Porodne težave

Za izhod iz krize je nujno, da banke spet kreditirajo gospodarstvo. Brez tega ne bo okrevanja. Da bodo banke spet začele kreditirati gospodarstvo, jih je treba sanirati, z njimi vred pa tudi prezadolžena podjetja. Vendar to ne pomeni, da naj se slabe terjatve na vrat na nos prenesejo na slabo banko. Če kje, je prav tu potrebna previdnost. Ker je prostora za mahinacije veliko, je treba že v postopku prenosa slabih terjatev na slabo banko zagotoviti neodvisen nadzor revizorja in jasna pravila igre, pa seveda tudi sankcije za morebitne kršitve, saj se s tem bistveno zmanjša možnost namernega oškodovanja države oziroma davkoplačevalcev.

Na nevarnost oškodovanja davkoplačevalcev pri sanaciji bank opozarja tudi protikorupcijska komisija. Skrbi jo, da se bodo enako, kot so se podeljevali krediti, ti zdaj odpisovali: daleč od oči javnosti in pod mizo, po korupcijskih metodah, ki so običajne pri poslih v Sloveniji. In zato je ključno, da država ne preplača slabih terjatev NLB, NKBM in Abanke, ki se bodo prenesle na slabo banko, saj bi to pomenilo neracionalno porabo javnega denarja. Načeloma velja, da čim nižja, ko je cena, po kateri država prenese slabe terjatve, večja je verjetnost, da ne bo utrpela pretirane izgube. Toda po drugi strani je ta logika pretirana, kajti država je že sedaj skoraj edina lastnica NLB in NKBM oziroma bo to postala hkrati z dokapitalizacijo, do katere bo prišlo ob prenosu slabih terjatev na slabo banko.

Za nekatere naložbe bank v tem trenutku ne obstaja aktiven trg in jih banke ne morejo prodati, tudi če bi jih hotele, ali pa bi jih morale prodati tako rekoč brez vrednosti. Pri vrednotenju naložb brez aktivnega trga, takšne so denimo naložbe v nepremičnine, so manipulacije vrednosti za namen vrednotenja zavarovanja večje kot pa v primeru naložb z aktivnih trgom. To pomeni, da bi zavarovanje kredita nekemu podjetju lahko bilo ovrednoteno precej višje, kot je dejansko vredno, posledično pa bi se dolgovi lahko zmanjšali bolj, kot bi se smeli. Če je na primer neko posojilo zavarovano z nepremičnino, ki za podjetje ni strateško pomembna, jo banka lahko zapleni, ovrednoti po vrednosti kredita in nato to nepremičnino prenese na slabo banko. Podjetju se zmanjša posojilo za celotno vrednost, te nepremičnine ne potrebuje več, banka ni več izpostavljena, slaba banka pa ima ničvredno nepremičnino, ki je bila preplačana in iz katere bo najverjetneje ustvarjena izguba. Da se država ne ujame v to past, mora prenos slabih terjatev izpeljati čim bolj pregledno.

Tako gre razumeti tudi ravnanje Evropske komisije, ki ne dovoli prenosa slabih terjatev, dokler se ne ugotovi realno stanje v bančnih bilancah. Zahteva, da se s prenosom počaka, dokler revizorska hiša Deloitte ne ovrednoti kreditnega portfelja v bankah in dokler ne bo izveden stresni test, ki naj bi ga v bankah opravila ameriška družba Oliver Wyman – ta je lani pod drobnogled vzela tudi španske banke, preden so se njihove slabe terjatve prenesle na špansko slabo banko. Obe družbi naj bi delo končali predvidoma do 15. julija. Toda ker prav takrat Evropska komisija začne počitnice, je malo verjetno, da bi do odobritve prenosa prvega svežnja terjatev prišlo že julija. Naši viri pravijo, da se bo to verjetno zgodilo šele septembra ali v najboljšem primeru konec avgusta. Kar pa ni nujno slabo.

Načeloma velja, da čim nižja, ko je cena, po kateri država prenese slabe terjatve, večja je verjetnost, da pri tem ustvari dobiček.

