V čigavem imenu

V rebalansu letošnjega proračuna je za dokapitalizacijo sistemsko pomembnih bank, ki ne dosegajo zahtevane kapitalske ustreznosti, rezerviranih 1,2 milijarde evrov. NLB potrebuje 500 milijonov evrov, NKBM 400 milijonov, Abanka pa vsaj 90 milijonov. Dokapitalizacija vseh treh bank mora biti opravljena hkrati s prenosom njihovih slabih terjatev na Družbo za upravljanje slabih terjatev bank. Toda ali bodo predvideni zneski zadoščali? Na to bo mogoče odgovoriti šele, ko bo znano, po kakšni ceni bo slaba banka odkupovala slabe terjatve bank.

Če bo cena odkupa nizka, bodo banke prisiljene v večje odpise terjatev, to pa pomeni, da bodo potrebovale izdatnejšo dokapitalizacijo od sedaj predvidene. Ker ni verjetno, da bi bankam svež kapital zagotovili zasebni vlagatelji, bo to breme morala prevzeti država. Ta je že sicer v likvidnostnih težavah, zato lahko do denarja za izdatnejšo dokapitalizacijo bank pride samo tako, da se spet drago zadolži v tujini. Država se tako lahko znajde v začaranem krogu, iz katerega bo edini mogoč izhod prošnja za mednarodno finančno pomoč, za pomoč zloglasne trojke, to pa bo samodejno pomenilo še drastičnejše varčevanje in zlasti silovitejše krčenje socialne države.

Ko evropska komisija vztraja pri nižjem vrednotenju slabih terjatev, se zdi, da to počne zato, da bi pred oškodovanjem zavarovala slovenske davkoplačevalce, dejansko pa jim s svojim ravnanjem prej škodi kot koristi. Gre torej za načrten desant Bruslja na Slovenijo? Morda. V takšen scenarij verjame celo eden od ključnih slovenskih bankirjev. Pomenljivo je, da je evropska komisija še pred kratkim opozarjala, da se mora sanacija bank s prenosom slabih terjatev začeti takoj, zdaj pa je glede tega precej bolj ležerna. Po novem pravi, da imata verodostojnost in kakovost celotnega postopka sanacije slabih bančnih terjatev prednost pred hitrostjo, češ da bo to obnovilo zaupanje trgov v slovenske banke. Z zavlačevanjem prenosa terjatev na slabo banko lahko na kolena spravijo banke, pa tudi državo. Logična je torej domneva, da je v ozadju zavlačevanja evropske komisije nekaj drugega kot zavarovanje slovenskih davkoplačevalcev pred oškodovanjem. Da gre prej za politični interes. Zakaj bi bilo Bruslju do tega, da Slovenijo stisne v kot? Mogoče pa gre za samoljubje bruseljskih birokratov, ki so že pred meseci trdili, da je Slovenija v obupno slabem gospodarskem položaju, zdaj pa ti ljudje na vsak način skušajo upravičiti svojo trditev. Poleg tega v Bruslju bolj slabo sprejemajo izjave slovenskih politikov, da nam že ne bodo »komandirali«. Ne gre niti podcenjevati moči mednarodnega kapitala, da pridobi lastniške deleže. Dokazov za to sicer ni, toda odzivi tujine dopuščajo tudi takšne razlage. »Zavedati se je treba, da je država najbolj neodvisna, če ne potrebuje mednarodnega kapitala in če ima pametno domačo politiko,« pravi eden vplivnejših slovenskih bankirjev, ki želi ostati neimenovan.

