Se kdo kesa?

Kaj je v resnici naredila trojka Grčiji in kaj v resnici priznava Mednarodni denarni sklad

V objavljenem notranjem poročilu Mednarodni denarni sklad (IMF) priznava številne napake pri spodbujanju politik strogega varčevanja. Slednje odpira pandorino skrinjico o kredibilnosti ekonomske politike ter njeni sposobnosti razvijanja politik za makroekonomsko stabilnost in gospodarsko rast. Kratka makroekonomska panorama nad perifernimi državami evroobmočja, ki jih je najbolj prizadela finančna in ekonomska kriza, kaže, da lahko prihodnje generacije namesto nizke zadolženosti in trdne rasti pričakujejo obdobja visoke zadolženosti ter rahitične rasti.

Portugalska – država, ki je v zadnjih dveh desetletjih izkusila skrb zbujajočo dinamiko rasti, je med letoma 2005 in 2012 doživela eksplozivno povečanje zadolženosti s podvojitvijo deleža dolga v BDP-ju. V isti vnemi sta Španija in Italija izpostavljeni sindromom počasne rasti in skrb zbujajoče dinamike zadolževanja, bančnega sektorja s previsokim vzvodom ter akutne brezposelnosti, ki bo v Španiji letos predvidoma presegla 25 odstotkov. Najbolj evidenten dokaz neuspeha politike prekomernega varčevanja je primer Grčije. V slednji so Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka leta 2010 z rekordnim donosom na 10-letne državne obveznice in degradacijo bonitetne ocene na najnižjo raven kot pogojem za 110-milijardni evrski sveženj finančne pomoči zahtevali izvedbo fiskalne konsolidacije. Cilj je bil zmanjšanje proračunskega primanjkljaja in rekordnega razmerja med dolgom in BDP-jem, ki je konec leta 2010 dosegel 147 odstotkov.

Grška epizoda dolžniške krize in neprekinjenega šestletnega krčenja gospodarske aktivnosti zahteva natančnejši vpogled v napake pri oblikovanju predlaganih ekonomskih politik, v katerih je trojka videla rešitev za stabilnost, nižjo brezposelnost in višjo rast. V letih pred prošnjo za pridružitev evroobmočju je Grčija po nedavni reviziji nacionalnih računov izkusila rekordno povečanje deleža javnega dolga v BDP-ju z 22 odstotkov leta 1980 na 100 odstotkov leta 1996, kar je bila posledica deficitarnega javnofinančnega trošenja in vztrajnega strukturnega proračunskega primanjkljaja. Vendar je državi z vzporedno depreciacijo drahme visoke proračunske primanjkljaje uspelo omiliti. Navkljub lažnivemu statističnemu poročanju Evropski centralni banki maastrichtskega kriterija glede javnega dolga ni nikoli dosegla. Takrat niti IMF niti Evropska komisija nista opozarjala na akuten problem suboptimalnosti bodočega evroobmočja kot valutnega območja, kjer bi skupna valuta periferne države v primeru strukturnega šoka iz bančnega ali finančnega sistema privedla v deflacijsko recesijo z nižanjem plač in povečanjem brezposelnosti. Leta 2010 je trojka Grčiji zapovedala stroge varčevalne ukrepe v zameno za sveženj finančne pomoči. Podatki kažejo, da so bile posledice omenjenega pristopa katastrofalne. Poleg porasta samomorov in stopnje smrtnosti dojenčkov za 40 odstotkov, povečanja brezposelnosti na 27 odstotkov in 62 odstotkov med mladimi se je grški BDP do lani kumulativno skrčil za 21,7 odstotka.

