Očetovo slovo

Zoran Janković je v zagatni situaciji. Preiskujejo ga kriminalisti in davčna uprava, družinsko podjetje Electa se naj bi izogibalo plačilu davkov, upravno sodišče Mestni občini Ljubljana ni ugodilo, ker ta ni želela vrniti del denarja za Stožice ministru za izobraževanje, nato se je Janković še sprl z Košarkarsko zvezo Slovenije glede višine mestnega sofinanciranja evropskega prvenstva v košarki, za nameček pa tudi Pozitivna Slovenija ni več stranka, ki bi bila odvisna samo od volje ljubljanskega župana. Zoran Janković je tudi nezadovoljen, ker aktualna vlada Ljubljani ni vrnila sredstev, ki jih je mestu odvzela vlada Janeza Janše.

Nesoglasja v strankah in v vladnih koalicijah niso nič posebnega. Politika je igra interesov. V trenutku, ko je stranko in vlado začela voditi Alenka Bratušek, je slednja začela razmišljati politično. Politični premislek pa je enostaven: vlada Alenke Bratušek in Pozitivna Slovenija lahko preživita samo, če se vsaj začasno iz nje umakne njen oče in njegova koruptivna senca. Enaka merila, kot so veljala za Janeza Janšo, bi morala veljati tudi za Zorana Jankovića.

Janković se je formalno sicer že umaknil. »Umaknil sem se iz državne politike,« pravi. »Odstopil sem, ker sem želel omogočiti sestavo nove vlade in s tem delovati v dobro celotne države.«A s formalnim umikom se Jankovićev vpliv na politiko stranke in vlade ni nehal, v Pozitivni Slovenijo je veliko posameznikov, ki so tako ali drugače povezani z njim, Janković jih pozna osebno, brez njega ne bi postali politiki, bili bi brez moči in vpliva. Brez Jankovića tudi Alenka Bratušek ne bi postala predsednica vlade.

Janković deluje impulzivno, je užaljen, trmast, svojeglav, prepričan je, da se mu je zgodila krivica. Ni pa neumen.

V tej pozitivni ad hoc grupaciji, ki sama sebe imenuje politična stranka, imajo danes več problemov. Prvi je na relaciji župan in premierka. Janković naj bi se počutil preveč odrinjenega od vlade in vladanja, med njim in Bratuškovo naj ne bi bilo več sprva odkrite, neposredne komunikacije. Predsednica vlade se je pač osamosvojila. Hkrati je nekaj članov Pozitivne Slovenije prepričanih, da premierka raje prisluhne interesom koalicijskih partneric kot pa interesom lastne stranke. Tako je denimo pri kadrovanju, kjer naj bi bili avtomatsko sporni vsi kadri, ki so povezani z Jankovićem.Tako je bilo z Zdenko Grozde, direktorico Javnega holdinga Ljubljane, za katero je Janković še vedno prepričan, da bi bila dobra predsednica uprave Slovenske odškodninske družbe, a je aprila koalicija ni podprla. Sporne naj ne bi bile njene kompetence, pač pa preprosto dejstvo, da »prihaja« od Zorana Jankovića. Janković tudi ni edini, ki ga moti kadrovanje te vlade. Igor Lukšič, predsednik SD, je že nekajkrat opozoril, da stvari znotraj koalicije niso dovolj dobro koordinirane, tako na ravni imenovanj kot pri pripravi zakonodaje. Velikokrat naj bi po mnenju SD soliral finančni minister Uroš Čufar, bivši bankir, ki za iskanje političnega konsenza pogosto sploh nima časa. »Jankovićev interes seveda ni, da ruši to vlado, ima pa vsaka vlada svoje težave. Janković opozarja na realne probleme, ne glede na to, da je to on. Morda pa največji problem te vlade ni Janković, pač pa minister Uroš Čufer,« pravi nekdo iz Pozitivne Slovenije. Ni problem le soliranje Čuferja, ki ga podpira tudi predsednica vlade, razhajanja naj bi bila tudi vsebinska. Nekateri v Pozitivni Sloveniji so prepričani, da minister za finance le nadaljuje politiko svojega predhodnika.

Janković se počuti ogroženega, a fronte, ki jih odpira, so napačne. Pravzaprav bi moral utrjevati moč vlade Alenke Bratušek, ne pa, da ji posredno nagaja. Če želi Pozitivna Slovenija preživeti dlje, kot je preživela stranka Zares, bi morala opraviti resen političen premislek o svoji prihodnosti. O tem, kdo naj jo vodi, kakšno politiko naj zagovarja. Janković deluje impulzivno, je užaljen, trmast, svojeglav, prepričan je, da se mu je zgodila krivica. Ni pa neumen. Posluša ljudi, ki jih ceni. Recimo Milana Kučana, ki pravi, da Zoran Janković zaradi poročila Klemenčičeve komisije pač ne more biti več predsednik te stranke.

Ljubljanski župan je minuli teden na svetu stranke izsilil jesenski volilni kongres. Ali bo kandidiral za predsednika stranke, še ni povedal. In tudi še nekaj časa ne bo. Svojo domnevno kandidaturo bo uporabil kot adut v pogajanjih med mestom in državo. Je pa Janković že aprila v pismu zapisal, da želi, da mu bo »do naslednjega kongresa uspelo na sodišču ovreči očitke KPK in dokazati, da nisem kriv. Takrat se bom tudi odločil glede svoje nadaljnje politične poti«. Do jeseni o teh in drugih očitkih sodišča in preiskovalni organi dokončno še ne bodo odločili.