Da bi lažje razumeli spor o vrednotenju slabih terjatev, zaradi katerega se odlaga njihov prenos na slabo banko, se moramo vrniti k osnovam. Pri slabi banki gre poenostavljeno povedano za to, da banka, ki je v težavah, na primer NLB, slaba posojila – to so v grobem tista, pri katerih vračilo zamuja več kot 90 dni – iz svojih bilanc prenese na slabo banko. V zameno za prenesena slaba posojila NLB dobi obveznice slabe banke s poroštvom države, nato pa slaba banka prevzeto slabo premoženje skuša prodati po čim višji ceni, da je strošek sanacije banke za davkoplačevalce čim nižji. Načeloma torej velja, da mora slaba banka slabe terjatve bank odkupovati po čim nižji ceni oziroma da jih ne sme preplačati, da torej za pravico unovčenja predmetov, s katerimi so te terjatve zavarovane, bankam ne plača več, kot pa bo z unovčenjem iztržila sama. »Družba za upravljanje terjatev bank je v stoodstotni lasti države, to pomeni, da je bil vanjo kapital vplačan izključno iz proračuna, se pravi, da so ga prispevali davkoplačevalci. Nasprotno pa nobena od bank, od katerih bo DUTB odkupovala terjatve, ni v stoodstotni lasti države. Predrago odkupovanje terjatev ali slabega premoženja bank bi zato pomenilo pretakanje denarja od davkoplačevalcev k delničarjem bank, tudi zasebnim,« opozarja analitik Tadej Kotnik.

Pri pilotnem prenosu slabih terjatev je nastal zaplet, ker je cena za premoženje, ki jo predlaga direktorat EK za konkurenčnost, nizka, NLB pa računa, da bodo terjatve prenesene po ceni, ki je skladna z uredbo o izvajanju ukrepov za stabilnost bank in je seveda višja. Pri DUTB pravijo, da jim je vseeno, kakšna bo končna cena prenosa. »Naša vloga je, da nedonosne terjatve prevzamemo po določeni ceni, jih upravljamo in si nato prizadevamo zanje na trgu iztržiti čim več,« so sporočili. Toda če je vseeno, zakaj potem sploh zaplet?

Vrednotenje slabih bančnih terjatev je razmeroma preprosto, ko gre za terjatve, zavarovane s premoženjem, pri katerem je jasno definirana tržna vrednost, na primer ko so posojila zavarovana z delnicami, ki kotirajo na borzi. Ta del premoženja lahko banke prodajo same in pri tem niti ne potrebujejo pomoči slabe banke. Bolj zapleteno je vrednotenje slabih terjatev, zavarovanih z nepremičninami. Slovenske banke trdijo, da niso pretirano obremenjene z nepremičninami, toda Kotnik opozarja, da to drži samo na papirju, kjer te nepremičnine ostajajo v stečajnih masah dolžnikov bank, banke pa imajo le ločitveno pravico do kupnine pri prodaji teh nepremičnin. »A njihove slabe terjatve vseeno v pomembnem deležu temeljijo na nepremičninah in prenos ločitvene pravice do iztržka za te nepremičnine bo predmet odkupa s strani DUTB. Zato bo končni poslovni izid DUTB precej odvisen od tega, kakšno ceno bo plačala za nepremičninske projekte.« Da je cena pomembna, potrjujejo tudi tuje izkušnje.

»Izkušnje, ki jih je nabrala švedska slaba banka Securum, kažejo, da je z nepremičninami iz stečajnih mas, ki jih banke dobijo bodisi neposredno v last ali pa imajo ločitveno pravico do iztržka od njihove prodaje, v povprečju mogoče iztržiti vsaj pozitivno ničlo, če se odkupijo po približno polovici tedanje povprečne tržne cene. Nekaj stroškov ima slaba banka nato tudi z dokončanjem gradnje, končnim kupcem nepremičnin mora dati tudi jamstvo, zato polovični diskont sploh ni oderuški, čeprav se morda zdi tako,« pravi Kotnik. Zaradi tega sta irska slaba banka NAMA in španska slaba banka SAREB že na začetku poslovanja določili diskonte, po katerih bosta odkupovali nasedle nepremičnine. Tako je NAMA vseljive nepremičnine odkupovala z 58-odstotnim diskontom, torej po 42 odstotkov zadnje objavljene tržne cene na obravnavani lokaciji, SAREB pa jih odkupuje s 50-odstotnim diskontom, natančneje s 47,5-odstotnim diskontom za rabljena stanovanja in 52,2-odstotnim diskontom za novogradnje.