Boljše je počakati še mesec ali dva kot se kesati zaradi napak, ki lahko nastanejo zaradi naglice. Kaj sploh vemo o slabi banki? Zelo malo. Ne vemo niti, katere slabe terjatve naj bi se prenesle na slabo banko in po kakšni ceni. To vzbuja nezaupanje. V zadnjih dneh so bile na mizi vsaj tri različice prenosa. Najprej je bilo rečeno, da se bo na slabo banko do konca junija preneslo 700 milijonov evrov neto vrednosti terjatev NLB, pri čemer naj bi šlo večinoma za terjatve, ki jih ima največja državna banka do podjetij v stečaju. Nato se je znesek zmanjšal na sto milijonov evrov. Že dan pozneje se je govorilo le še o prenosu slabih dveh milijonov evrov terjatev, kar je zanemarljiv znesek. Zdaj pa kaže, da ne bo prišlo niti do prenosa tega minimalnega, eksperimentalnega svežnja, pa čeprav naj bi ga prenesli po tržni ceni, zato da nam direktorat za konkurenčnost pri Evropski komisiji ne bi mogel očitati nedovoljene državne pomoči. Bruselj želi, da bi bilo pred prvim prenosom popolnoma jasno, koliko državne pomoči bo posamezna banka prejela in na kakšen način. Evropska komisija je prenos zaustavila, ker je po njenem mnenju vrednost slabih posojil ocenjena previsoko.

»Komisija nam je sporočila, kakšne cene bi bile zanjo sprejemljive. Te cene so bile malce nižje, kot smo pričakovali. Zato se je postopek ustavil, saj smo se morali spet pogovoriti z NLB. NLB je morala premisliti, ali bi lahko sprejela prodajo terjatev po tako nizkih cenah,« zaplet pojasnjuje Torbjörm Mannson, član upravnega odbora Družbe za upravljanje terjatev bank. Mannson je zaradi zamude razočaran, vendar tolažilno pravi: »To ni tek na sto metrov, kjer začetek odloča o vsem, to je prej tek na tri tisoč metrov. Pomembneje bo, da bomo ohranjali pravi ritem, ko bomo enkrat začeli. To je veliko pomembnejše od tega, kdaj točno bomo začeli.«

»Prenos po tržni ceni je nujen, drugače ne gre, to so mednarodna pravila igre. Celoten sistem knjiženja po mednarodnih računovodskih standardih temelji na tržni oziroma pošteni ceni. Če so tvegane naložbe ovrednotene nad tržno ceno, to pomeni državno pomoč in neracionalno porabo državnega denarja,« pravi ekonomist Klemen Razboršek, ki je bil nekoč zaposlen na Abanki, zdaj pa dela za Amsterdam Trade Bank na Nizozemskem. Če posamezna banka naredi primerne slabitve in naložbe ovrednoti tržno, potem sam prenos na slabo banko ne pomeni dodatnih izgub. Teoretično lahko prenos celo pomaga k povečanju kapitalske ustreznosti banke in povečanju njene likvidnosti, pravi Razboršek. »Če pa so naložbe ovrednotene nad tržno ceno, to pomeni, da banka predhodno ni naredila ustreznih slabitev in bo prodaja pomenila izgubo, ki se bo odrazila v negativnem poslovnem izidu banke. Če je te izgube veliko, banka potrebuje dodaten kapital. Vpliv na davkoplačevalce pa je v končni fazi odvisen od tega, kdo ta kapital zagotovi – zasebni investitorji ali država.«

Očitno se je pri predvidenem prenosu prvega, poskusnega svežnja terjatev na slabo banko zgodilo naslednje: NLB je svoja slaba posojila ocenila skladno z metodologijo, ki jo je določila Banka Slovenije in ki je določena v vladni uredbi o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank. Evropska komisija pa kot kaže ne priznava metodologije Banke Slovenije, zato je tudi prišlo do zastoja.

Slaba banka ni najcenejši način sanacije bančnega sistema. Toda Slovenija je v položaju, ko nima več časa za iskanje alternativnih rešitev. Banke si ne morejo privoščiti čakanja na boljše čase, primerne za prodajo tveganih naložb, saj imajo nad seboj regulatorja (Banko Slovenije in Evropsko bančno agencijo), kapitalske zahteve, pa tudi likvidnostne potrebe. Slaba banka ima daljši mandat in si lahko privošči čakanje na primernejši trenutek. Zato ni pametno, da je mandat Družbe za upravljanje terjatev bank tako kratek. Irska slaba banka NAMA ima denimo kar dvajsetletni mandat, španska slaba banka SAREB petnajstletnega, slovenska slaba banka DUTB pa samo petletnega! Enako nerazumna je zakonodajna formulacija, po kateri mora DUTB vsako leto s prodajami iztržiti vsaj deset odstotkov ocenjene vrednosti pridobljenih sredstev od bank. To namreč upravo slabe banke sili v odprodajo premoženja na silo, kar pomeni, da ne more iztržiti optimalne cene, to pa je v nasprotju s poslanstvom slabe banke, namreč da z odprodajo nasedlih naložb iztrži čim več za davkoplačevalce.

Evropska komisija ne dovoli prenosa terjatev na slabo banko, dokler neodvisni zunanji revizor ne ugotovi realnega stanja v bančnih bilancah.

