Filozofija na barikadah

Dr. Simon Hajdini, je filozof.

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Komentar

Zgodovinski trenutek, zaznamovan s protesti in iniciativami, ki so tudi pri nas dodobra prevetrili zatohlo ozračje zadnjih dveh desetletij, bi težko označili za čas filozofije. Prej nasprotno. Akterji novega družbeno-političnega dogajanja so se spočetka povsem upravičeno vedli kot zvesti bralci Marxove 11. teze o Feuerbachu. Postavili so se za spremembe in proti razumevanju, dojetem v terminih spontane ideološke razumljivosti socialnih, političnih in ekonomskih razmer. Ta odmik od spontane razumljivosti sijajno zgošča že dejstvo, da si je gibanje nadelo ime »Vseslovenska vstaja«, kar je dvakrat ustrezno, v pogledu »vstaje« in v pogledu njene »vseslovenskosti«.

Vstaja izbruhne, zato lahko shaja brez razumevanja, to se je ne tiče. Razumevanje strukturno zamuja za dogodki, pa čeprav so jim bolj paranoidne politične strukture v svoji predvidljivi razumljivosti skušale nadeti značaj organiziranega, pripravljenega in vodenega dogodka. In ko enkrat izbruhne, se širi in zajema. Zato so kritike »vseslovenskega« značaja »Vseslovenske vstaje« dvakrat neupravičene. Prvič zato, ker je vstaja akt množice, ki je ne(pre)števna. Koliko posameznikov je treba našteti, da lahko štejejo za množico? Je množica nujno množična ali pa tvori presežek štetja, presežek preštetega, ki vpeljuje novega subjekta, nezvedljivega na posameznike, ki tvorijo množico?

S tem je neposredno povezana še druga plat medijske kritike »vseslovenskosti« vstaje. Poimenovanje naj bi bilo pretirano in nategnjeno, nora ekstrapolacija, otročji optimizem, znamenje nevarne slabovidnosti. A tu je slabovidnost prej na strani komentatorjev, ki v svojih analizah podlegajo naivnemu deskriptivizmu, pri tem pa spregledajo, da »vseslovenskost« nikakor ni opis »dejanskih razmer«, da torej ne poskuša imenovati že izgotovljene realnosti, ki bi ležala »tam zunaj« v popolni neodvisnosti od imenovanja, ampak jo to imenovanje ravno šele konstituira. In stava poimenovanja je bila natanko ta: razmere ne opisati, ampak jih ustvariti, z imenom vnazaj ustvariti realnost, ki jo to ime imenuje. Nejevoljni komentatorji so se v toliko vedli kot prisilni nevrotik, ki vestno ločuje plasti in modalitete izpovedane mu ljubezni. »Praviš, da me ljubiš, ampak ali nočeš v resnici reči, da me imaš rada, da si mi vdana, zelo naklonjena itd.« ‒ vse to z namenom, da se izogne realnemu ljubezenske izpovedi.

A če je bil tovrsten protestniški prelom z razumevanjem spočetka upravičen, pa je kmalu naletel na otipljive meje. Gibanje se je znašlo v izsiljevalskem primežu histerizirane javnosti, ki je terjala hitre odgovore. Po začetnem rezu z razumevanjem se je to vrnilo okrepljeno z znamenji potlačitve. Pri čemer ni šlo le za tendenco medijev, ki bi v pritisku na protestniško gibanje nenadoma ugledali svoje poslanstvo. Zgodovina rada izsiljuje. Spremembe ji ne zadoščajo, terja pojem. Toda subjekt je v tem polju le redko inventiven, še več: njegova domiselnost je vse prej znamenje odsotnosti mišljenja. Njegovo usmeritev bolj od glave narekujejo noge, ki se spotaknejo ob domnevno rešitev, pogosto ne da bi subjekt vedel za to spotiko, ki poteka za njegovim hrbtom.

Mladomarksistom je z lansiranjem označevalca socializem v javni prostor pravzaprav uspel veliki met. Pošast se je udomačila in pomladila, postala je simpatično predstavljiva.

In če se je na prvi pogled zdelo, da čas sprememb ni čas filozofije, pogled s strani pokaže, da je čas spontanih sprememb predvsem čas spontanih filozofemov, ki jih naplavljajo prav poskusi formulacije zahtev protestniškega gibanja. Kaj tiči v ozadju zahtev po delujoči pravni državi in po temeljitem, sistemskem obračunu s korupcijo, če ne habermasovski ideal transparentne intersubjektivne skupnosti? Skromnosti in realističnosti takšnih zahtev ni težko uvideti. Kot tudi ni težko ugotoviti, da si njihov legalizem podaja roko z moralističnim maskiranjem. Takšna kritika korupcije kaže otipljive simetrije s kritiko pedofilije v katoliški cerkvi. Za ideal se obakrat postavlja transparentna skupnost, ki deluje po jasnih in vsakomur dostopnih pravilih igre, korupcija in pedofilija pa obakrat igrata vlogo ekscesne »javne skrivnosti«, ki se uveljavlja navkljub, ne pa tudi zaradi ustroja same skupnosti. Rešitev je obakrat v odpravi anomalij, odpravljanje teh pa zaupano figuram, kot sta novopečeni robinhoodovski papež Frančišek ali batmanovski vitez teme Klemenčič.

