Bo Velika Britanija zapustila EU

Prejšnji petek je Velika Britanija naredila pomemben korak proti referendumu, na katerem bi prebivalstvo povprašali, ali naj otoška država ostane v Evropski uniji ali ne. Zakonski osnutek, ki ga je pripravil torijski poslanec James Wharton, podprl pa ga je tudi britanski premier David Cameron, namreč predvideva, da bodo Britanci leta 2017 na referendumu odločali o svojem članstvu v EU. Indikativno je, da je bil predlog s 304 glasovi poslancev sprejet soglasno, saj so ga podprli vsi Cameronovi torijci.

Zunanji minister William Hague, ki je prav tako član omenjene stranke, je dejal, da zakonski osnutek »daje ljudem moč, da sami odločijo o vseh pomembnih vprašanjih za državo, torej tudi o članstvu v EU«. Laburisti in proevropski Liberalni demokrati so glasovanje v parlamentu bojkotirali. Liberalci so ga označili kot »trik«, laburist Douglas Alexander pa je dejal, da »mora vsaka odločitev glede izstopnega referenduma temeljiti na nacionalnem interesu«.Dodal je še, da »po našem mnenju takšen zakonski osnutek ni v nacionalnem interesu, zato ga ne podpiramo«. Zakonski projekt mora sicer zdaj potrditi še lordska zbornica, drugi dom britanskega parlamenta, ki pa je že po sestavi konservativen.

Sicer se je razprava o referendumu o EU začela zapletati že letošnjega maja. Takrat se je moral Cameron soočiti z jezo 60 britanskih poslanskih torijcev, ki niso bili zadovoljni z govorom kraljice Elizabete II., ker pri naštevanju zakonodajnih prioritet britanske vlade za prihodnje leto ni omenila referenduma. Da bi jih pomiril, je Cameron razgrnil svoje načrte o vnovičnem pogajanju o članstvu Velike Britanije v Evropski uniji. Njegov načrt temelji na dokumentu z naslovom Nov začetek, ki so ga leta 2010 pripravili konservativci za svojo razpravo o tej tematiki. Zahtevajo, kakor so to počeli vse od začetka članstva v EU, nova izvzetja (opt-outs). Njihova ključna zahteva pa je – o čemer je večkrat govoril tudi že Cameron –, da mora biti finančno središče City of London izločeno iz finančne regulacije EU. Druga njihova zahteva je, da bi Veliko Britanijo izločili iz socialne zakonodaje Evropske unije, vključno iz direktiv o delovnem času in začasnih delavcih. Nekaj podobnega, vendar vseskozi neuspešno, je zahteval že John Major, zadnji konservativni premier pred Cameronom, ki je nasledil Margaret Thatcher. Takšna izvzetja – Velika Britanija si jih je kar nekaj izgovorila že pred vstopom v EU – pa rahljajo notranje odnose v Evropski uniji, uveljavljajo se različni pristopi in politike, kar je nevarno za sam obstoj evropske integracije v sklopu EU. To pomeni tudi uveljavljanje sebičnih britanskih interesov znotraj EU, ki imajo vse značilnosti političnega in ekonomskega izsiljevanja, vendar je doslej EU zmeraj zmogla obrusiti preveč radikalne in samosvoje britanske zahteve v procesu usklajevanja stališč in politik.

Sicer pa je vseskozi doslej, kar od leta 1975, ko je obstala v EU, Velika Britanija zahtevala, da ima prav posebno vlogo. Ob tem je pogosto tudi grozila z izstopom, vendar ni še nikdar doslej referendumsko zavrnila kakšnega sporazuma EU. Evroskepticizem, ki preveva dobršen del britanske politike in prebivalstva, je sicer močan, kar kažejo raziskave javnega mnenja, vendar je doslej vedno zmagala britanska pragmatična politika, ki se boji gospodarskih posledic morebitnega izstopa iz EU, čeprav tudi mediji niso naklonjeni članstvu. Toda po besedah zgodovinarja Timothyja Gortona Asha, dobrega poznavalca Evropske unije, mediji »niso izprali možganov Britancem, da bi se odločili za norveško (brez nafte) ali švicarsko pot v Evropi. In če se bodo odločili za to pot? No, to bi bila zgodovinska napaka, a tako bi se odločili ljudje. Verjamem v evropski projekt, ampak še bolj verjamem v demokracijo. Začnite in naj najboljši argumenti zmagajo.«