»Kastrirani« organi

V Sloveniji tri pomembne državne funkcije – vodenje vlade, varovanje človekovih pravic in odločanje o tem, kje je meja zasebnosti – zasedajo ženske. Vseeno pa je v imenih njihovih uradov uporabljen moški spol. Tako imamo spletno stran Kabineta predsednika vlade, Informacijskega pooblaščenca in Varuha človekovih pravic. Kje se je tu izgubila enakopravnost med spoloma?

Ker se v praksi pri naslavljanju predstavnic omenjenih funkcij dosledno uporablja žensko obliko, dejstvo, da institucije uradno obstajajo v moški, le redko koga zbode v oči. Tudi predsednica vlade je mnenja, da »morajo za enakost med obema spoloma in večjo vključenost žensk v politiko poskrbeti predvsem ženske same«.

V drugih dveh institucijah pomenu jezika za enakopravnost med spoloma pripisujejo večjo težo. Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar pravi, da je uporaba jezika odraz razmer v družbi. »Strinjam se, da v Sloveniji sodeč po uporabi ženskih in moških slovničnih oblik večinoma še ni razbrati resnične enakopravnosti spolov«. Dodaja, da se ji zdi ponesrečena odločitev, da poimenovanje v moškem spolu izhaja iz naše zakonodaje, kjer se v vseh zakonih v pretežnem delu uporablja moška slovnična oblika. »Načelu enakopravnosti spolov pa se zadosti zgolj z bolj ’pro forma’ omembo obeh slovničnih oblik v uvodnih členih.« V uradu varuhinje pravijo, da bi večja občutljivost pri rabi spolnih slovničnih oblik v jeziku pomembno prispevala k razgradnji spolne hierarhije. Podobno razmišljajo tudi na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kjer se (vsaj v odgovoru na naše vprašanje) zavzemajo za to, da bi se, če so predstojnice uradov ženske, ustrezno spremenil celoten naziv institucije.

Kot pravi profesor slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Marko Stabej, je debata o nezaznamovanosti, nevtralnosti moških oblik pri abstraktnem, splošnem označevanju funkcij in položajev v slovenščini odprta. Večina jezikoslovcev in jezikoslovk se s to nezaznamovanostjo strinja, nasprotno pa jo večina feministično usmerjenih intelektualk in intelektualcev precej odločno zavrača. Stabej dodaja, da v digitalnem okolju verjetno ne bi smelo biti pretežko oblikovati take rešitve, nekoliko več stroškov bi predstavljala le vsakokratna menjava vseh dopisov in dokumentov z glavo, kjer bi namesto predsednik morali zapisati predsednica. »To seveda ni zares prepričljiv argument za neprilagajanje, bolj le najpriročnejši izgovor.«