Druga pozicija je docela foucaultovska, v čisti obliki pa jo pooseblja Protestival, ta zanimivi primer politične estetike. Ideal tu ni več univerzalna samotransparenca skupnosti, ampak vse partikularno, obstransko, marginalno. Nič čudnega, da si je ta mešanica politične akcije in estetske reakcije za stožer svoje identitete vzela prav estetizirano varianto outsiderja, figuro zombija, s katero je Janša ožigosal protestnike. Takšni spektakelski poganjki gibanja so fetišistični v vulgarno-freudovskem pomenu besede. Namesto soočenja s stvarjo samo se zapletejo v brezkrajno igro estetskega iznajdevanja samega sebe. S tem pa izgubijo svojo kritično ost in se prelevijo v golo reprodukcijo kulturnega ideala kapitalizma. Protestniški zombiji po tej plati spominjajo na zombije iz nedavnega filma Warm bodies, ki najde rešitev družbenega antagonizma med pripadniki človeške in pa zombijevske vrste v ljubezni pripadnice človeškega in pripadnika zombijevskega rodu. Ljubezen, zlasti njeno vračilo dezombificira, očisti nas toksične zombijevske tujosti in zaceli antagonistični razkol. To je intimna želja Protestivala, v katerem je obenem treba videti odziv na domnevno nekulturnost, ki so jo očitali gibanju, in skladno s tem primer depolitizacije protesta.

A kako je z nemara najzanimivejšim polom protestnega gibanja, ki ne terja posebnega demaskiranja, tj. z mladomarksisti? Če odmislimo pogosto naivno in agitatorsko frazeologijo, vseeno ne gre spregledati nekaterih trajnejših uspehov. Prvi med njimi je gotovo konsekventna prekinitev z desetletja trajajočo amnezijo, s sistematično pozabo Marxove kritike politične ekonomije. Prekinitev s pozabo na teoretski osnovi. Incident »odkritja« molotovk na Metelkovi je bil s tega vidika lep primer poskusa utajitve ali vsaj temeljnega spregleda dejanskega položaja. Metelkova že nekaj časa ni več zamišljeni kraj parol in molotovk. Imaginirane parole je spodnesla teorija, molotovke koncepti. Žižek je pred časom opozarjal na prevladujoč fenomen spontanega fukuyamovstva, in zdi se, da je to puščico treba usmeriti tudi v slabo obveščene kritike dejavnosti Delavsko-punkerske univerze in Iniciative za demokratični socializem. Od večine teh domnevno levičarskih kritikov bi pričakovali nekaj več levičarske pravovernosti in nekaj manj liberalne herezije.

Zgodovina rada izsiljuje. Spremembe ji ne zadoščajo, terja pojem.

A težava ni toliko skepsa kritikov kot soglasje med kritiki Iniciative in njenimi podporniki. To soglasje ima številne obraze, najpomembnejše pa je gotovo priznanje, da je mladomarksistom z lansiranjem označevalca socializem v javni prostor pravzaprav uspel veliki met. Pošast se je udomačila in pomladila, postala je simpatično predstavljiva. Toda teza o preboju je sila vprašljiva in kaže na pomanjkanje kritične analize situacije, ki se utegne maščevati.

Naj končam anekdotično. Na mestnih avtobusih lahko opazimo opozorilo na prepoved kajenja. Zadeva je zadosti samoumevna, da se po njej niti ne sprašujemo. A vendar se zdi upravičeno vprašanje, komu je opozorilo pravzaprav namenjeno. Kdo je njegov naslovnik, ko pa vendar vsi že lep čas vemo, da je kajenje tam prepovedano? Morda so jih ponekod že odstranili. A le naivnež bi menil, da je kajenje poslej dovoljeno. Šele ko ni potrebna nobena prepoved več, šele ko zunanjo palico opozorila nadomesti notranji cenzor, postane kajenje zares nemožno. In mar ni enako s socializmom in komunizmom? Možnost javne razprave ne priča nujno o njuni možnosti. Možnost govora o socializmu ali komunizmu utegne biti komemorativna, indic tega, da je bil čas pejorativnega svarjenja zanju nemara ugodnejši in da je sama njuna možnost prej znamenje neke zavratnejše nemožnosti, ki se maskira kot svoje lastno nasprotje.