Zelo pomembno za uspešno delovanje slabe banke je, da ima dobro usposobljen kader, ki bo s prevzetimi naložbami znal upravljati in zagotoviti primeren donos, pa ne le s prodajo teh naložb, temveč tudi donos v obliki najemnin in dividend. Banke svojih naložb niso aktivno upravljale, zaradi česar smo, kjer smo. DUTB si takšne pasivnosti ne sme privoščiti, saj bodo stroški njenih napak prej ali slej padli na ramena davkoplačevalcev.

»Slaba banka potrebuje predvsem neodvisen in kompetenten kader,« pravi irski ekonomist Brian M. Lucey, predavatelj na Trinity College v Dublinu. Na Irskem so slabo banko ustanovili leta 2009, in čeprav vsaj za zdaj posluje z dobičkom, je Lucey prepričan, da bo na koncu še drago stala davkoplačevalce. »Irska slaba banka za zdaj res posluje z dobičkom, a zato, ker prodaja najboljši del portfelja. Ko bo to izčrpano, bo breme izgub padlo na davkoplačevalce.« Opozarja, da slaba banka na Irskem ni odpravila težav gospodarstva, posojilni krč ni popustil, obseg posojil pa se še vedno zmanjšuje. »Irske banke so še vedno v težavah, ker so se na slabo banko prenesla samo slaba nepremičninska posojila namesto vseh slabih posojil.« Svetuje, naj ne ponovimo irske napake in naj na slabo banke prenesemo vsa slaba posojila.

V nasprotju z Irsko in Španijo pri nas največja težava niso nasedle gradbene naložbe. Veliko večja težava je splošno hiranje gospodarstva. Zaradi krize na udaru ni samo gradbeni sektor, temveč vsi sektorji gospodarstva. Vprašanje je seveda, kaj v takšni situaciji prenesti na slabo banko, kajti vsega ni mogoče – tu pa so ključna jasna, strokovna merila. Ne sme se dopustiti, da bi se slabe terjatve prenašale po političnih preferencah. Poleg tega bi morale biti banke agresivnejše pri prevzemanju lastništva nad podjetji, ki jim ne morejo vrniti kreditov. Prek konverzije terjatev v kapitalske deleže bi morale odločno izriniti stare lastnike podjetij, nato pa nastaviti nove uprave, ki bi ta podjetja ustrezno prestrukturirale.

Obstaja več modelov slabe banke. Slovenija se je odločila za model, ki je še najbližje modelu agregatne slabe banke, kakršnega je že v 90. letih pri sanaciji bank uporabila Švedska, lani pa se je zanj odločila tudi Španija. Gre za model, pri katerem se navadno porabijo javna sredstva za nakup slabih naložb bank. Država ustanovi družbo, ki od večjega števila bank odkupi slabe naložbe, banke pa v zameno dobijo bodisi denar ali vrednostne papirje. Za banke sta bistveni cena, po kateri slabe naložbe odkupi agregatna slaba banka, in posledično višina potrebnih slabitev oziroma odpisov, ki jih morajo opraviti. Ekonomista Jure Poljšak in Klemen Razboršek, ki sta leta 2011 v Bančnem vestniku objavila pregled različnih modelov slabe banke, trdita, da je agregatni model slabe banke za državo »zelo drag«. In to tudi v primeru, da se očiščene dobre banke dokapitalizirajo z zasebnim privatnim kapitalom, ne pa tako kot pri nas, ko se bodo očiščene banke dokapitalizirale z javnim denarjem – zaradi tega bo sanacija slovenskega bančnega sistema še toliko dražja.

Razlogov za prenos slabih terjatev na slabo banko je veliko. Prvi je prodaja naložb, za katere ne obstaja aktiven trg. »Zaradi raznih omejitev si banke v trenutni situaciji ne morejo privoščiti čakanja s prodajo. Slaba banka pa ima daljši mandat in si to čakanje lahko privošči,« pojasnjuje Klemen Razboršek.

Drug pomemben razlog je povečanje kapitalske ustreznosti bank in sprostitev kapitala. Banke v osnovi delujejo kot finančni posredniki. To pomeni, da si izposojajo vire, za katere plačajo obresti (depoziti, izdaja dolžniških vrednostnih papirjev), in s temi viri financirajo naložbe (krediti, lastniški in dolžniški vrednostni papirji, nepremičnine, druge oblike naložb). S tem dejanjem banka prenaša lastno tveganje na svoje dolžnike. Da se ta moralni hazard omeji, regulatorji od bank zahtevajo, da banka sodeluje v vsaki naložbi tudi s svojim kapitalom. Kakšen je delež kapitala v financiranju vsake naložbe, je odvisno od naložbe same oziroma tveganja te naložbe, na splošno pa velja, da mora biti vsak kredit financiran z minimalno osmimi odstotki kapitala banke.

