Sedi, trojka!

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

5. 7. 2013  |  Mladina 27  |  Komentar

Gospodarska kriza, v katero se je Slovenija prebudila leta 2008, ne bo imela srečnega hollywoodskega konca. K temu je znatno pripomoglo dejstvo, da država ostaja talka samoohranitvenih interesov Janeza Janše in njegove mračnjaške stranke, ki ne čuti več potrebe, da bi nadzorovala svoj politični fanatizem. Parlamentarna alternativa, ki naj bi državo osvobodila desničarskega izsiljevanja, doživlja notranje konflikte, dosledne levice pa v Sloveniji še vedno ni, razen če kdo hoče v tej vlogi videti Socialne demokrate. Vendar ti niso nič manj stranka kapitala kot vse druge.

Kontinuiteta v strategiji izhoda iz krize med padlo Janševo vlado in sedanjo koalicijo sama po sebi ni presenečenje. Za strmoglavljenje SDS ni bil potreben noben pozitiven program, četudi je PS v javnosti pustila vtis programske alternative. Vendar bi bilo v njej pretirano videti prelom z neoliberalno paradigmo. V paketu z oblastjo je koalicijo pričakalo tudi bruseljsko krepelo, zaradi katerega so panično pograbili že predlagane ukrepe. A ker so ti neutemeljeni in le na videz racionalni, vladi ne preostane drugega, kot da jih podkrepi s sklicevanjem na neko metafizično nujnost, ki naj bi sledila iz same realnosti krize. Ta abstraktna nujnost je toliko bolj neprepričljiva, ker jo v nedavnih priznanjih relativizira celo razvpita trojka – za tiste, ki ne vedo, seveda ne govorim o Očetu, Sinu in Svetem duhu, ampak o Mednarodnem denarnem skladu, Evropski centralni banki in Evropski komisiji, čeprav se mnogi do druge vedejo, kot da gre za prvo. Trojka skratka priznava, da vztrajanje pri varčevanju povzroča ekonomsko in politično katastrofo. Primer: Grčija, kjer sta neposredni logični posledici humanitarna katastrofa zaradi množične brezposelnosti in družbena krepitev fašizma.

Pri tem je skrb zbujajoče, da se je večina slovenskih protestnikov pustila prevarati temu, da je Janšev odhod pomenil rešitev problema. V resnici se je problem šele zares začel, kajti namesto neoliberalnih vernikov smo dobili razcepljeno politiko, ki skuša pomanjkanje izvirnejših scenarijev maskirati s tem, da nas prepričuje o brezpogojni nujnosti predlaganih ukrepov. Janšev padec je bil nujen, a ga ni treba fetišizirati. V nastalih razmerah koalicija ponovno poudarja enega od glavnih problemov v današnjem evropskem političnem prostoru: izbiramo lahko samo med strankami kapitala, ki namesto interesov in volje ljudstva zastopajo interese finančnih institucij. Kriza je povsod v Evropi dala zagon skrajno desničarskim strankam (pri nas to nalogo očitno hoče odigrati SDS), nanj pa je treba odgovoriti z organizacijo dosledne levice. Nujnost in naloga levih strank sta tako podvojeni.

Moč trojke je v njeni odsotnosti, je grožnja, ki prihaja, horizont, ki pretvarja krizne razmere v »produkcijo presežne populacije«, kot je to opisal Marx.

Primer takšnega odgovora so stranke kot Front de Gauche v Franciji ali Siriza v Grčiji. Kljub na videz skromnim izidom take stranke dokažejo, da je politični prostor mogoče kolonizirati z interesi, ki ne priznavajo interesov kapitala in so realna alternativa neoliberalnemu konsenzu v Evropski uniji. Konstitucija evropske levice bi to kolonizacijo še okrepila. Medtem se številni protestniki še vedno zanašajo na »spontanizem« množičnih gibanj. Zahtevati predčasne volitve brez strankarske (organizacijske) alternative je izjavljanje brez izjave, saj nobena stranka kapitala ne bo preprosto privzela programa, ki gre tako očitno proti vsem političnim standardom sedemdesetletne zveze med demokracijo in kapitalizmom. Da, vsi so enaki, zato je treba v politični prostor vnesti razliko, najprej in predvsem razliko v obliki stranke, in razkol med politiko in ekonomijo.