Če so pravila igre jasno zapisana, je lažje preprečiti zlorabe. Eno pomembnejših pravil igre je vnaprejšnja in zavezujoča določitev diskontnih stopenj, po katerih se bodo odkupovale posamezne vrste slabih terjatev, pa tudi referenčnih količin, na katere se bodo te stopnje obračunavale za izračun odkupne cene. Kotnik meni, da bi morali diskont določiti že v uredbi. »Tu ne gre za oderuštvo, saj je odločitev banke, ali bo sprejela tak diskont ali ne, prostovoljna. Če je katera od bank prepričana, da lahko kako nepremičnino v kratkem sama unovči z večjim izkupičkom, lahko poskusi, tega ji nihče ne brani.«

Vse povedano drži. A hkrati je treba vedeti, da čim nižja bo cena, po kateri bo slaba banka odkupovala slabe terjatve, tem izdatnejšo dokapitalizacijo bodo zaradi večjega odpisa potrebovale banke, ta denar pa bo vsaj za NLB in NKBM morala zagotoviti država, saj je večinska lastnica obeh bank. Strošek bodo torej v vsakem primeru plačali davkoplačevalci, vprašanje je samo, kdaj.

Pri nižjem vrednotenju slabih terjatev bo država z obveznicami resda vplačala manj, a bo morala zagotoviti več denarja za dokapitalizacijo bank. Pri višjem vrednotenju terjatev z obveznicami pa bo vplačala več, vendar bo to za državo dolgoročno gledano ugodnejše, saj bo v daljšem časovnem obdobju lažje pokrila obveznice, kot če mora takoj izdatneje dokapitalizirati banke. Povedano poenostavljeno: če se iz bilance banke vzame 100 enot slabega kapitala in se ta slabi kapital nadomesti z obveznicami države, denimo v znesku 80 enot, se lahko izboljša kapitalska ustreznost banke, država pa mora dodati še 20 enot svežega kapitala. Če pa se istih 100 enot kredita vrednoti samo po 30, država sicer izda le za 30 enot obveznic, mora pa ali doplačati 70 enot v svežem kapitalu ali zmanjšati obseg bilance, ker mora 70 enot odpisati v breme kapitala. Banka tako postane manj vredna.

Če je država likvidna, če ima na razpolago dovolj denarja, si lahko brez težav privošči izdatnejšo dokapitalizacijo bank. Vendar Slovenija ni takšna država. Unicreditovi analitiki pravijo, da ima ta hip okoli štiri milijarde evrov likvidnostnih sredstev, kar bi moralo zadoščati za načrtovano dokapitalizacijo državnih bank in pokrivanje letošnjega primanjkljaja. Vendar mora Slovenija že prihodnje leto refinancirati tri milijarde evrov zapadlih posojil. Opozarjajo tudi, da si ne sme preveč obetati od načrtovanih privatizacij podjetij. Že zato se bo država težko izognila novi zadolžitvi v tujini, skoraj gotovo pa bo v novo zadolžitev še letos prisiljena, če se izkaže, da za dokapitalizacijo bank ne bo zadoščal v rebalansu predvideni znesek.

Član uprave NLB Nima Motazed je na vprašanje časopisa Delo, ali bo NLB potrebovala dodatno dokapitalizacijo, če bo evropska komisija vztrajala pri nižjem vrednotenju, odgovoril: »Manj vrednosti pomeni več dokapitalizacije.« Naglica pri prenosu slabih terjatev gotovo ni dobra, saj je tako več prostora za mahinacije. Toda tudi pretirano zavlačevanje ni v korist davkoplačevalcev.