Toda zakaj je neoliberalna politika zategovanja pasu, ki jo vneto zagovarja trojka, postala tako privlačna? Razlogi so večplastni. IMF se je pri advokaciji restriktivne fiskalne politike, nižanja državnih izdatkov in povečanja davkov zanašal na slaven model multiplikatorja. Pri tem so za periferne države na podlagi preteklih vzorcev predpostavljali, da je vrednost multiplikatorja fiskalne porabe negativna. Z drugimi besedami, povečanje državnih izdatkov bi zaradi znanega učinka izrinjanja predvidoma privedlo do višjih obrestnih mer krčenja gospodarske aktivnosti. Vendar IMF pri tem v empiričnem okviru ni upošteval stanja proizvodne vrzeli kot ključnega dejavnika, ki določa učinek državnih izdatkov na BDP. Negativni učinek multiplikatorja prevladuje, kadar dejanski BDP zaradi ekspanzivne denarne in fiskalne politike presega svoj dolgoročni potencial. V depresiji proračunski primanjkljaj ne tekmuje z zasebnim sektorjem za kapitalska sredstva. Zato v takšnih razmerah fiskalni stimulus ne povzroča dviga obrestnih mer, s čimer ukrepi trojke niso ustrezno kredibilni z vidika javnofinančne konsolidacije kot gonila rasti. Vendar IMF in Evropska komisija pri pripravi strategije izhoda iz krize v grškem primeru tovrstnega dejstva nista upoštevala. Kadar je gospodarstvo podobno kot v primeru sredozemskih držav zaradi izpada povpraševanja v recesiji, lahko nenaden šok v finančnem sistemu, kot denimo kolaps Lehman Brothersa, ustvari pomanjkanje likvidnosti, upad investicij in porast brezposelnosti. Prenaglo spodbujanje varčevanja v takšnem primeru vodi v poglabljanje recesije in makroekonomskih neravnovesij, zaradi česar bo letošnja gospodarska rast Grčije zaostajala za svojim dolgoročnim potencialom kar za 10 odstotkov.

IMF se je pri konstrukciji predlaganih politik za rast in stabilnost v veliki meri zanašal na delo svojega bivšega vodilnega ekonomista Kennetha Rogoffa in Carmen Reinhart, ki sta v analizi osmih stoletij finančnih kriz ugotovila, da predvidena medianska stopnja gospodarske rasti v povojnem obdobju znaša –0,1 odstotka takrat, ko države dosežejo 90-odstotni delež dolga v BDP-ju. Slednji izračun je bil argument za sprejetje strogih varčevalnih politik ob grški višini dolga, ki je tovrstno mejo že v devetdesetih letih presegla. Vendar nedavni članek avtorjev Thomasa Herdona, Michaela Asha ter Roberta Polina z univerze v Massachusettsu dokazuje, da sta Reinhartova in Rogoff zagrešila vrsto elementarnih statističnih napak z nekonsistentnim in arbitrarnim tehtanjem vzorca, pri čemer dejanska srednja stopnja rasti nad 90-odstotnim deležem dolga v BDP-ju ni negativna, temveč dosega 1,9 odstotka. Obenem je njuna analiza povsem deskriptivna, ker ne validira njunih vzročnih sklepov o vplivu dolga na gospodarsko rast, ker ne kontrolirata vpliva drugih dejavnikov rasti in s tem poleg problema izpustitve spremenljivk ne naslovita problema endogenosti dolga niti opisno niti empirično analitično. Napaka, ki sta jo zagrešila IMF in Evropska komisija, ne leži v spodbujanju fiskalne konsolidacije, kajti dušebrižno ravnanje z javnimi financami ne more biti dolgoročno vzdržno. Napaka je bila storjena v prehitrem varčevanju, ki je namesto ustvarjanja delovnih mest in višje rasti ljudi pognalo v brezup in na ulice.

Nemci že tretjič v zadnjih 100 letih dokazujejo, da ne razumejo resnosti zgodovinskega trenutka in svoje vloge v njem.

Tretji razlog je ideološki. Izhaja iz dejstva, da je neoliberalizem postal prevladujoči miselni okvir, znotraj katerega razumemo svet. Gre za političnoekonomsko teorijo, ki poudarja pot do blaginje skozi večjo podjetniško svobodo, zaščito zasebne lastnine, fleksibilne trge, privatizacijo in prosto trgovino. Podporo takšnim usmeritvam so zagotovili politika, stroka in poslovni svet. V osemdesetih letih preteklega stoletja se je politični obrat začel pod Ronaldom Reaganom v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji. Konec 70. let je Paul Volcker, predsednik ameriških zveznih rezerv, sprožil drugačen način vodenja monetarne politike, da bi zadušil inflacijo. Šlo je za odmik od politike zasledovanja zaposlenosti kot ključnega cilja. Po njegovem mnenju je bil to edini izhod iz stagflacije, toda posledica visokih obrestnih mer je bila recesija. Takšni omejevalni politiki praviloma sledi obdobje strukturnega prilagajanja. Tujini je bila pomoč Svetovne banke (SB) in Mednarodnega denarnega sklada zagotovljena ob pogoju, da bo izvajala določene reforme. Nobelov nagrajenec Stiglitz poudarja, da je prišlo v tem obdobju tudi do čistke keynesianskih vplivov znotraj SB in IMF. Slednji instituciji sta postali središči neoliberalne pravovernosti. Močna podpora je prihajala tudi iz poslovnega sveta. Slednji je namreč močno naklonjen zniževanju socialnih izdatkov, fleksibilnejšemu trgu dela, privatizaciji in krčenju javnega sektorja. Neoliberalni kapitalizem zahteva nižje davke na kapital, kar praviloma vodi v zmanjšanje, pocenitev ali celo ukinitev nekaterih javnih storitev. V Evropi se danes uveljavljajo politike, o katerih so lahko neoliberalci od začetka 80. let le sanjali. Končno so se jim tudi v najbolj razvitem delu sveta uresničile mokre sanje.

