1. 7. 2013 | Evrodržavljan
Aleksis Cipras: »Evropa bo demokratična in socialna ali pa je ne bo več.«
vodja grške Sirize
Aleksis Cipras je vodja druge najmočnejše grške stranke, zveze levih gibanj, ki nasprotuje varčevalnim ukrepom grške vlade in diktatu Trojke. Z njim smo se pogovarjali v Atenah, tik pred njegovim prihodom v Zagreb na Subversive festival, kjer bo v sredo, 16. maja, skupaj s Slavojem Žižkom nastopil na okrogli mizi Vloga evropske levice.
Znani sta misli Henryja Kissingerja, da z juga ne more priti nič pomembnega in da se zgodovinska os začenja v Moskvi, se širi do Bonna, prečka ocean v Washington in se nato nadaljuje do Tokia. To še vedno velja? Ali pa živimo v temeljito drugačnem mednarodnem okolju? Lahko zato kaj »pomembnega« res pride z juga? Menite, da bi države na obrobju EU, torej Grčija, Španija, Portugalska, s Slovenijo in Hrvaško lahko oblikovale novo os upora?
Ne vem, kaj pomenijo te abstraktne zgodovinske besede. V Kissingerjevih časih je bila Latinska Amerika skupek krvavih, proameriških diktatur, danes pa se veliko ljudi ozira v tisto smer in si misli, da od tam lahko pride kaj pomembnega. Socialni upor zgodovino piše na novo, sicer bi isti sistem moči vztrajal stoletja. To pomeni velik izziv za evropske narode: da se združijo in uprejo neoliberalizmu, da si za neposreden politični cilj postavijo potrebo po demokraciji in dostojanstvenem življenju. Evropski jug je vrelec sprememb, saj so države na tem delu Evrope v približno enaki situaciji. Vendar do sprememb ne bo prišlo zaradi razkola med jugom in severom, temveč se mora oblikovati gibanje, ki bo v boju proti prevladi kapitala in trgov povezalo vse evropske delavce, tako s severa kot z juga.
Sistem svobodnega trga ne more več zagotavljati nenehne blaginje in rasti za vse. Po krizi leta 2008 se je ta sistem porušil in pokazal vso svojo nenaklonjenost do družbe. Tako ne moremo več nadaljevati.
Smo v obdobju, ko se Evropa preobraža. Cilj je ustvariti Evropo dveh hitrosti, zvezo držav, v kateri bodo bogate države igrale vlogo jahača, države s primanjkljajem pa vlogo konja. Govorimo o Evropi, v kateri bodo monetarizem, skrajno varčevanje in rušenje družbe odgovor na popolnoma vsako vprašanje.
Evropa bo demokratična in socialna ali pa je ne bo več. Zato je nujna zgodovinska sprememba smeri. To se lahko zgodi le tako, da evropski narodi stvari vzamejo v svoje roke in se borijo, prekinejo s preteklostjo, stopijo skupaj in postanejo solidarni. Nova, alternativna pot za vso Evropo se bo odprla prek najrazličnejših oblik družbenega odpora.
Razumem Žižkov klic levici, da bi si priborila in rešila ideološko hegemonijo. Kajti kdor ima ideološko hegemonijo, postavlja tračnice, po katerih premika vlake.
Kriza v Grčiji ne pojenja in po zadnjih statističnih podatkih, če gledamo brezposelnost, zlom zdravstvenega sistema in javnih storitev, lačne ljudi in tako dalje, se razmere samo še poslabšujejo. Nedavna statistika kaže tudi, da bi zdaj lahko postali novi premier. S tem smo spet pri starem leninističnem vprašanju, kaj storiti. Nam lahko pojasnite, kakšne konkretne ukrepe bi sprejela Siriza, če bi oblikovala vlado? Kaj bi naredila z dogovori s trojko, kako bi premagala brezposelnost in rešila krizo?
