Kako do prave Evrope?

Demokracija, solidarnost in evropska kriza

Evropska unija se mora za svoj obstoj zahvaliti prizadevanjem političnih elit, ki so lahko računale na pasivno strinjanje bolj ali manj neopredeljenih državljanov, dokler so ti na unijo gledali kot na nekaj, kar je glede na vse okoliščine gospodarsko v prid tudi njim. Unija je v očeh državljanov samo sebe upravičila predvsem z dosežki, manj s tem, da je izpolnila njihovo politično voljo. Takšnega položaja ne moremo pojasniti le z zgodovino nastanka unije, temveč ga lahko pojasnimo tudi s pravnim ustrojem te enkratne tvorbe.

Evropska centralna banka, evropska komisija in evropsko sodišče se vsa ta desetletja občutno vmešavajo v vsakdanje življenje evropskih državljanov, čeprav so te ustanove najmanj izpostavljene demokratičnemu nadzoru. Poleg tega evropski svet, ki je v sedanji krizi energično prevzel pobudo, sestavljajo predsedniki vlad, katerih vloga je po mnenju državljanov njihovih držav predstavljati njihove nacionalne interese v oddaljenem Bruslju. In končno, vsaj evropski parlament naj bi bil most med političnim navzkrižjem mnenj na državnih prizoriščih in pomembnimi odločitvami, ki jih sprejemajo v Bruslju – pa na tem mostu skoraj ni prometa.

Tako na evropski ravni vse do danes ni bilo mogoče premostiti prepada med oblikovanjem mnenja in volje državljanov ter dejansko sprejeto politiko za reševanje žgočih težav. To je tudi razlog, zakaj so predstave o EU in zamisli za njen prihodnji razvoj za navadne ljudi še naprej neoprijemljive. Tehtna mnenja in jasna stališča so večinoma monopol poklicnih politikov, ekonomskih elit in mislecev, ki jih to zanima; s tem se ne ubadajo niti intelektualci, ki delujejo javno in drugače sodelujejo v razpravah o aktualnih vprašanjih.

Danes evropske državljane povezujejo evroskeptična stališča, ki se med krizo v vseh državah članicah EU vse bolj krepijo, čeprav v vsaki državi iz drugačnih in precej polariziranih razlogov. Krizno upravljanje spodbujajo in uresničujejo predvsem veliki tabori pragmatičnih politikov, ki podpirajo program nebistvenih, obrobnih korakov in nimajo širšega vpogleda. Usmerjeni so v »več Evrope«, ker se hočejo izogniti precej korenitejši in verjetno dražji drugi možnosti – opustitvi evra.

Načrt za prihodnost

Komisija, predsedstvo sveta in Evropska centralna banka – v bruseljski govorici jim pravimo »institucije« – so zaradi relativne odmaknjenosti od javne sfere v posameznih državah pod najmanjšim pritiskom, naj se dokažejo. Tako so morale prav one decembra 2012 predstaviti prvi podrobnejši dokument, v katerem je EU razvila predloge srednjeročnih in dolgoročnih reform, ki presegajo okvire sedanjih, bolj ali manj zapoznelih odzivov na najhujše simptome. V tem razširjenem časovnem načrtu pozornost ni več osredotočena na grozd nedavnih zadev, na podlagi katerih od leta 2010 globalno bančno krizo povezujejo z začaranim krogom prezadolženih in kapitalsko podhranjenih evropskih držav, ki refinancirajo druga drugo. Pomembni načrt (znan pod angleškim imenom blueprint), ki bi ga bilo treba sprejeti že zdavnaj, poudarja dolgoročne strukturne vzroke, vrojene v samo denarno unijo.

