bila že v programu Zedinjene Slovenije pojmovana predvsem (ali vsaj najbolj simbolno) v jezikovnem smislu. To se je ponovilo še nekajkrat v zgodovini: v kraljevi in socialistični Jugoslaviji. Nazadnje ob procesu proti četverici, ki so ga pred dnevi nekateri udeleženci ob pomoči Zavrlovega spinovskega PR-a samopromocijsko razglasili kar za začetek slovenske države. In seveda izkoristili za še en ideološki obračun z drugače mislečimi, čeprav so mnogi od njih najzaslužnejši za tedanje dogajanje. Ljudski revolt in protest uradne slovenske politike sta se tedaj združila vsaj v eni točki, to je v protestu zaradi sojenja v srbohrvaškem jeziku. (Mimogrede, obtoženec Janša glede uporabe »tujega« jezika, kot kažejo posnetki zaslišanj, ni imel kakšnih posebnih zavor.)

Jezikovna komponenta je povezana z vprašanjem identitete. V 19. stoletju je šlo za dilemo: ali Nemci ali Slovenci. Zagovornike teze, da je za Slovence bolje, da postanejo Nemci, so zaničljivo imenovali »nemčurje«. V 20. stoletju je šlo za vprašanje, ali Slovenci ali Jugoslovani. Za zagovornike slednjega je bila zmerljivka »jugoslovenarji«. V obeh primerih sta bili še podvarianti. Ena je bila prevzeti nemščino ali srbohrvaščino, a kljub jezikovni izgubi ostati Slovenec (tako tezo je npr. zagovarjal pesnik Oton Župančič). Druga pa postati Nemec ali Jugoslovan, a hkrati ohraniti svoj jezik. V praksi je to pomenilo biti v nemški (avstrijski) ali jugoslovanski državi dvojezičen. To je v modernizirani verziji, torej v EU in v globaliziranem svetu, tudi dilema današnjih generacij. Ki pa navsezadnje jezikovno suverenost znova pripelje na raven, kjer je že bila: jezik otroštva, torej materni jezik (v resnici narečje, saj nobena mati ne govori knjižne slovenščine), in jezik zgodnjega šolanja je primeren za komunikacijo z družino in lokalnim okoljem. Drugi, »višji« jezik, pa je jezik kariere in ustvarjanja. Takrat nemščina ali srbohrvaščina, danes pretežno angleščina. Z vsako novo generacijo Slovencev gre razvoj bolj in bolj v to smer.

Jezikovno nadvladovanje drugih je bilo včasih sestavni del ideologije »Blut und Boden«, ki je zamrla (ne pa tudi umrla) po drugi svetovni vojni, s porazom fašizma in nacizma. S t. i. »Gleischsaltung« politiko vred. To je med drugim tudi pripeljalo do spoznanja, da neposredno vojaško obvladovanje drugih narodov in držav ni produktivno, saj za novodobno »Gleischsaltung« obstajajo bolj sofisticirani ekonomski in politični načini.

Da so vodilni politiki na Dunaj, v Beograd ali Bruselj potovali s svojim mnenjem, vrnili pa so se z vladarjevim, tako kot Alenka Bratušek, je slovenska folklora.

Klasična definicija (mednarodno priznane) državne suverenosti, ki je zajemala ozemlje in ekonomsko, fiskalno, denarno, vojaško, politično obvladovanje tega, samostojno zunanjo politiko in nevmešavanje v notranje zadeve ter druge atribute samostojnosti, danes formalno v EU večinoma ne velja več. A le za majhne in šibke, močni in veliki igrajo svojo igro naprej, kot so jo vedno v zgodovini. Pravzaprav so EU zato tudi ustvarili. Da se jim za prevlado ne bi bilo treba več ukvarjati z vojnami in žrtvami, ki puščajo desetletne posledice, saj je po vsaki vojni treba začeti znova iz nič. Trenutno igro vodi Nemčija, ni pa nujno, da se ji bo izšla. Podobno je svojo politiko vsiljevala pri razpadu Jugoslavije (tedaj sicer na srečo Slovenije), a so nato druge vplivne države njene ambicije omejile. Danes je – upravičeno ali ne – verjetno najbolj osovražena od časa po drugi svetovni vojni. In to je gotovo znak za preplah, ki se ga vse bolj zavedajo tudi Nemci sami.

