Imamo presežek

Dr. Franci Križanič, Inštitut EIPF, Ljubljana, nekdanji minister za finance

19. 7. 2013  |  Mladina 29  |  Komentar

V uvodniku 28. številke Mladine, »Bavconova misel«, je Grega Repovž med drugim citiral: »Ni mogoče debatirati o tem, ne da bi pokazali vsaj kanček razumevanja za položaj, v katerem je Slovenija. Pri tem ne mislim samo na dejstvo, da potrošimo več, kot ustvarimo, in da smo zato lahek plen za vsakršno izsiljevanje.« Spoštovani profesor bi moral zadnji stavek oblikovati nekoliko drugače: »Pri tem mislim na dejstvo, da ustvarimo več, kot potrošimo, pa smo vendarle lahek plen za vsakršno izsiljevanje.« Pogled v junijski Bilten Banke Slovenije pokaže, da je Slovenija od januarja do aprila letos izvozila za 902 milijona evrov več blaga in storitev, kot pa uvozila, kar je na tekočem računu plačilne bilance (od bilance izvoza in uvoza blaga ter storitev odštejemo neto odliv dohodkov, transferjev ipd. v tujino) vodilo v presežek 717 milijonov evrov. Ti rezultati so bil doseženi z doslej največjim izvozom blaga in storitev (tudi 5 odstotkov več kot v prvih štirih mesecih lani) ter ob najvišji ravni prejemkov na tekočem računu plačilne bilance, 549 milijonov evrov ali 6 odstotkov več kot od januarja do aprila lani. Proces (razvojni preobrat, povečanje konkurenčnosti in rast prodaje oziroma izvoza), v katerem je prišlo do takšnih rezultatov je, na primeru Hidrie, v 25. številki Mladine opisal izvršni direktor tega podjetja, mag. Iztok Seljak. Morda bi pri razčlembi virov, s katerimi Hidria financira razvoj, omenil, da so krediti Evropske investicijske banke (EIB) plasirani prek Slovenske izvozne družbe (kreditna linija, s katere črpa razvojne kredite Hidria, je bila v EIB odprta na pobudo nosilcev slovenske ekonomske politike) in da dobiva večji del nepovratnih EU-sredstev (če ne vsa) prek razpisov različnih slovenskih institucij, ki se ukvarjajo s spodbujanjem razvoja (v ta namen investirajo sredstva integralnega proračuna Republike Slovenije in sredstva EU). Je pa treba poudariti, da je vstop Slovenije v EU takšno razvojno politiko (temelji na močnih univerzah, znanstvenih, kulturnih in zdravstvenih institucijah ter državnem sofinanciranju razvojnih izdatkov gospodarstva: investicij v R&D pri velikih in srednjih podjetjih ter neposredno na sofinanciranju nakupa strojev oziroma naprav v malem gospodarstvu) sploh omogočil.

Razmerje med tem, koliko dano narodno (v tem primeru slovensko) gospodarstvo ustvari in koliko potroši, kaže razlika med njegovim izvozom in uvozom dobrin. Če jih izvozi več, kot uvozi, naredi več, kot potroši. To naprej pomeni, da ima večje prihranke od investicij. Presežek izvoza nad uvozom blaga in storitev daje takemu narodnemu gospodarstvu manevrski prostor za neto izvoz kapitala, zmanjšanje morebitne neto zadolžitve v tujini in spremembo količine denarja v obtoku. Tega lahko nato država spet zmanjša s prodajo obveznic (sterilizacija presežka) in tako naprej. Upoštevati moramo, da se vsi ti učinki pojavijo, ko se v tekoče transakcije (priliv in odliv denarja v tujino) poleg izvoza in uvoza dobrin vključijo tudi dohodki (na primer dobički), transferji (na primer pokojnine) in podobno. Ta razmerja, torej izvoz in uvoz dobrin ter gibanje dohodkov, transferjev ipd., kaže tekoči račun plačilne bilance.

Kakšne so posledice slabe banke, si je Olli Rehn lahko ogledal na Irskem.

Problem Slovenije 2013 je, da moramo, kot člani monetarne unije območja evra, odpraviti strukturni javnofinančni primanjkljaj. To je naša zaveza. Države članice smo privolile, da se državni deficiti ne bi monetizirali, se pravi, da dolgovi držav ne bi bili kriti s krediti centralne banke, ki bi tako povečevala količino denarja v obtoku. In to bi lahko vodilo v inflacijo. Pravila »kluba«, v katerega smo vstopili in imamo od njega očitno korist, je pač treba spoštovati.

Strukturni primanjkljaj konsolidirane bilance javnega financiranja se bo, če ga ne odpravimo, nadaljeval tudi v obdobju konjunkture. Javnofinančni deficit bo takrat sicer manjši kot med recesijo, a vendarle bo. V takšnih razsežnostih je nastal zaradi rasti javne porabe ob nenavadno zgodnjem upokojevanju v Sloveniji ter z nesrečno davčno reformo 2007 in njeno malo ponovitvijo aprila 2012. Pokojninska reforma, povečanje trošarin, dvig DDV-ja (vse troje je že izvedeno) in načrtovani davek na nepremično premoženje (predlog bo sicer treba nujno popraviti), morebitna odprava znižanja stopenj davka od dohodka pravnih oseb iz aprila 2012, morebitna širitev zadnjega (najvišjega) razreda dohodninskih zavezancev (nad 60 tisoč evrov bruto in brez odbitkov) ter verjetno vendarle zaostren davčni nadzor bodo ta problem v celoti odpravili. Če bodo le javni uslužbenci in upravičenci iz javnih sredstev zdržali ob stabilnih prejemkih do ponovne gospodarske rasti, ki bo prej ali slej sledila dotoku sredstev zaradi presežkov na tekočem računu plačilne bilance.

Poglavje zase sta naš bančni sistem in krčenje kreditov na evropskem medbančnem trgu. Krediti bančnega sistema se zapirajo v nacionalne meje, kar vodi v otežen dostop in nižanje kreditov v državah, kamor so bili ti krediti v obdobju konjunkture plasirani (tudi pri nas). To krčenje je problem, ki bi ga moral reševati evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn, pa ga ne. Dokler se ne »zbudi«, terja prilagoditev temu krčenju nekonvencionalne ukrepe naše ekonomske politike (povečanje državnih depozitov, jamstvena shema za olajšanje toka kreditov gospodarstvu, dokapitalizacija državnih bank … in vezava vseh teh ukrepov na spremenjen poslovni model bank v Sloveniji, da bodo te spremljale kreditojemalce in preprečevale njihove stečaje, če le ima podjetje trg in obvladuje stroške). Slaba banka ne sodi med takšne ukrepe. Je prevzem bančnih terjatev v javni dolg z razsežnostjo, ki bo bistveno poslabšala delež javnega dolga v BDP-ju z velikim tveganjem na delovanje našega javnega sektorja in našega narodnega gospodarstva v celoti. Kakšne so posledice slabe banke, si je Olli Rehn lahko ogledal na Irskem.