Rast v pogubo

Bogomir Kovač je spomladi v odličnem članku v Mladininih Alternativah napisal med drugim naslednje: »Ne pozabimo, da je osrednji kapital danes predvsem simbolne narave (od znanja do financ) in zato nima naravnih (ekoloških) omejitev. Kapitalizem je zavezan rasti, investiranju, povezovanju sedanjosti in prihodnosti, zato sta tveganje in tudi špekuliranje temeljna principa njegovega delovanja.« V teh, za večino ljudi vsaj neprijaznih, če že ne težkih časih za rešitev globokih protislovij neoliberalnega kapitalizma še naprej poslušamo mantre o nujnosti varčevanja, neizogibnem krčenju in razgradnji javnega sektorja. Prepričujejo nas o nujnosti čim hitrejše prodaje državnega premoženja, ker je to prvi pogoj za uravnoteženje javnih financ in vsesplošen napredek ter blaginjo, ki jo bodo prinesli tuji lastniki in vlagatelji. V bistvu pa gre za uklanjanje nenasitnim apetitom mednarodnih finančnih trgov, požrešnosti multinacionalk v tesni povezavi z bonitetnimi agencijami in bruseljskimi finančnimi in političnimi evrokrati. Finančno-ekonomski homeopati nas torej poskušajo »zdraviti« s prav tistimi mehanizmi, ki so tudi povzročili, da smo »zboleli«.

Ne glede na vse in ne glede, od kod ti pozivi, nasveti, grožnje in izsiljevanja prihajajo, pa je vsem, tako neoliberalnim kakor »konservativnim« ekonomistom, skupno prepričanje, da je rešitev nakopičenih problemov le v povečani gospodarski rasti, ki nas bo čudežno potegnila iz težav. Mehanizmi in instrumenti, s katerimi naj bi jo dosegli, se pri enih in drugih seveda razlikujejo. To kaže na osnovno friedmanovsko-keynesijansko delitev med njimi in na vse možne prehode med obema skrajnostma. Rešitve, ki jih ponujajo, so si večinoma popolnoma nasprotujoče, skupna ste le trdno prepričanje in neomajna vera, da se vse da rešiti z zagonom gospodarske rasti. In prav tu se skriva glavna čer današnje kapitalistične paradigme. Ker sem biolog, bom poskušal s preprostimi naravnimi zakoni ovreči brezpogojno prepričanje o čudežih, ki jih prinaša opevana in tako zveličavna ekonomska rast.

Vzrok, da tak sistem kapitalistične ekonomije ne more delovati dolgoročno in za vedno, je v neusmiljenih fizikalnih in bioloških zakonih, ki veljajo na našem planetu.

Za uvod mi dovolite poučen primer iz sveta filmske industrije in genialne stvaritve Petra Sellersa v še bolj genialnem filmu Being There (v slovenskem prevodu Dobro jutro, Mr. Chance) iz daljnega leta 1979, torej prav iz obdobja, ko so se v zahodnoevropskih demokracijah začeli opuščanje in zaton povojne države blaginje in velika neoliberalna ofenziva pod taktirko Margaret Thatcher in Ronalda Reagana. V filmu se Sellers v vlogi Mr. Chancea kot preprost, nepismen vrtnar precej omejenega duha po spletu okoliščin znajde med visokimi politiki, gospodarstveniki in bogataši in jih s svojimi kratkimi prispodobami iz sveta vrtnarjenja (edinega, ki ga pozna) usmerja v njihovih političnih in gospodarskih odločitvah. Ker ne govori dosti, pravzaprav le tisto, kar pozna njegovo vrtnarsko izkustvo, njegovi občudovalci kratke, počasi izgovorjene stavke jemljejo kot višek modrosti, kot suho zlato, in mu skoraj pripišejo status božanstva. Simbolično je to prikazano v zadnji sceni filma, ko Sellers alias Mr. Chance kot kakšen Jezus hodi po vodi in vanjo do ročaja zapiči svoj dežnik. Poanta – politiki in lastniki kapitala pa tudi ekonomisti so pripravljeni verjeti tudi največje neumnosti in nebuloze, samo da te napovedujejo rast, s katero bi lahko povečali svoje profite. Za ilustracijo navajam nekoliko skrajšan pogovor med predsednikom Bobbyjem, njegovim svetovalcem Benom in Chanceom:

Predsednik Bobby: »Gospod Gardner, se strinjate z Benom, da lahko stimuliramo rast z začasnimi spodbudami?«

Chance (dolg premislek): »Dokler korenine niso poškodovane, je vse v redu in z vrtom ni nič narobe«.

Predsednik Bobby: »V vrtu?«

Chance: »Da. V vrtu je rast sezonska. Najprej je pomlad in nato poletje, ampak potem jesen in zima. In potem spet prideta pomlad in poletje.«

Benjamin Rand (svetovalec predsednika): »Zdi se mi, da je to, kar nam hoče povedati naš bistroumni mladi prijatelj, da se moramo soočiti z neizogibnimi ritmi narave, čeprav smo vznemirjeni zaradi sezonskih gibanj v naši ekonomiji.«

Chance: »Tako je. Spomladi napoči rast.«

Vsi trije: »Hm, hm, hm.«

Predsednik Bobby: »Hm, torej gospod Gardner, moram priznati, da je bila to ena najbolj osvežilnih in optimističnih napovedi, ki jih že dolgo nisem slišal.« Aplavz.

Predsednik Bobby: »Občudujem vaš neomajen občutek in razumno razmišljanje. To je točno tisto, kar nam manjka na Capitol Hillu.«

Povedano se da razumeti na več načinov, a najbolj pomembno sporočilo in hkrati modrost je: rast je v najboljšem primeru ciklična oz. nihajoča in vedno omejena. Naj pojasnim s preprosto ekološko zakonitostjo, ki jo pozna vsak poprečen biolog, žal pa zelo redki ekonomisti, še manj politiki. Razvoj življenja in vsake posamezne vrste živih organizmov je na planetu Zemlja omejen z nosilnostjo okolja. Ta opredeljuje točko, na kateri je stopnja rasti populacije/populacij enaka nič in je funkcija značilnosti habitata, števila organizmov in razpoložljivih virov, zlasti prostora, hrane in vode. Populacija se lahko poveča le, če se poveča nosilnost okolja (na primer količina hrane). Nosilna kapaciteta torej omejuje velikost populacije, ki je še uravnotežena z razpoložljivimi viri, predvsem s hrano, vodo in prostorom. Razpoložljivost virov se sicer lahko spreminja v času (na primer sezonska ali večletna nihanja), zato nosilna kapaciteta ni konstantna vrednost (Kryštufek, B. 1999, Osnove varstvene biologije; Plut, D. 2008). Kljub temu pa nosilna kapaciteta vsekakor stalno omejuje rast. Ta je lahko le trenutna, časovno omejena in ji prej ali slej spet sledi padec. V naravi se ti dvigi in padci ciklično izmenjujejo in so medsebojno uravnoteženi, veljajo za vsako populacijo in so medsebojno odvisni. Naj ponazorim s preprostim primerom: drevo lahko raste (v ekonomsko razumljivem jeziku producira in ustvarja dodano vrednost v obliki prirastka lesa) le toliko časa, dokler ima na voljo dovolj vode, svetlobe in mineralov. Če česarkoli od naštetega zmanjka ali je razpoložljivost omejena (kar se zgodi prej ali slej), drevo preneha rasti ali celo odmre. Ko staro drevo propade, naredi prostor drugemu drevesu, ki je v njegovi senci rasel mnogo počasneje ali pa sploh ne. Biomasa starega drevesa se z delovanjem številnih organizmov postopoma spet pretvori v minerale in vrne v kroženje snovi. Ta cikel rasti in propadanja se v naravi stalno ponavlja na milijone in milijone let. Brez enega ni drugega in zadeva deluje le zato, ker se viri obnavljajo