Komisiji in predsedniku sveta EU je treba priznati, da sta se lotila dejanskega razloga za krizo – zgrešenega ustroja denarne unije. V skladu z omenjenim predlogom reform, tako imenovanim blueprintom, je predvideno, da bodo na koncu poti, ki naj bi trajala pet let, doseženi trije nujni, vendar le okvirno opisani cilji: prvi je skupno politično odločanje na ravni EU o »integriranih smernicah« za usklajevanje fiskalne, proračunske in gospodarske politike v posameznih državah. Za to bi bil potreben dogovor, s katerim bi preprečili, da bi gospodarska politika ene članice imela neugoden vpliv na gospodarstvo druge. Poleg tega je predviden proračun EU, ki bi temeljil na pravici, da evropska finančna uprava pobira davke, namenjen pa bi bil programom spodbud v posameznih državah članicah. Tako bi omogočili selektivno usmerjene javne naložbe, s katerimi bi se spoprijemali s strukturnim neravnovesjem znotraj denarne unije. In končno naj bi z evrskimi obveznicami in s skladom za odplačevanje dolga omogočili delno kolektivizacijo državnih dolgov. S tem bi Evropsko centralno banko razbremenili naloge, ki jo je doslej opravljala neformalno, in sicer preprečevanja špekulacij, katerih žrtve so posamezne države na evrskem območju.

Ti cilji bodo uresničljivi le, če bi se strinjali s čezmejnimi transfernimi plačili, ki bi imela ustrezen nadnacionalni porazdelitveni učinek. Z vidika ustavno zahtevane zakonitosti bi denarno unijo zato morali nadgraditi v pristno politično unijo. A komisija v kratkoročnem in srednjeročnem obdobju daje prednost širitvi upravljavskih pristojnosti. Tako je resna demokratizacija predstavljena kot obljuba oziroma luč na koncu predora. Toda odlašanje z demokracijo je precej nevarna odločitev. Če se gospodarske omejitve, ki jih postavljajo trgi, neovirano povežejo s prožnostjo nestalne evropske tehnokracije, obstaja neposredna nevarnost, da se bo postopno združevanje, ki ga sicer načrtujejo za navadne ljudi, vendar ti pri tem nimajo besede, ustavilo, še preden bo dosežen uradni cilj uravnoteženja izvršilne in parlamentarne veje. Politično vodstvo, ki je odrezano od demokratično izvajanih zakonov in brez povratnih informacij o nepopustljivi dinamiki mobilizirane politične javne sfere in civilne družbe, nima niti vzgiba niti moči, da bi omejilo k dobičku usmerjene težnje investicijskega kapitala in jih preusmerilo v kanale, sprejemljive za širšo družbo.

Če povzamem: ujeti smo v razkol med ekonomsko politiko, nujno za ohranitev evra, in političnimi koraki za tesnejše povezovanje. Koraki, nujni za dosego tega cilja, niso priljubljeni in ljudje jih spontano odklanjajo. Načrti komisije odslikavajo skušnjavo, da bi razliko med tistim, kar je gospodarsko nujno in kar se zdi politično dosegljivo le brez ljudi, premostili tehnokratsko.

Ne Evropska centralna banka, temveč Evropa mora preprečevati špekulacije, katerih žrtve so posamezne države na evrskem območju.

Kako se povezati?

A kakšna je druga možnost namesto nadaljnjega povezovanja v sedanjem modelu izvršilnega federalizma? Poglejmo najprej ključne odločitve, ki bi jih morali sprejeti že na samem začetku poti k naddržavni demokraciji v Evropi. Najprej bi bila nujna dosledna odločitev za nadgradnjo evropske denarne unije v politično (ki bi seveda ostala odprta za vključitev drugih članic EU, zlasti Poljske). Ta korak bi prvi nakazal resno diferenciacijo unije na jedro in obrobje. Nujne spremembe v evropskih pogodbah bodo odvisne predvsem od strinjanja držav, ki bi se odločile ostati zunaj. V najslabšem primeru bi načelno upiranje morali premagati le s preoblikovanjem unije (vendar na temelju že delujočih ustanov).

Odločitev za takšno jedrno Evropo bi pomenila več kot zgolj nadaljnji evolucijski korak pri prenosu posameznih suverenih pravic. Z ustanovitvijo skupne gospodarske vlade bi prestopili mejo klasičnega razumevanja suverenosti. Opustiti bi morali prepričanje, da so posamezne države »suvereni subjekti v pogodbah«. Vendarle pa prehoda v naddržavno demokracijo ni treba razumeti kot prehod v »Združene države Evrope«. »Konfederacija« v primerjavi z »zvezno državo« je navidezna druga možnost. Nacionalna država zlahka ohrani celovitost kot država tudi v okviru naddržavne demokracije, in sicer tako, da ohrani vlogo aktivne izvajalke administracije in vlogo skrajne varuhinje državljanskih svoboščin.