Razmah brezposelnosti in razpad socialne države sta več kot le stranski učinek krize. To so cilji politike, ki jo izvajajo v Grčiji in jo postopoma uvajajo tudi v preostalih šibkih državah, s čimer se uresničujejo najbolj perverzne neoliberalne fantazije. Levica, ki ima vse izrazitejšo družbeno podporo, bo pozvana k reševanju temeljne težave: kako doseči finančno stabilizacijo in hkrati podpreti šibke, ranljive ljudi, ki zdaj pomenijo veliko družbeno večino. Skrb za šibkejše bo družbo privabila na našo stran in postopoma povečala povpraševanje ter okrepila gospodarstvo. Hkrati nam bo gospodarska stabilizacija omogočila, da se bomo odpovedali memorandumu, odpravili politiko nenadzorovane recesije in se o dolgu pogajali z močnejšega položaja, pa ne le v imenu Grčije, temveč celega evropskega juga. Naš cilj je nov dogovor, ki bo odplačevanje dolga povezal z gospodarsko rastjo, saj bo šele v tem primeru dolg vzdržen. Nemčija se tega zaveda že od leta 1953, ko so se po drugi svetovni vojni postavljala vprašanja o njenem dolgu.
Po drugi strani smo priče vse večji priljubljenosti skrajno desničarske stranke Zlata zarja. Kako se Siriza trenutno spopada z njo in kaj bi storili, če bi postali premier?
Skrajna nacistična desnica je vedno uporabna podpora sistemu, saj je uperjena proti kritičnemu razmišljanju, prezira demokracijo, spravlja se na šibke in tiste, ki se upirajo sistemu, in svojo vero v »red« razglaša tako, da nasprotuje vsaki obliki družbenega protesta. Ko levica začne ogrožati sistem, fašistom vedno uspe dinamična vrnitev v središče političnega dogajanja. Upira se jim mogočen val protifašističnega gibanja, ki se izraža z akcijami in množičnimi pobudami, kot so preprečevanje fašističnih pobud, izpostavljanje skrajno desničarskih ukrepov in soočanje na ulicah, pri čemer se seveda izogne fašistični pasti in ne uporablja nasilja. Naše stališče je jasno: na politični ravni morajo biti odgovori strogo politični, saj naj bi tako delovala demokracija. Na praktični ravni pa bo konec imunitete, ki jo uživajo te fašistične skupine. Obstajajo zakoni, ki določajo in kaznujejo sovražnost, in te zakone bomo uporabili vedno, ko bomo zaznali kršitve.
Kako se izogniti napakam preteklosti? Ste še vedno mnenja, da je pravi odgovor socialna demokracija?
Socialna demokracija se je po letu 1989 prostovoljno povezala z desnico in navdušeno prevzela neoliberalistične doktrine. Dolgo časa je bila dejansko ljubljenka kapitala in trgov, saj je veljalo, da je socialna demokracija zmožna spodbujati sproščanje predpisov, ne da bi to sprožilo buren družbeni odziv. Danes, med krizo, se socialna demokracija krči. V Nemčiji ne more ogroziti Merklove, saj nima povedati nič drugačnega. V Franciji ni izpolnila pričakovanj, na jugu pa bo kmalu izginila. Zapomnimo si stališče veterana med portugalskimi politiki, Maria Soaresa, ki je rekel, da bi bilo edino pošteno stališče socialističnih sil novo zavezništvo z levico proti silam krize in neoliberalizmu. Takšno zavezništvo se v praksi že snuje v družbeni bazi, torej od spodaj navzgor. Vendar socialnodemokratska vodstva nimajo več ne volje ne možnosti, kaj šele verodostojnosti, brez katerih tega ne morejo doseči. Zato se bo socialdemokratski prostor skrčil, nove sile in nova zavezništva z levico v svojem osrčju pa bodo prodrli v ospredje.
Kaj pa »država blaginje«? Zdaj je očitno, da je tradicionalno obliko »države blaginje« treba prilagoditi, po drugi strani pa je očitno tudi, da privatizacija zdravstva, izobraževanja in socialne varnosti vodi v korenito uničenje družbe. Lahko »država blaginje« vseeno preživi? Ali pa bi jo lahko preoblikovali v vrsto ustanov za državljane kot model razvoja, ki pomeni temelj družbene obnove? Povedano drugače, gre le za vprašanje, kako bi jo plačali, ali pa tudi za vprašanje, kako jo zasnovati in usposobiti za delovanje prek ustanov? Menite, da bo takšno vprašanje aktualno, če vam bo zaupano vodenje države?