In slovenska suverenost? So politične elite v resnici kdaj mislile nanjo? Gotovo. A v nasprotju z »zgodovinskimi« narodi vedno v luči svojega položaja in ohranjanja oblasti, in to ne glede na to, ali je šlo za Avstro-Ogrsko, obe Jugoslaviji ali EU. Moč, ki jo dajeta oblast in (ali) kopičenje premoženja, ne pa nacionalni interes in še manj demokracija, je bila temeljno vodilo in je še danes. Voluntarizem brez vizij, improvizacija in vratolomno spreminjanje stališč pa bolj ali manj stalna praksa. To, da so vodilni politiki na Dunaj, v Beograd ali Bruselj potovali s svojim mnenjem, vrnili pa so se z vladarjevim, tako kot pred kratkim Alenka Bratušek, je pač slovenska folklora. Malo manj je to v bližnji preteklosti vendarle veljalo vsaj za slovensko ustavo kot pravni temelj slovenske suverenosti. Socialistični politiki so se v povojnih letih močno trudili, da bi dosegli ustavo, ki bi Sloveniji zagotavljala suverenost, od sredine sedemdesetih let pa so skušali doseženo stopnjo republiške samostojnosti ohraniti in (kot pri ustavnih dopolnilih septembra 1989) zavarovati. Vprašanje ustave je bilo eno najpomembnejših tudi v tedanjem civilnodružbenem gibanju, pravzaprav je bilo osrednja točka poenotenja. Na prehodu v demokracijo so bile nove politične sile (Demos) celo prepričane, da je treba ustavo sprejeti na referendumu. Vse to je pozabljeno. Novodobni politiki s spreminjanjem po zunanjem diktatu nimajo težav, zadostuje kravja kupčija med opozicijo in oblastjo: mi vam fiskalno pravilo, vi nam referendume, da bo le ljudstvo imelo čim manj besede. Pri čemer je še posebej cinično, da imajo sedaj glavno besedo pri tem stranke in z njimi povezane »civilnodružbene« organizacije (s katoliško cerkvijo vred), ki so dve desetletji referendume najbolj zlorabljale za ideološki boj. In tudi za izničevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki naj bi jih zagotavljali obe, ustava in EU. Politiki pridno sledijo nekateri populistični mediji, ki vprašanje suverenosti poenostavljeno in zavajajoče reducirajo na ideološko vprašanje, ali bomo sledili »severni« ali »južni« Evropi (kar je zgolj malce modificirana verzija očitka, da nekateri želijo v nekakšno neobstoječo »Jugoslavijo«). Gre pač za ideološki konstrukt, s katerim se zagovarja neoliberalizem. Je Francija s svojimi težavami in primanjkljajem »severna« ali »južna« Evropa? »Severna« je (podobno kot Nemčija) le v tem, da se ji nihče ne upa očitati kršenja pravil ali ji odreči posojila, ko ga potrebuje. Veliki pač ne morejo propasti. V takšni medijski interpretaciji slediti »severni« Evropi seveda pomeni ubogati Bruselj. Po tačerjansko razbiti sindikate, vzpostaviti »vitko« državo, vzeti upokojencem, kar se jim pač še lahko, razprodati vse, kar se razprodati da. Najbrž v ta kontekst sodi tudi odprava nacionalnih medijev, saj gre za nepotrebno skrb za jezik in kulturo, povrhu pa še za »nelojalno« konkurenco ubogim komercialnim medijem, ki se morajo boriti na trgu. Tako da bo nazadnje od suverenosti ostala le še pravica do uporabe lastnega jezika. Tam, kjer pač bo, tako kot v času programa Zedinjene Slovenije.

So imeli cinični pisci iz 19. stoletja ter sedanji CNN-ovski in podobni dvomljivci, ki ne ločijo niti med Slovenijo in Slovaško, v mnenjih o slovenski »nezgodovinskosti« prav?

Je sodobno suverenost – kljub vsem zavoženostim v zadnjih 20 letih – res tako zelo težko definirati in ubraniti? Avstro-Ogrska Slovencem ni dovolila združitve, ker bi to pomenilo izgubo nadzora nad vitalno prometno žilo do Trsta. Celo tik pred razpadom je morebitno uresničitev trialistične ideje pogojevala z nadzorom centralne vlade nad progo Dunaj–Trst. Ni ta izkušnja dovolj zgovorna? Poleg ključne prometne infrastrukture, energetike in naravnih virov, po katerih ob pomoči evropske komisije in domačih politikov in lobistov agresivno posegajo multinacionalke, je novodobna suverenost vsaj še nadzorovanje najpomembnejših investicijskih tokov, skupaj s solventnostjo in z zmožnostjo zadolževanja (slovensko gospodarstvo so v Avstro-Ogrski in v kraljevini Jugoslaviji obvladovale tuje, zlasti nemške banke, o posledicah pa lahko berete v vsakem zgodovinskem pregledu). In nekdaj samoumevna pravica, da sadimo svoje, avtohtone sorte. To so razumeli celo habsburški vladarji. Še več: sami so vpeljali več novih sort, ki so sčasoma dobile lokalno specifiko in postale avtohtone. Pa da si socialo, zdravstvo, šolstvo in upravo urejamo po svoje. To sta vsaj omejeno počeli že ljubljanska in mariborska oblast ter nato banovina v kraljevini, bolj polno pa nekdanja socialistična republika.

Naloga politike je, da teh okvirov ne prestopi, življenje znotraj njih pa uredi pravično in znosno za vse. Res tako nemogoče? Ali pa so imeli cinični pisci iz 19. in z začetka 20. stoletja ter sedanji CNN-ovski in podobni dvomljivci, ki sicer ne ločijo niti med Slovenijo in Slovaško, v mnenjih o slovenski »nezgodovinskosti« prav?