Na procesni ravni bi odstranitev evropskega sveta s prestola pomenila prehod od medvladnega sodelovanja k odločanju skupnosti. Dokler uveljavljeni zakonodajni postopek, v katerem enakovredno sodelujeta parlament in svet, ne postane splošno pravilo, ima unija isto pomanjkljivost, kar zadeva legitimnost, kot vse mednarodne organizacije, ki jih države ustanovijo s pogodbo: državljanom posameznih držav se zdi, da o njihovi politični prihodnosti odločajo tuje vlade, ki zastopajo interese drugih držav, ne pa vlada, ki jo zavezuje le zaupanje, izkazano na domačih demokratičnih volitvah. Ta primanjkljaj pri odgovornosti je še večji, ker pogajanja evropskega sveta potekajo brez prisotnosti javnosti.

Odločanje v skupnosti je boljša metoda ne le zaradi normative, temveč tudi zaradi večje učinkovitosti. Z njo bi bilo laže preseči državne posebnosti. V svetu in medparlamentarnih odborih morajo predstavniki, katerih naloga je zagovarjati državne interese, izposlovati kompromise med neomajnimi stališči. Nasprotno pa predstavnike v evropskem parlamentu, ki je razdeljen na parlamentarne skupine, izvoli članstvo njihove stranke. Prav zato bi pri političnem odločanju v evropskem parlamentu, glede na to, da nastaja evropski strankarski sistem, že lahko izhajali iz interesov, ki so jih poenotili onkraj državnih meja.

In Nemčija?

To so pomembne odločitve in bodo nujne za preobrazbo denarne unije v politično, ki se ne bo ujela v past tehnokracije. Vendar bo v ta namen treba preskočiti visoko, skoraj nepremagljivo institucionalno oviro sprememb temeljnih zakonov. Prvi korak, sklic zasedanja, na katerem bi imeli pooblastila za spreminjanje pogodb, bi moral narediti evropski svet, torej prav ustanova, ki je najmanj primerna za nemoteno oblikovanje skupnih resolucij. To za člane evropskega sveta, ki so hkrati tudi predsedniki vlad v svojih domovinah, ne bi bila lahka naloga. Toda misel na vnovično izvolitev jih že napeljuje, da bi se odrekli takšni potezi, ki ne bo deležna odobravanja; še več, prav nič jim ni do tega, da bi si sami omejili pristojnosti. Vendarle se ne bodo mogli v nedogled obračati stran od gospodarskih omejitev, zaradi katerih bo prej ali slej nujno nadaljnje povezovanje ali vsaj jasna izbira med neprijetnimi možnostmi. Za zdaj nemška vlada vztraja, da bi morali dati prednost čiščenju proračunov v posameznih državah, kar je naloga domačih vlad, in sicer predvsem na račun sistema socialne varnosti, javnih služb in javnega dobrega. Skupaj s peščico manjših »držav darovalk« onemogoča zahteve drugih članic po ciljnih naložbenih programih in obliki skupne finančne odgovornosti, s katero bi znižali obrestne mere za državne obveznice držav, ki jih je kriza najbolj prizadela.

V takšnih razmerah so vse niti usode EU v rokah Nemčije. Če med državami članicami obstaja vlada, ki je sposobna prevzeti pobudo in dopolniti pogodbe, je to nemška vlada. Druge vlade bi seveda pomoč v imenu solidarnosti lahko zahtevale le, če bi bile same pripravljene storiti drugi korak in prenesti posamezne državne pristojnosti na evropsko raven. Sicer bi vsaka pomoč na temelju solidarnosti kršila demokratično načelo, da zakonodaja, ki odmerja davke, soodloča tudi o tem, kako razporediti sredstva in v katere namene jih porabiti. Glavno vprašanje je torej, ali je Nemčija zmožna prevzeti pobudo in hkrati najti voljo za to.