Država blaginje ni niti darilo niti metanje denarja skozi okno. Je sistem, ki se financira s prispevki delavcev in delodajalcev ter davki. Zato je oblika prerazporejanja bogastva in že samo prerazporejanje bogastva je znamenje družbenega napredka. Država blaginje mora seveda biti produktivna in svojim državljanom zagotavljati primerne storitve, delovati pod preglednimi pogoji in ne sme biti zapravljiva. Ko gospodarstvo raste, kot se je dogajalo zadnja desetletja, bi človek pričakoval in celo zahteval izboljšanje, ne pa krčenja socialnih storitev. Poleg tega so v nekaterih državah, tudi v Grčiji, desetletja sistematično plenili vire države blaginje, in sicer s sistemom politične korupcije. Privatizacija socialnih storitev ni dobra za nikogar razen za podjetja, ki čakajo, da bodo zavojevala področja izobraževanja, zdravstva in socialne varnosti, in bi se seveda obračala le na tiste, ki morajo plačevati. Obramba države blaginje in zagotavljanje njene vzdržnosti s poštenim, preglednim in vzajemnim financiranjem je ena ključnih zahtev sil, ki branijo socialno kohezijo.
V Evropi se bo socialdemokratski prostor skrčil, nove sile in nova zavezništva z levico v svojem osrčju pa bodo prodrli v ospredje.
Bili ste na pogrebu Huga Chaveza. Je Latinska Amerika zgled za Grčijo in kakšne konkretne korake bi izbrala oziroma lahko naredila Siriza, če bi ji uspelo sestaviti vlado?
Chavezova Venezuela je svetal primer države, ki povezuje gospodarsko rast z zmanjševanjem družbene neenakosti. Chavez se je neposredno soočil z močnimi gospodarskimi interesi in zmagal v skoraj vseh bitkah, pri čemer je užival široko podporo ljudstva, hkrati pa ostal zavezan demokraciji. Ta primer je seveda drugačen od grškega, saj ima Venezuela veliko večje težave z revščino in lahko snuje politiko z lastno valuto. Vseeno ostaja zgled za nas in levico po vsem svetu, saj je model za ustvarjanje socialnega gospodarstva, politično podporo najšibkejšim, privrženost politiki rasti na temelju meril, povezanih z interesi ljudi namesto z interesi majhne finančne oligarhije. Chavezu je uspelo udejanjiti geslo, da so ljudje pomembnejši od dobička, in nas prepričati, da je ta svet mogoče spremeniti.
Kdo so zavezniki Sirize na evropski ravni?
Najprej so tu sile v okviru Stranke evropske levice. Njeni dosežki so dragoceni, saj presegajo delitev med močnimi in šibkimi državami v Evropi. V Evropi ni razkola med državami, temveč med kapitalom in trgi na eni strani ter delovnimi ljudmi na drugi. Za zaveznico imamo tudi vsako politično silo, ki je dosledno in progresivno kritična do neoliberalizma. Lani poleti, ko je bila Siriza nevarno blizu velikemu preobratu, smo ugotovili, da so naši zavezniki družba, ljudje, navadni ljudje povsod po Evropi. Vsi so pričakovali in upali, da bo levica v Grčiji, najbolj poteptani neoliberalni državi, naredila prvi korak na poti k velikim spremembam pri vzajemnosti po vsej Evropi. Vztrajali bomo in uspeli.
V nedavno objavljenem članku, ki je že sprožil številne komentarje in razprave, Slavoj Žižek trdi, da danes potrebujemo »Thatcherjevo na levici, vodjo, ki bi ponovil njene geste, le da v nasprotno smer, in preobrazil celotno polje predpostavk, ki je skupno sedanji politični eliti vseh najštevilčnejših usmeritev«. Po drugi strani pa sta tu Alain Badiou in njegovo vztrajanje pri »odmiku od države«. Zdi se, da smo vnovič obudili staro razpravo iz 60. let, ko je Rudi Dutschke predlagal »dolgi pohod po ustanovah«. Kako lahko presekamo ta gordijski vozel? Kakšno je vaše stališče? In če prevzamemo Žižkovo, kako bi dosegli ravnovesje z obstoječimi protestnimi gibanji?
