Fenomen crowdfunding

Aprila lani je takratni direktor Viba filma Gregor Pajić pisno odpovedal sodelovanje »njegovega« javnega zavoda pri dokončanju dokumentarnega filma Jaz sem Janez Janša, ker naj bi bili v njem pornografski prizori in naj bi bil žaljiv do takratnega predsednika vlade. To seveda ni bilo res, a Viba film ustvarjalcem vseeno ni dal na voljo studia za končanje dokumentarca. »Prostori so bili stalno zasedeni,« se nepričakovanega zapleta spomni izvršna producentka filma Marcela Okretič iz zavoda za sodobno umetnost Aksioma.

Naveličani zavlačevanja so poiskali nov produkcijski studio, to pa je prineslo dodatne stroške. Seveda so se takoj vprašali, kako jih bodo pokrili. Na državno pomoč se niso mogli zanašati. V kriznih časih je tudi sponzorjev in donatorjev bistveno manj kot sicer. Rešitev so nazadnje našli v crowdfundingu, poslovenjeno množičnem financiranju. Sami so ga v šali preimenovali v množicanje, saj so ga razumeli kot žicanje množice, naj finančno pomaga pri uresničitvi njihovega projekta.

Prek spletne platforme Verkami, specializirane za crowdfunding, so množico zaprosili, naj jim pomaga zbrati 6000 evrov, potrebnih za dokončanje filma. V 40 dneh so zbrali 1185 evrov več. Film je nazadnje postal uspešnica.

Zgodba pa je imela še eno dimenzijo. Nekateri, ki so prek platforme Verkami podprli film, so to storili, ker jih je projekt prepričal. Večina pa je sklenila v zameno za podporo sprejeti vsaj manjše darilo. Enako kot bolj znane ameriške platforme, denimo Kickstarter ali IndieGoGo, ki omogočajo množično financiranje projektov, tudi španska Verkami začetek kampanje pogojuje z zahtevo, da prijavitelji podpornikom za njihov angažma ponudijo različne »nagrade«. Več prispevajo, bogatejše so nagrade. V Aksiomi so podpornikom za prispevanih 12 evrov zagotovili vpis med posebne zahvale v odjavni špici filma. Za 18 evrov so si film lahko prenesli prek spletne povezave. Za 25 evrov so prejeli DVD ...

Film je nazadnje prepričal 181 podpornikov z vsega sveta, zato je bilo treba v dostavo obljubljenih nagrad vložiti ogromno dela, pa tudi stroški niso bili majhni. A zahteva po »nagradah« podpornikom je kljub vsemu dobra. Ustvarjalci projektov s tem k sodelovanju pritegnejo vse, manj in bolj premožne ter manj in bolj navdušene.

Slepo zaupanje

Film Jaz sem Janez Janša je le eden od številnih projektov z vsega sveta, od umetniških do tehnoloških, ki so zadnja leta zaživeli predvsem zaradi množičnega financiranja, saj to postaja pomembna alternativa konvencionalnemu zbiranju zagonskih sredstev. Vse več je tudi platform, prek katerih se je mogoče lotiti takega iskanja sredstev, in posameznikov, ki želijo prispevati k zagonu novih projektov, pa čeprav le s simboličnimi zneski. Na Kickstarterju, ki je skoraj sinonim za crowdfunding, se je število podpornikov lani zvišalo za 135 odstotkov. Od leta 2009 je prek platforme 4,3 milijona ljudi iz 177 držav prispevalo več kot 680 milijonov dolarjev. Uspešno financiranih je bilo okrog 44 tisoč projektov, kar je 44 odstotkov prijavljenih.

Le pri teh, uspešnih projektih se po izpeljani kampanji izvedejo transakcije. Sicer ostanejo računi podpornikov neobremenjeni. Prav ta inovacija je pomembno prispevala k množični uveljavitvi crowdfundinga, saj za vse vpletene zmanjšuje tveganje. Hkrati naj bi to pravilo podpornike spodbujalo, da širijo glas o projektu, ki jim je všeč. Platforma IndieGoGo sicer omogoča tudi izplačilo, kadar je zbranih manj sredstev od želenih, a avtorjem pri tem namesto štiriodstotne zaračuna devetodstotno provizijo. Provizije so namreč edini vir dohodka platform.