Če želimo ohraniti denarno unijo, ne bo več dovolj zagotavljanje posojil prezadolženim državam, da bi vsaka s svojimi močmi izboljšala konkurenčnost.

Po pretresu zaradi poraza leta 1945 in moralnem razdejanju, ki ga je povzročilo zavedanje o holokavstu, mora Nemčija iz čisto razumskih razlogov za vnovično pridobitev mednarodnega slovesa, ki si ga je uničila s svojimi dejanji, nujno spodbujati zavezništvo s Francijo in se zavzemati za evropsko povezovanje. Poleg tega je neizbežno vključena v kontekst sosednjih evropskih držav pod hegemonskim pokroviteljstvom Združenih držav Amerike, kar je okvir, v katerem bi nemško prebivalstvo na splošno prvič lahko razvilo liberalno samorazumevanje. Ta naporna preobrazba politične mentalitete, ki je v stari Nemčiji desetletja ostajala ujetnica usodnih kontinuitet, ni samoumevna.

A naloga voditeljice, ki jo ima Nemčija danes iz demografskih in gospodarskih razlogov, ni le obuditi vse zgodovinske duhove, temveč je za Nemce tudi skušnjava, da izberejo enostransko nacionalno pot ali se celo vdajo oblastnim fantazijam o »nemški Evropi« namesto o »Nemčiji v Evropi«. Nemci bi se bili morali iz katastrof v prvi polovici 20. stoletja naučiti, da je v njihovem nacionalnem interesu, da se za vedno izognejo dilemi o polhegemonističnem statusu, ki ga je tako rekoč nemogoče vzdrževati, ne da bi zašli v spore. Dosežek Helmuta Kohla ni le vnovična združitev in vzpostavitev nacionalne normalnosti kot take, temveč tudi to, da je bil ta srečni dogodek povezan z doslednim spodbujanjem politike, ki Nemčijo umešča v Evropo.

Politika solidarnosti Nemčiji ni le v prid, rekel bi, da ima celo normativno obvezo do nje. Claus Offe skuša to tezo utemeljiti s tremi argumenti. Nemčiji je enotna valuta najbolj koristila zaradi povečanja izvoza. Zaradi izvoznih presežkov Nemčija poleg tega povzroča dodatna gospodarska neravnovesja znotraj denarne unije in je zaradi tega pravzaprav povzročiteljica težav. In nazadnje ima Nemčija zaradi krize celo koristi, saj zvišanje obrestnih mer za državne obveznice držav v krizi hkrati pomeni znižanje obrestnih mer za nemške državne obveznice.

Solidarnost

Tako sem prišel do filozofskega vprašanja: kaj pomeni pokazati solidarnost in kdaj smo upravičeni, da se sklicujemo nanjo? Z malo poigravanja s konceptualno analizo bom pozive k solidarnosti opral obtožb o moralni zatohlosti in zgrešenih dobrih namenih, ki jih imajo navado izrekati »realisti«. Poleg tega je izkazovanje solidarnosti politično dejanje in nikakor oblika moralne nesebičnosti. Ko se obvezo, da izkažemo solidarnost, naučimo razlikovati od moralnih in pravnih obvez, izgubi lažno podobo nepolitičnosti. »Solidarnost« ni sopomenka za »pravičnost«, naj bo v moralnem ali pravnem pomenu besede.