Vlada Alenke Bratušek se definira kot upravljavec kriznih razmer in trenutno noče biti več kot nemočna izvrševalka ukrepov, ki niso njeni lastni, ampak so jih »prijateljsko predlagale« mednarodne neoliberalne institucije. It’s beyond my control, kakor je vztrajno ponavljal Valmont v Nevarnih razmerjih. Kot administratorji izhoda iz krize ne gradijo na lastni vednosti, ampak se zanašajo na priporočila trojke, za katero stoji neoliberalni aparat ekonomskih strokovnjakov. Za večino politikov in prebivalstva trojka ostaja nematerialno in neoprijemljivo bitje, nevidna grožnja, teta iz ozadja. Nekateri jo celo pomešajo z odrešiteljem, nujno potrebno zunanjo intervencijo, ki bo prekinila obsedenost politike s strankarskimi boji. Janša, ki ima poseben talent za lansiranje paranoičnih scenarijev, je bil mojster v grožnjah s tem fantomom, toda njemu je trojka očitno rabila kot orodje za discipliniranje opozicije, sindikatov in civilne družbe. Videti je, da sedanja koalicija njeno ime izgovarja s tresočim se glasom, toda tudi z nevednostjo, kar je morda še bolj skrb zbujajoče.

Kaj je torej trojka? Dejansko je ime prikazni, ki straši po Evropi, nevidne roke neoliberalizma, ki jo utelešajo tri mednarodne institucije. Ne gre za nevidno roko, s katero je Adam Smith opisal fiktivno racionalnost in ravnovesje trga. Trojkina nevidna roka ne umirja, ampak prinaša nestabilnost in udarce. Njena moč je najprej v tem, da deluje na daljavo. Da bi bila učinkovita, ji ni treba dejansko primarširati v državo. Njena moč je v odsotnosti, grožnja, ki prihaja, horizont, ki pretvarja krizne razmere v »produkcijo presežne populacije« (Marx). V državah vselej najde servilno politično elito, ki njene napotke jemlje kot absolutno nujnost. To seveda ni težko, če so vse politične stranke stranke kapitala. Toda poglavitna nevarnost trojke je najprej v tem, da uteleša nedemokratično jedro neoliberalizma: tri neizvoljene institucije, ki niso samo zunaj demokratičnega nadzora, ampak se prodajajo kot stabilizatorji demokracije. Trojka je zgolj propagandni stroj starejše ideje, po kateri v idealnem sistemu ekonomija (interes kapitala) utemeljuje in normalizira politiko ter določa meje njenega delovanja (interes prebivalstva). Janšev antikomunistični fanatizem je v neoliberalnem univerzumu dobrodošel, a brž ko Siriza ali kakšna sorodna stranka postane resen politični tekmec na volitvah, se zatrese celotna neoliberalna unija. Trojka pooseblja problem, ki ga danes bolj kot kadarkoli uteleša EU: domnevno politični projekt je postal privilegirana institucija kapitala in trdovratna reakcionarna tvorba, ki v evropskem prostoru nevtralizira vsak poskus, da bi se obrnilo razmerje med ekonomijo in politiko. EU je odpor proti politiki, institucionalizirani protest evropskih finančnih elit proti demokraciji kot političnemu označevalcu.

Ni presenetljivo, da je bil eden od dobro sprejetih ukrepov, ki naj bi nam pomagali prebroditi krizo, omejitev demokracije ali, kot se temu reče v politično korektnem jeziku, sprememba referendumske zakonodaje. Le zakaj bi bilo treba za reševanje iz gospodarske krize omejiti ustavno pravico do referendumskega odločanja? Odgovor je seveda v prevladujoči doktrini: o ekonomskih vprašanjih lahko odločajo samo strokovnjaki, subjekti, za katere se predpostavlja, da vedo. V kapitalističnih parlamentarnih družbah je oblast notranje podvojena na oblast, ki jo utelešajo ljudstvo, parlament in vlada, in na nadoblast, ki je finančni kapital, o katerem se ne odloča. Dejansko odločajo strokovnjaki, politiki pa izvršujejo njihova »priporočila« pod krinko avtonomnega odločanja. In temeljni imperativ trojke je popolna preobrazba politike v ekspertizo.