Še en ključni pogoj za delovanje množičnega financiranja je zaupanje v ustvarjalce. Tega je bil deležen tudi oblikovalec iz San Francisca, ki si je zamislil stojalo za iPad, imenovano Hanfree. Za zagon proizvodnje je zbral 35 tisoč dolarjev. A ni se končalo po pričakovanjih. Projekt zdaj mediji omenjajo kot svarilo, da množično financiranje ni šala ne za ustvarjalce ne za podpornike. Oblikovalec pred začetkom kampanje ni imel sklenjenih pogodb s proizvajalci. Ko so ti videli, koliko denarja je zbral, pa so za izdelavo stojal zahtevali tako visoko plačilo, da v kampanji predvidena sredstva niso več zadostovala za pokritje stroškov. Inovator prav tako ni ustanovil podjetja, na katero bi prenesel odgovornost, če bi se stvari zapletle. In ker so se, je bankrotiral. Čeprav je obljubil vračilo sredstev, ni znano, ali bodo podporniki res še kdaj videli svoj denar. Zagotovo pa ne bodo dobili želenega stojala.

Na Kickstarterju je bilo v štirih letih uspešno financiranih 44 tisoč projektov, kar je 44 odstotkov prijavljenih.

Težave s proizvodnjo tehnoloških in oblikovalskih izdelkov ima domnevno kar 75 odstotkov uspešno financiranih projektov, kar se najpogosteje pokaže, ko podpornikom obljubljenih »nagrad« ne dostavijo v roku. Tudi Luka Ločičnik, prvi Slovenec, ki mu je prek Kickstarterja uspelo zbrati 22 tisoč dolarjev za zagon produkcije minimalističnega lesenega stola LLStol, je svoje izdelke namesto novembra podpornikom poslal šele januarja in marca. Zamuda je bila posledica tega, da proizvajalci niso imeli dovolj kapacitet. »Nekaj so obljubili, a potem jim tega ni uspelo izpeljati, zato smo morali rok dostave podaljševati tudi mi,« pojasnjuje arhitekt.

Kako prepričati

Ločičnik ni edini Slovenec, ki je svojo zamisel uresničil ob pomoči neznanih podpornikov z vsega sveta. Junija sta se uspešno končali kampanji industrijskih oblikovalcev Elvisa Halilovića in Jurija Lozića. Prvi je za lesene fotoaparate Ondu, ki jih izdeluje sam in delujejo po načelu camere obscure, prejel več kot sto tisoč dolarjev, kar je desetkratnik vsote, ki jo je želel zbrati za izvedbo projekta. Do avgusta bo moral pripraviti in podpornikom dostaviti več kot tisoč aparatov. Lozićev snemljivi in zložljivi kolesarski blatnik Musguard pa si je zaželelo okrog 1700 posameznikov, ki so za projekt skupno prispevali 45 tisoč dolarjev.

Pri snovanju in izpeljavi kampanj crowdfundinga vseh treh je bil ključni člen podjetnik Niko Klanšek, ki že več let živi in posluje tudi v ZDA. Poleg njegovih izkušenj je bilo pomembno to, da ima čez lužo registrirano podjetje. Kickstarter namreč zahteva, da ima prijavitelj projekta tam prijavljeno stalno prebivališče, druga možnost je, da se projekt izpelje prek kakega ameriškega podjetja.

Klanšek poudarja, da dober, zanimiv izdelek pri crowdfundingu še ne zagotavlja nujno uspeha. Prodaja se zgodba, zato se z ustvarjalci najprej dogovorijo, kako bodo izdelek čim bolje predstavili: »Hlače na 1001 način modne oblikovalke Karmen Koren so super, a zgodbe v tem izdelku ni bilo, zato s projektom nismo bili uspešni. Drugače je bilo pri Elvisu, ki se je sam izučil tesarstva in se izdelovanju lesenih fotoaparatov posveča že več let,« pravi Klanšek.