Moralne in pravne norme označujemo za »poštene«, ko uravnavajo dejanja, ki so enako v prid vsem prizadetim. Pravične norme zagotavljajo enake pravice vsem in enako spoštovanje do vseh. Seveda obstajajo tudi posebne dolžnosti. Sorodniki, sosedje in sodelavci lahko v nekaterih razmerah pričakujejo več ali drugačno obliko pomoči drug od drugega kot od tujcev. Takšne posebne obveznosti na splošno veljajo tudi za nekatere družbene odnose. Starši na primer kršijo dolžnost skrbi, če zanemarjajo zdravje otrok. Razpon teh pozitivnih dolžnosti je seveda neredko nedefiniran in je odvisen od vrste, pogostosti in pomembnosti posameznih družbenih odnosov. Če daljni sorodnik po več desetletjih pokliče presenečeno sestrično in jo prosi za zajeten finančni prispevek, ker je v hudi stiski, ne more pričakovati, da se bo v njej prebudil občutek moralne obveze, temveč v najboljšem primeru nekakšna »etična« obveza, ki izvira iz družinskih odnosov (po Heglovem izrazju obveza, ki izvira iz Sittlichkeit oziroma nravnosti, etike). Pripadnost razširjeni družini upravičuje prima facie dolžnost pomagati, vendar le, kadar dejanska sorodstvena vez vpliva na pričakovanje, da bo tudi sestrična v podobnem primeru lahko računala na sorodnikovo pomoč.

»Solidarnost« ni sopomenka za »pravičnost«, naj bo v moralnem ali pravnem pomenu besede.

Zatorej je zaupanje zbujajoča Sittlichkeit neformalnih družbenih odnosov tista, ki pod pogojem predvidene vzajemnosti predpisuje, da neki posameznik »jamči« za druge. Takšne »etične« obveze, izvirajoče iz vezi v zgodovinski skupnosti, navadno v družinski skupnosti, imajo tri lastnosti. So temelj za velike in več kot samo nujne zahteve, ki presegajo moralne in pravne obveznosti. Hkrati je zahteva po solidarnosti manj stroga od kategorične veljave moralne obveznosti, če upoštevamo potrebno motivacijo, poleg tega se ne ujema niti s prisilo, kot jo zapoveduje zakon. Moralne zapovedi bi morali izpolniti iz spoštovanja do temeljne norme same ne glede na voljnost drugih ljudi, zakon spoštujejo državljani pogojno, in sicer zato, ker ima država moč kaznovanja, s čimer zagotavlja vsesplošno pripravljenost na spoštovanje zakonov. Nasprotno izpolnitve etične obveznosti ni mogoče niti vsiliti niti ni kategorično predpisana, temveč je odvisna od pričakovanja vzajemnih uslug – in zaupanja v to vzajemnost v daljšem obdobju.

V tem pogledu neizterljivo etično vedenje se ujema tudi s posameznikovimi lastnimi srednje- in dolgoročnimi interesi. Prav ta vidik je skupen Sittlichkeit in solidarnosti, le da se druga ne more opirati na predpolitične skupnosti, kot je družina, temveč le na politične naveze in skupne politične interese. Dejanja, ki temeljijo na solidarnosti, predpostavljajo politični kontekst življenja, torej kontekst, ki je pravno zasnovan in je v tem smislu umeten. S tem lahko pojasnimo, zakaj je pomembnost zaupanja, kot jo predpostavlja solidarnost, manjša kot pri etičnem vedenju, saj ta pomembnost ni zagotovljena že s samim obstojem kvazinaravne skupnosti. Solidarnost ne vključuje okoliščine konvencionalnosti, kot nam je znana iz zgodovinskih etičnih odnosov.

Drugič, solidarnost je poleg tega nekaj posebnega tudi zaradi ofenzivne narave pritiska ali celo prizadevanja, da bi prelomili obljubo, ki je pridana legitimnosti kateregakoli političnega reda. Ta v prihodnost usmerjena narava postane še posebej izrazita, ko je med družbeno in gospodarsko modernizacijo solidarnost nujna, da bi prilagodili napete zmogljivosti političnega okvira, torej da bi spodkopavane politične institucije prilagodili posredni moči sistemskih, večinoma gospodarskih medsebojnih odvisnosti, ki jih občutimo kot omejitve pri tem, kar bi moralo biti v dometu političnega nadzora demokratičnih državljanov. To ofenzivno semantično lastnost »solidarnosti« onkraj pojmovanja v politiki lahko pojasnimo, če se odrečemo nezgodovinskemu konceptualnemu pojasnilu in se posvetimo zgodovini tega koncepta.