Žižkovo sporočilo je vedno neposredno in podžigajoče. Razumem njegov klic levici, da bi si priborila in rešila ideološko hegemonijo. Kajti kdor ima ideološko hegemonijo, postavlja tračnice, po katerih premika vlake. Ne vem, ali za to potrebujemo vodjo ali dinamično vrnitev družbenih sil, »množico« v prvih bojnih vrstah. Chavez je nenadomestljiv vodja, Mubaraka pa je množica zavrnila. Zagotovo pa vem, da bo levica hegemonijo pridobila le, če bo pokazala, kar je v njej najboljšega, tako z vidika revolucionarne kot reformistične sile. To pomeni, da mora biti levica dejavna in učinkovita tako v ustanovah kot zunaj njih.
Kako se glede na povedano izogniti porazu nemške in francoske levice, pa tudi Zelenih, ki so postali del aparata in izgubili del svojega nekdanjega potenciala za emancipacijo? In ali je še vedno mogoča koalicija med levico in Zelenimi? Kako se Siriza spopada s tem vprašanjem?
Težava je že od nekdaj v tem, kako ravnati z močjo, ne da bi se izrodila in se te polastila. To se je v preteklih desetletjih dogajalo po vsej Evropi. Zaradi moči postaneš »realist« in nazadnje popustiš ter privoliš v kompromise, ki kršijo tvoja načela. Nemški Zeleni so mislili, da vplivajo na politični program, pa so bili v resnici popolnoma asimilirani v sistem politične in gospodarske moči. Danes so stvari zaradi krize opredeljene na novo: najprej zato, ker se neoliberalizem vendarle ni izkazal za upravičenega zmagovalca hladne vojne, temveč za skrajno agresiven in uničevalen sistem. Drugič, in to je še pomembneje, ker so se množice hitro zbudile iz stanja politične apatičnosti, v katero so bile ujete desetletja. V takšnih razmerah kapitulacija njihovih predstavnikov pred sistemom ni več sprejemljiva. Kar se tiče Zelenih v Grčiji, se jim ni uspelo uveljaviti kot politična stranka, in že zdaj so razdeljeni na dve struji. Odprti so za sodelovanje z vsemi, ki imajo nedvoumno stališče do obrambe družbe pred napadi kapitala. V splošnem družbenem zavezništvu bi sile radikalne ekologije lahko igrale pomembno vlogo.
Združitev levice znotraj posameznih držav v večje in bolj ambiciozne organizacije je morda največja politična ovira za levico, sploh v razvitih državah. Predvidevamo, da je bil vzpon Sirize podobno kot uspeh večine levih strank nasploh organski. Vendar so pri vsakem organskem razvoju tudi ključni trenutki in odločitve. Kateri so ti ključni trenutki in odločitve za vas in Sirizo, zlasti ko gre za podrobnejši vpogled v dogajanje na levici v drugih državah?
Menim, da je bila naša analiza krize pravilna in prepričljiva, in pravilno smo napovedali potek memoranduma. Osvetlili smo razredno razsežnost memoranduma, a tudi spopad krute neoliberalne politike z demokracijo. Najpomembnejše pa je, da nočemo biti omejeni na lastne vrste, temveč nasprotno, govorili smo o široki enotnosti, ki bi presegala individualne razlike, in mislili smo resno. Ko so izbruhnila spontana in množična gibanja družbenega upora, se nismo omejili na to, da bi jih grajali z druge strani ceste, niti nismo ljudem razlagali, kaj storiti. Z vsemi močmi smo se jim pridružili in sodelovali pri njihovem početju, tako da smo izražali svoja stališča in prisluhnili stališčem drugih. Tako je družba Sirizo prepoznala kot zanesljivo in dosledno politično zaveznico. Pot do tega, da se bo to zaupanje stopnjevalo v politično razmerje, kar ji bo omogočilo večjo učinkovitost in dejavnost, je seveda še dolga. Politična akcija se ne ustavi ali konča. Siriza ima uraden in jasen političen cilj, in to je preklic memoranduma. To ji omogoča, da se obrača na ljudi. Ko bo cilj dosežen, ga bomo takoj nadomestili z novimi cilji, morda bolj zapletenimi in neposrednimi. Čim višje bo letvica, tem trdnejša morajo biti naša družbena zavezništva.
