Ne pričakujte čudežev

Ministrstvo za finance je pripravilo predlog zakon o o davku na nepremičnine, po katerem bi bile obdavčene tudi vse cerkvene nepremičnine. S celotnim nepremičninskim davkom naj bi država letno pridobila okoli 250 milijonov evrov prihodkov.

Ministrstvo za finance je s predlagano obdavčitvijo vseh cerkvenih nepremičnin storilo zgodovinski korak, zaradi česar mu je potrebno čestitati. Končno je nek državni organ zmogel toliko poguma, da je podal predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin. Predlog je pravičen, pošten in v skladu z ustavo, še posebej s 7. členom, ki ne dopušča nobenih cerkvenih privilegijev, torej niti ne davčnih. Očitno upošteva tudi neizmerno bogastvo katoliške cerkve; v Sloveniji je vrednost tega vsaj kakšno milijardo, pri čemer je vrednost cerkvenih nepremičnin po uradnih podatkih okoli 800 milijonov evrov. Izjemno bogata je cerkev tudi po svetu, samo v Italiji se vrednost njenih nepremičnin ocenjuje na več kot 1.000 milijard, celotna vrednost cerkvenega premoženja po svetu pa na več tisoč milijard evrov.

Na predlog za obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin je reagirala katoliška cerkev in predlagani davek zavrnila, kar je pričakovano. Ni pa bilo pričakovati, da se bo proti davku na postavilo tudi ministrstvo za kulturo, ki predlaga izvzetje sakralnih objektov in samostanov, pri čemer pravi, da verske skupnosti ne bodo zmogle plačati davka in da bo zaradi tega oteženo ali celo ogroženo njihovo delovanje ter da graditev in posest verskih objektov sodi v sklop človekove pravice do verske svobode.

Namesto, da bi ministrstvo za kulturo podprlo ministrstvo za finance, ki se trudi najti čim več sredstev za prazen državni proračun, mu je „zasadilo nož v srce“. Postalo je „odvetnik“ super bogate cerkve, ki lahko vsak nepremičninski davek z lahkoto plača. Če mora ta davek plačati lastnik stanovanjske hiše oz. stanovanja, ki brez te nepremičnine sploh ne more biti, saj je to edini dom zanj in njegovo družino, je pravično in pošteno, da za vse svoje nepremičnine, tudi sakralne, plačajo davek tudi verske skupnosti, vključno s cerkvijo. Če verske skupnosti spornega davka ne morejo plačati, pač naj npr. nepremičnine prodajo. Pa še to: po nauku cerkve je bog v človekovi notranjosti in lahko vsakdo vzpostavi stik z njim v svoji notranjost, kar tudi pomeni, da cerkev kot objekt sploh ni nujno potrebna. Nujno pa je potreben dom za družine v Sloveniji, saj pod „drevesom“ ni več mogoče živeti. Za nujni objekt davek, za nenujni pa ne! Kje živimo? Ali bi bilo to pravično?

Ministrstvo za kulturo celo namiguje, da gre v tem primeru tudi za kršitev verske svobode. O kršitvi verske svobode govori tudi cerkev, nekateri njeni laiki pravijo, da obdavčitev sakralnih objektov posega v ustavno zagotovljeno pravico do verske svobode, z omejevanjem individualne in kolektivne svobode, kakršnega predstavljajo predlagane spremembe davčne ureditve, pa se zanika človekovo dostojanstvo. To so zanimive trditve, vendar neutemeljene! Ali je katoliku, ki gre k maši v obdavčeno cerkev, zaradi te obdavčitve kratena individualna in kolektivna verska svoboda? Saj obdavčitev cerkve maše ne bo odpravila! Ali katolik v verskem objektu zaradi obdavčitve le-tega ne bo mogel več moliti? Saj obdavčitev le-tega molitve ne bo prepovedala! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila ...? Saj obdavčitev objekta ne prepoveduje krsta ali obhajila!

Predlog ministrstva za finance o obdavčitvi vseh nepremičnin verskih skupnosti podpiram in upam, da ga bo podrlo čim več ljudi in državnih organov in da bo sprejet. Če pa bo predlog o obdavčitvi vseh cerkvenih nepremičnin padel, pa bi bilo pošteno, da izpad sredstev, ki bo zaradi tega nastal in ga bo občutilo ljudstvo in ne bogati, zapolnijo tisti, ki sporni davek minirajo, tudi ministri ter cerkveni kleriki in laiki osebno!