Park brez prihodnosti

K pisanju me je spodbudil sestavek ’Park brez prihodnosti’ v 27. številki Mladine, kjer Klemen Košak piše o željah predstavnikov občine Bohinj o izključitvi le te iz Triglavskega Narodnega Parka (TNP) in o mnenju nasprotne strani, ki zagovarja ohranitev narodnega parka na tem področju. Treba je poudariti, da so občinski veljaki leta 2010 dosegli že drastično in skrb zbujajoče okleščenje TNPja in ohlapnost naravovarstvene zakonodaje. Vendar lokalnemu vodstvu nova zakonodaja še vedno ne ustreza, saj izgleda, da bi najraje celotno jezero s pripadajočo okolico izvzeli iz narodnega parka.

Sama pišem kot ljubiteljica narave in hkrati kot opazovalka. V Bohinj namreč zahajam že od otroštva in se mi zdi eden najlepših kotičkov naše dežele. Kljub temu, da je Bohinjsko jezero z okolico del TNPja, se tam dogajajo zaskrbljujoče spremembe, ki ne sodijo v narodni park s še tako ohlapnimi zakoni. Naj naštejem le nekaj primerov. V zadnjih dvajsetih letih opažam, da postaja jezero čedalje bolj onesnaženo – ob jezerski obali se nabirajo pene, voda ni več tako prosojna kot včasih in kamni so postali poraščeni z algami, značilnimi za onesnaženo vodo. Od ribiča - domačina smo izvedeli, da v jezeru zaradi nečistoč ni več ribe zlatovščice, ki zahteva čisto vodo. Naj poudarim, da glavni krivci za onesnaženost jezera niso turisti, saj se pene pojavljajo ob vseh letih časih, tudi, ko v Bohinju skoraj ni turistov. Treba bi bilo preučiti dejavnike, ki ta problem povzročajo, in se zavzeti za njihovo odpravo. Naslednja moteča stvar je sečnja dreves na način goloseka tik nad jezerom. Pretveza za tako sečnjo je bila paša živine, a opažam, da se tam pase bore malo živali. Najbrž leži pravi razlog v lažjem dostopu do posekanih debel. Ti goloseki so zdaj zanemarjeni in zaraščeni s trnjastim grmovjem. V zadnjih letih so zravnali tudi več značilnih grbinastih travnikov, ki po posegu zaradi peska in zemlje izgledajo kot rana v naravi. In zakaj je bilo treba zravnati grbine? Zaradi lažje košnje; toda kaj bo s pokošeno travo, ko je živine zmeraj manj?

Eden izmed najbolj gorečih nasprotnikov TNPja, gospod Franc Kramar, bohinjski župan, je nedavno na spletni strani gore-ljudje.net objavil sestavek z naslovom Bohinjska pravljica, kjer piše, da se je leta 1981 TNP razširil na področje Bohinjskega jezera zaradi gospode iz Ljubljane in ’vikendic’. To se zdi verjetno vsakemu ljubitelju narave, ki pozna lepote Bohinja, vredne zaščite, smešna izjava. TNP naj bi domačine omejeval in jim preprečeval gradnjo novih in popravljanje starih objektov. Kako lahko potem razložimo vedno več novih hiš na tem področju? Sama sem bila pred dvema letoma priča prodaji domačinske zemlje ’gospodi’ za izgradnjo ’vikendice’. Gospod Kramar piše še o omejevanju gospodarskih panog. Znano je, da sta se v zadnjih tridesetih letih poljedeljstvo in živinoreja v Bohinju zelo skrčila. Pa to ne zaradi omejitev v zakonih TNP, ampak zaradi težav, ki pestijo kmete po vsej Sloveniji. Ti dve panogi je v veliki meri nadomestil turizem, ki je za domačine dobičkonosnejši. Ostalih neresnic v županovem sestavku ne bom komentirala, le še zaključek: ’Bohinj je in bo last Bohinjk in Bohinjcev’. Bohinj ne more biti last Bohinjcev, pa če je v ali izven parka, kot tudi Ljubljana ne more biti last Ljubljančanov in Piran ne more biti last Pirančanov. Z zakoni niso omejeni le domačini na področju narodnega parka, temveč vsi prebivalci Slovenije, hiše namreč ne moreš postaviti kjerkoli, tako v Bohinju kot v Ljubljani, pa četudi je zemlja v tvoji lasti. Morda pa je gospod Kramar s to izjavo želel povedati, da naj Bohinj preide v celoti v osebno last. Žal bi v tem primeru večina Bohinjk in Bohinjcev potegnila takratko, okoristila pa bi se peščica posameznikov. Tako to pač gre v kapitalizmu. Ne rečem, da ni veliko domačinov zavednih in dela z naravo lepo. Jih je pa tudi dosti takih, ki bi za denar naredili z naravo marsikaj. Pa ne le Bohinjcev, ampak katerihkoli Slovencev in katerihkoli Zemljanov. Ravno zato je treba naravo zaščititi. In ravno zato se je treba nehati prepirati in kriviti vikendaše ali pa kriviti domačine. Vsi skupaj se moramo zavedati, da je Bohinjsko jezero kot naše edino ledeniško jezero zaklad narave. Če ga enkrat izgubimo, posvinjamo, pozidamo, razprodamo, ga izgubimo za vedno.

Naj končam s primerjavo. V zadnjih štirih letih sem obiskala mnogo narodnih parkov na Finskem. Ta dežela ima skoraj štirideset narodnih parkov, ki jih omejujejo strogi naravovarstveni zakoni. Res, da je ozemlje večine teh parkov neposeljeno, vendarle pa jih nekaj vsebuje tudi zaselke. Eden izmed takih je južno otočje – narodni park Archipelago. Skrajni primer zaščite narave zasledimo na primer na otočku Nötö, kjer živi nekaj domačinov. Tu je prepovedan promet z motornimi vozili, prebivalci pa prevažajo stvari kar s samokolnicami. In to v eni izmed najbolj razvitih evropskih držav. Finci upoštevajo zakone in znajo živeti z naravo, ki jo cenijo in spoštujejo. Lepo bi bilo, če bi tudi Slovenci bolj cenili svoj edini narodni park. Predlagam, da se po vzoru klasičnih narodnih parkov postavi ob vhodu v Bohinj Center za obiskovalce, ki bi s svojo izobraževalno dejavnostjo prispeval k zavesti, da je TNP biser, ki ga je treba ohraniti za današnje in prihodnje generacije.