Kriza je močno prizadela Evropo, saj slednja ni bila pripravljena na takšen šok. Nemčija kot najvplivnejša evropska članica stavi izključno na varčevalne ukrepe. Toda takšna pozicija Nemčije je škodljiva in nerazumljiva vsaj zaradi treh razlogov. Prvič. Kriza ni samo fiskalna, ampak tudi plačilnobilančna. Pred krizo so Grčija, Irska, Italija, Španija in Portugalska znižale delež javnega dolga v BDP s 87 odstotkov (1999) na približno 75 odstotkov (2007). Toda zaradi padajoče stroškovne konkurenčnosti sredozemskih držav so postali Nemci primerjalno gledano konkurenčnejši. Na račun perifernih evropskih držav se je povečal zunanjetrgovinski presežek Nemčije. Toda Nemci danes niso pripravljeni povečati svoje potrošnje, da bi se zaradi povečanega nemškega uvoza zmanjšala obstoječa neravnovesja v Evropi. Ne moremo vsi več prodajati, kot kupimo.

Drugič. Nemška država je »pozabila« na odgovornost nemških upnikov pri nakupu državnih obveznic perifernih evropskih držav. Dolg namreč pomeni delitev odgovornosti med upnikom in dolžnikom. Toda mnogo lažje je moralizirati izključno o državah dolžnicah. Namesto da bi tudi upniki prevzeli sorazmeren del odgovornosti za nastalo situacijo, smo državam dolžnicam naložili preveliko breme. Za ceno reševanja nemških in francoskih bank smo torpedirali celotne države.

In tretjič. Nemci danes od drugih v Evropi zahtevajo tisto, česar niso mogli izpolniti niti sami. Po porazu v drugi svetovni vojni in popolnem opustošenju države so jim namreč znatno pomagali zavezniki z odpisom dolgov in Marshallovim programom pomoči. Prav slednje je omogočilo nemški gospodarski čudež po drugi svetovni vojni. Zgodovinski čas je nedvomno drugačen in do neke mere neprimerljiv. Toda nemška zgodovinska odgovornost je neprimerljivo večja od grške. Večji ko si lump, več pomoči si zaslužiš in večje odpustke dobiš. Vam zveni znano? Paradoksalno so prav Nemci danes najbolj prepričani, da odpis dolgov in neposredna pomoč Grčiji nista več primerna načina za izhod iz krize. Naklonjeni niso niti zmernemu povišanju inflacije, ki bi lahko znatno zmanjšala dolžniško breme. Inflacija bi namreč morala biti del izhoda iz krize. Vse skupaj kaže na nedoslednost Nemcev. Še več. Nemci že tretjič v zadnjih 100 letih dokazujejo, da ne razumejo resnosti zgodovinskega trenutka. Očitno preprosto niso dorasli dominantni vlogi, ki bi jo želeli igrati v Evropi. Bodisi v miru ali vojni. Na žalost večjih sprememb ne gre pričakovati vsaj do jesenskih volitev v Nemčiji.

Periferne države v južni Evropi lahko pred začaranim krogom zadolženosti reši le visoka in trdna gospodarska rast. Rešitev za izhod Španije, Italije, Grčije in Portugalske iz cikla nizke rasti leži v spodbujanju zaposlenosti, inovativnosti in nadaljnih institucionalnih reformah na področju boja proti korupciji. Šele višja rast bo perifernim državam omogočila potrebno javnofinančno konsolidacijo in zmanjšanje bremena javnega dolga za sedanje in prihodnje generacije. Boleči grški nauki so obenem svarilo ekonomistom, da naj se pri oblikovanju ekonomske politike ne zanašajo na ideološke greenspanovske zablode samoreguliranosti prostega trga in škodljivosti vloge države, temveč predvsem na skrbno in tehtno analizo. Samo več intelektualne ostrine in političnozgodovinske doslednosti lahko pomaga pri izhodu iz krize.

Članek je bil objavljen v Mladini