Koncept solidarnosti se je prvič pojavil, ko so revolucionarji prosili za solidarnost v smislu odrešilne obnove razmerij vzajemne podpore, ki so bila sicer znana, vendar so bila izpraznjena zaradi nezadržne modernizacije. Pravičnost in krivica sta bili jedro sporov že v prvih civilizacijah, o katerih imamo podatke iz pisnih virov, koncept solidarnosti pa je presenetljivo nov. Izraz sicer poznamo že iz rimskega obligacijskega prava, vendar je šele po francoski revoluciji leta 1789 postopno pridobil politični pomen, a sprva le v povezavi z »bratstvom«.

Bojni krik »fraternité« je proizvod humanističnega posplošenja nekega vzorca razmišljanja, ki je lasten vsem najpomembnejšim svetovnim verstvom – namreč občutka, da je lokalna skupnost, v katero je vključen posameznik, del univerzalne skupnosti vseh zvestih vernikov. To je ozadje »bratstva« kot ključnega koncepta sekularizirane vere človeštva, ki so ga zgodnji socializem in katoliški družbeni nauki v prvi polovici 19. stoletja radikalizirali in združili s konceptom solidarnosti. Celo Heinrich Heine je koncepta »bratstva« in »solidarnosti« še vedno uporabljal bolj ali manj kot sopomenki. Koncepta sta se ločila med družbenimi vstajami prihajajočega industrijskega kapitalizma in porajajočega se delavskega gibanja. Dediščina judovsko-krščanske etike bratstva se je kot koncept solidarnosti spojila z republikanizmom rimskega izvora. Usmerjenost k odrešenju ali emancipaciji se je zlila z usmerjenostjo v pravno in politično svobodo.

Sredi 19. stoletja se je zaradi pospešene funkcionalne diferenciacije družbe pojavila precejšnja medsebojna odvisnost, skrita za paternalističnim, še vedno večinoma vključevalnim in poklicno razslojenim vsakdanjim svetom. Pod pritiskom te vzajemne funkcionalne odvisnosti so se starejše oblike družbene integracije zlomile in omogočile vzpon razrednih antagonizmov, ki jih je bilo navsezadnje mogoče ukrotiti le znotraj razširjenih oblik politične integracije nacionalne države. Zgodovinski izvor pozivov k »solidarnosti« najdemo v dinamiki novih razrednih bojev. Organizirano delavsko gibanje se je s svojimi tehtnimi pozivi k solidarnosti odzvalo na posledice tega, da so sistemske, pretežno gospodarske omejitve presegle stara solidarnostna razmerja. Družbeno iztrebljeni obrtniški pomočniki, delavci, uslužbenci in težaki naj bi oblikovali zavezništvo onkraj sistematično nastalih tekmovalnih odnosov na trgu dela. Nasprotje med družbenimi razredi so v industrijskem kapitalizmu nazadnje institucionalizirali v demokratično ustanovljenih nacionalnih državah.

Te evropske države so današnjo obliko države blaginje privzele šele po katastrofah dveh svetovnih vojn. Med gospodarsko globalizacijo so te države nenadoma izpostavljene eksplozivnemu pritisku medsebojnih gospodarskih odvisnosti, ki zdaj tiho prodirajo prek državnih meja. Sistemske omejitve spet rahljajo vzpostavljena razmerja solidarnosti in nas silijo, da prenovimo ogrožene oblike politične integracije nacionalne države. Tokrat se nenadzorovane sistemske možnosti ene od oblik kapitalizma, ki ga ženejo nebrzdani finančni trgi, sprevračajo v napetost med državami članicami evropske denarne unije. Če želimo ohraniti denarno unijo, glede na strukturna neravnovesja med državnimi gospodarstvi, ne bo več dovolj zagotavljanje posojil prezadolženim državam, da bi vsaka s svojimi močmi izboljšala konkurenčnost. Namesto tega bi potrebovali solidarnost, skupna prizadevanja s stališča politične enotnosti za živahnejšo rast in konkurenčnost na evrskem območju kot celoti.

V ta namen bi se morale Nemčija in več drugih držav sprijazniti s kratkoročno in srednjeročno neugodnimi posledicami drugačne porazdelitve, saj bi jim bilo to dolgoročno v prid – to pa je klasičen primer solidarnosti.

Članek je bil objavljen v Mladini