Kapitalska ustreznost bank se računa kot odstotek bančnega kapitala glede na tveganju prilagojeno vrednost naložb. Kapital banke je razmeroma fiksen (lastniški vložki, zadržani dobički), tveganost aktive (naložb) pa se lahko precej spreminja. »Če ima banka veliko slabih naložb, znaša njena tveganju prilagojena aktiva več, kot če so naložbe manj tvegane. Bolj tvegane naložbe imajo večjo utež kot manj tvegane. Ob enaki količini kapitala to pomeni, da se kapitalska ustreznost spreminja glede na tveganje naložbe, ki ga banka nosi v svojem portfelju,« pravi Razboršek. Tako so na primer državne obveznice manj tvegane od naložb v lastniške vrednostne papirje, posledično pa je potreba po kapitalu manjša. »Prodaja tveganih naložb oziroma slabih terjatev tako lahko zmanjša tveganju prilagojeno aktivo in ob enaki količini kapitala poveča kapitalsko ustreznost banke – banka postane varnejša. Če zaradi tovrstne poteze nastane kapitalski presežek, se pravi, da je kapitala več, kot ga banka potrebuje za obstoječe naložbe, se presežni kapital lahko porabi za nove naložbe, to je za nova posojila podjetjem in prebivalstvu.«

Še en razlog za prenos slabih terjatev na slabo banko je uskladitev ročnosti naložb in virov. Banke morajo imeti usklajene svoje naložbe in vire. Viri so po naravi kratkoročni (depoziti), naložbe pa imajo daljo ročnost. Slabe naložbe, lastniški vrednostni papirji, lastništvo nepremičnin – to so vse primeri naložb z dolgo ročnostjo, saj navadno traja dolgo časa, da pride do poplačila, vsi vemo, kako dolgotrajni so pri nas stečajni postopki, to zavlačevanje pa bankam povzroča neravnovesje v bilancah in dodatne stroške.

Irska s slabo banko ni odpravila kreditnega krča, saj so banke še vedno v težavah, ker so se na slabo banko prenesla le nepremičninska posojila namesto vseh slabih posojil.

Pomemben razlog za prenos terjatev je povečanje likvidnosti. Banka mora biti likvidna. To pomeni, da mora imeti dovolj veliko količino denarja ali/in naložb, ki se lahko hitro spremenijo v denar. Nova bančna regulativa Basel III določa zelo ostra pravila glede likvidnosti bank. Slabe naložbe so po naravi nelikvidne in jih je težko prodati, zato negativno vplivajo na likvidnost bank. Povrh tega slabe naložbe navadno ne prinašajo donosa, kar bankam povečuje stroške.

Z zamenjavo slabih terjatev bank za obveznice DUTB s poroštvom države pridobijo banke premoženje, ki ga lahko zastavijo pri Evropski centralni banki, s čimer si neposredno povečajo likvidnost.

Banke, očiščene slabih terjatev, se tudi lažje osredotočijo na svoje temeljno poslanstvo. »Do zdaj so se s slabimi naložbami ukvarjale banke same, za kar je bilo porabljenega ogromno časa in energije zaposlenih. S prenosom oziroma prodajo pomembnega dela na tretjo osebo pa se fokus zaposlenih in vodstva lahko preusmeri na sprejemanje depozitov ter kreditiranje gospodarstva in prebivalstva,« pravi Razboršek.

Še en razlog za prenos slabih terjatev na slabo banko je v večji preglednosti in lažjem pridobivanju virov. Slovenske banke so trenutno zelo nezaželena oblika investicije oziroma nezaželen partner. Ne ve se, kakšno je sploh realno stanje v bankah, koliko je okostnjakov v omarah, in ali so banke sposobne izvajati vse svoje obveze. V takšne banke pa noben investitor ne bo dal svojega denarja, saj je tveganje preprosto preveliko. Še pomembnejši od pridobitve kapitala pa je po mnenju Razborška dostop do drugih virov. »Zaradi slabega poslovanja, slabih naložb in posledično padca bonitetnih ocen so slovenske banke izgubile dostop do mednarodnih medbančnih virov in limitov pri mednarodnih bankah. To je občutno podražilo vire financiranja slovenskih bank in zmanjšalo obseg storitev, ki jih banke lahko nudijo svojim klientom. Očiščenje bančnih bilanc je tako prvi korak k očiščenju ugleda slovenskih bank in ponovni pridobitvi zaupanja tujih bank, bonitetnih agencij in drugih investitorjev.« A kot rečeno: bolje je prenos izpeljati mesec ali dva pozneje in premišljeno, saj bo vsaka napaka drago stala davkoplačevalce.