Toda tudi dobra zgodba ni dovolj. Opaznost med več tisoč projekti prinese šele dejavno obveščanje javnosti prek ustaljenih medijev in družabnih omrežij. Pri kampanji za Musguard so ustvarjalci za to, naj pišejo o njih, prosili več kot 400 blogov in publikacij, ki se ukvarjajo z oblikovanjem ali s kolesarstvom. K uspehu Onduja pa je poleg siceršnjih stikov z javnostjo pripomoglo tudi, da je projekt obiskovalcem Kickstarterja priporočilo kar samo osebje platforme.

»Promoviranje je najodločilnejše,« potrjuje Okretičeva, »ljudi moraš nekako spraviti na spletno stran svojega projekta.« Ustvarjalci filma Jaz sem Janez Janša so šli še korak dlje in kampanjo iz virtualnega prenesli tudi v resnični svet. »Veliko ljudi ne posluje s kreditnimi karticami. Zato smo v ljubljanskem lokalu Bikofe pripravili žur in na njem zbirali gotovinske prispevke podpornikov. Dobljeno smo nato prek svojega računa nakazali na Verkami. Izkušnja je bila super predvsem zaradi druženja s podporniki.«

Najbolj uveljavljena in najbolj pričakovana oblika promoviranja projektov, ki se potegujejo za množično financiranje, je krajši videoposnetek. Vanj je treba vložili ogromno truda, pravi Klanšek. Zamisli za videopredstavitev blatnikov Musguard so zbirali dva meseca, tudi na kolesarskem sejmu v Berlinu. Tam so v dveh dneh prodali 200 blatnikov in bili pozorni na vsa vprašanja kupcev. Odgovore na najpogostejša so nato vključili v predstavitev. »Kupcem se je zdela zanimiva predvsem zgodba o testiranju blatnika. Povedali smo jim, da smo bicikel pritrdili na tla, da je bilo zadnje kolo dvignjeno in ga je bilo torej mogoče normalno poganjati. Nato smo pod kolo nalili barvo, oblikovalec si je oblekel bel kombinezon in zapedaliral, drugi smo opazovali, ali je kaj poškropljen. Po odzivih smo vedeli, da moramo to nujno vključiti v posnetek,« se spomni podjetnik, ki sodeluje s še enim slovenskim uspešnim projektom na Kickstarterju – ekipo Lumu Labs.

Ta je izdelala merilnik svetlobe Lumu, ki naj bi prav prišel predvsem poklicnim fotografom, pa tudi amaterskim, ki bi radi svoje spomine shranili v obliki čim kakovostnejših fotografij. Snovalci Luka Mali, Marko Pirc, Benjamin Polovič, Maja Tisel in Staš Stankovič so želeli s kampanjo zbrati 20 tisoč dolarjev. Znesek so presegli že prvi dan, ta hip se bližajo njegovemu devetkratniku.

Največ uspešno financiranih projektov je glasbenih, največ sredstev pa praviloma zberejo razvijalci računalniških iger in tehnoloških izdelkov.

Odskočna deska

Največ možnosti za uspeh imajo sicer nišni proizvodi, za katere naj bi sodelujoči namenili do 70 dolarjev podpore. Eden takih je namizna igra Gregorja Vuge. Navdušenec nad igrami igranja vlog (angleško role-playing games), je na že veljavnih pravilih zasnoval novo domišljijsko okolje. Njegov promocijski video na platformi IndieGoGo je bil preprost. V kamero na računalniku je povedal, kaj si je zamislil, in tiste, ki bi jih to morebiti zanimalo, prosil za podporo. Za izdajo zgodbe v knjižni obliki je potreboval 2000 evrov, dobil pa jih je več kot 8000. »Iz Italije sem recimo prejel 15 odstotkov sredstev, saj so glas o moji Sagi Islandcev širili znanci s tamkajšnjih igralskih spletnih forumov, na katerih sem aktiven že vrsto let,« pravi Vuga. Dobro poznavanje področja, s katerega je projektni izdelek, je zanj ključno, saj je tako laže najti priložnost za inovacijo.