EU je danes projekt, s katerim se lahko pozitivno identificirajo kvečjemu finančne elite. Za druge je EU ali abstrakcija ali politični problem. Iz levičarske perspektive je paradigma politične servilnosti, institucionalizacija nerazločljivosti interesov kapitala in političnih interesov. Seveda se v evropskem parlamentu vedno najdejo izjeme, ki niso nevedne glede te politične realnosti. Kar me ponovno privede k protestniškim gibanjem in k temu, kar je danes nekakšna kronična bolezen antikapitalistične levice: k evroskepticizmu. Evroskepticizem se pogosto kaže kot poteza, ki druži levico ter konservativno, populistično in fašistično desnico. Natančneje gledano je evroskepticizem enako sporen kot podreditev politike ekonomskim interesom. Opisati ga je mogoče kot antipolitični odgovor na navidezno apolitičnost redukcije politike na ekonomske abstrakcije. V dani situaciji nam ostaja izbira med antipolitiko in apolitičnostjo, med utopično zunanjostjo veljavnega reda in interesi kapitala. EU trenutno noče biti več kot apolitična abstrakcija, zato je bruseljsko spraševanje, kako jo približati ljudem, čisto sprenevedanje. Resnični izziv levice danes je zavrniti skušnjavo evroskepticizma, te udobne antipozicije, in namesto tega kolonizirati EU kot politični označevalec, napraviti iz nje kaj drugega kot abstraktni prostor finančnega kapitala in folklornih skupnosti.

Evropski združitveni projekt pod paradigmo kapitala je uspešno nevtraliziral zlasti njeno politiko. Zato je treba vanj ponovno poseči in ga ne preprosto zavrniti.

Dokler evropska levica ne bo privzela EU kot terena političnega boja in na vseevropski ravni začela implementirati nove politične vizije EU, bodo njeni manevri še naprej nevtralizirani ali omejeni na lokalno raven. Seveda se bo ob tem morala spoprijeti s problemom lastnega poenotenja. Za politično desnico takšno poenotenje ni problem, saj je njen skupni imenovalec natanko kapital. Zato je toliko nujneje, da se znotraj EU oblikuje koalicija levih strank in da se tudi lokalna odporniška gibanja organizirajo v nefragmentirane politične stranke, tako kot sugerirajo francoski, grški, italijanski in drugi scenariji. Strank, kot so Front de Gauche, Siriza in Marjetica, ne gre idealizirati, vendar pa vse pričajo, da se mora levica lotiti strogega dela, najprej pa se mora poukvarjati sama s sabo, da bi presegla svoje pregovorno sektaštvo. Če noče biti le še ena od strank kapitala ali samozadostno marginalno gibanje, mora izumiti svoj poenotujoči dejavnik. Evroskepticizem je eden izmed tistih dejavnikov, kjer se levica ustreli v nogo.

Evropejci radi kritiziramo ZDA, da je politična izbira v njihovem prostoru reducirana na dve stranki, od katerih je ena konservativna (demokrati) in druga skrajno konservativna (republikanci). Izbirajo lahko med dvema obrazoma neoliberalizma, ki je navsezadnje en sam. Toda ali je v Evropi danes res bistveno drugače? Kdo bi resno trdil, da je socialdemokracija še levičarska politična sila? Evropski združitveni projekt pod paradigmo kapitala je uspešno nevtraliziral zlasti njeno politiko. Zato je treba vanj ponovno poseči in ga ne preprosto zavrniti. Kajti zunaj EU ni trda roka neoliberalizma nič manj neomajna.