Pri crowdfundingu se Vugi zdi pomembno predvsem, da pluralizira ponudbo izdelkov. »Kakšna večja založba moje zgodbe gotovo ne bi bila pripravljena izdati, ker bi težko računala na visoko naklado. Crowdfunding pa to omogoči.« Podobno meni Klanšek: »Če ti projekt uspe, je to neke vrste priznanje. To za sabo potegne brezplačno promocijo in je dobra referenca pri trgovcih. Pokažeš jim, da trg za tvoj izdelek obstaja.« Z Ločičnikom je neki trgovec navezal stike prav zaradi uspeha na Kickstarterju. »Še vedno pa so marže neznanske. Zahtevajo kar 50-odstotni rabat, kar pomeni stoodstotno maržo. Tu potem nastane problem pri določanju cene izdelka, da se izdelovanje še izplača in da si potrošniki izdelek sploh lahko privoščijo,« pojasnjuje snovalec LLStola.

Ob vsem tem ne preseneča, da je eno najpogostejših vprašanj, ki si jih v zvezi s crowdfundingom zastavljajo podporniki, zakaj ne bi bili sami upravičeni tudi do lastniškega deleža v podjetju, ki so ga pomagali zagnati, oziroma do dela dobička od projekta, ki so ga pomagali izpeljati. Tudi ta možnost obstaja, saj so se poleg omenjenih platform za množično financiranje uveljavile tudi takšne, na katerih ustvarjalci v zameno za vložek ponujajo solastništvo. Za zdaj je ta praksa še zelo omejena, ker lahko po ameriški zakonodaji tako vlagajo le akreditirani investitorji, to so tisti z več kot milijon dolarjev vrednim premoženjem ali z vsaj 200 tisoč dolarji letnega dohodka. Zakonodaja, ki ureja možnosti naložbenega množičnega financiranje, naj bi začela veljati prihodnje leto.

Čeprav naložbeni crowdfunding podpornikom zagotavlja več ugodnosti od uveljavljenega, lahko projekt tudi pokoplje. Neko nemško start up podjetje, ki je za »začetno brco« izbralo ta način zbiranja sredstev, je moralo zaradi nepovezanosti investitorjev najti enega večjega, ki je nato vse manjše izplačal in prevzel vajeti v svoje roke. Vsak »delničar« je namreč imel pravico veta na odločitev vodstva, in ker se nikdar niso o ničemer strinjali, je projekt zastal.

Podjetnik Klanšek, ki pozna tudi navadno investiranje, meni, da je pomembna prednost množičnega nenaložbenega financiranja to, da ustvarjalcem, ki bi želeli iz nekega projekta ustvariti podjetje, zagonskih sredstev ni več treba iskati pri investitorjih, pri čemer bi bili takoj ob velikanski lastniški delež. »Res sicer veliko vložiš sam, a je nato tvoje pogajalsko izhodišče boljše,« je prepričan. Pomanjkljivost pa je, da ustvarjalci s crowdfundingom dobijo le sredstva, ne pa tudi ekspertize. To pomeni, da nimajo možnosti za t. i. pametni denar, pri katerem investitor poleg zagonskega kapitala poskrbi tudi za odpiranje drugih kanalov za poslovanje podjetja.

A konkurenca velikim je mogoča samo po njihovih pravilih. Tako so celo snovalci do sedaj najuspešnejše kampanje na Kickstarterju – za uro Pebble, prek katere lahko upravljamo pametni telefon, je 69 tisoč podpornikov prispevalo okrog deset milijonov dolarjev – kasneje drugje poiskali še 15 milijonov dolarjev investicijskih sredstev.