in snovi v ekosistemih krožijo, se reciklirajo, energija, ki je potrebna za vse skupaj, pa ves čas prihaja od sonca. To je tisto, kar bi okoljevarstveniki in nekateri redki ekonomisti radi dosegli tudi v delovanju človeške populacije oziroma v njeni ekonomiji in kar posplošeno imenujemo trajnostni razvoj. A je trajnostni razvoj mogoč le z recikliranjem produktov in s popolnim obnavljanjem naravnih virov. Skozi milijone let je narava dokazovala, da stvar deluje in da zadevo obvlada. Ta življenjski krog je odlično deloval vse do takrat, ko se je v evoluciji pripetila nesrečna »napaka«, ki ji lahko rečemo razvoj človeške vrste. Kljub temu je trajalo kar nekaj milijonov let, da je »moderni« človek v svoji kulturno-sociološki evoluciji prišel do prevladujočega sklepa, da je za njegovo prosperiteto najboljša kapitalistična ekonomija prostih trgov, iz česar izhaja tudi prepričanje o neomejeni ekonomski svobodi in stalni rasti vseh in vsakega. Značilno razmišljanje podvrste modernega človeka, ki sicer ni prevladujoča, a ima neizmerno moč (Homo politicus), v zadnjem času pa še ene, še močnejše in neprizanesljivejše podvrste, recimo ji H. monetarius, je podkrepljena s kapitalističnimi pridigami neoliberalnih ekonomistov (žal pa tudi drugih) o neomejeni rasti, ki bo rešila vse probleme. Prevladujoče razmišljanje, ki iz tega izvira, gre nekako takole: če raste Kitajska z desetodstotno letno rastjo, ni razlogov, da ne bi mi rasli vsaj s tri- ali petodstotno rastjo. Če torej povečamo produkcijo (ob tem pa seveda zmanjšamo stroške dela, predvsem tako, da zmanjšamo plačilo delavcem in zmanjšamo število zaposlenih), bo to vodilo k povečanju konkurenčnosti, zato se bo povečala gospodarska rast, ta pa bo pripomogla k rasti BDP-ja, ki je merilo uspešnosti držav in podlaga za boljše bonitetne ocene, cenejše kredite. Vzrok za tako razmišljanje je v tem, da za zdaj obstoječi sistem še vedno deluje in bo verjetno še deloval nekaj let ali desetletij in ponuja privlačno in razmeroma hitro pot iz krize. Rast je še vedno možna, ker vsi naravni neobnovljivi viri še niso izčrpani in je na planetu še nekaj prostora tudi za rast svetovnega prebivalstva. Vzrok, da tak sistem kapitalistične ekonomije ne more delovati dolgoročno in za vedno, pa je v neusmiljenih fizikalnih in bioloških zakonih, ki veljajo na našem planetu. Reševanje s pomočjo trenutne rasti je podobno nekomu, ki se znajde v deroči reki, in namesto da bi poskušal priplavati na breg, raje zleze v bližnji čoln, kjer sicer najde trenutno rešitev, a kaj, ko čoln tok reke neusmiljeno odnaša proti razbesnjenemu slapu v zanesljivo pogubo.

Socialna in kulturna evolucija, ki je unikum človeške vrste, človeka kot vrsto sicer dela posebnega in ga na videz izključuje iz omejitev, ki jih predstavljajo naravni zakoni, a je hkrati tudi njeno prekletstvo. Razmišljati, da zakoni narave v ekonomiji ne veljajo, je nespametno, kratkovidno in samomorilsko. Naravni neobnovljivi viri so na planetu omejeni in končni, zato njihovo brezobzirno izkoriščanje pomeni le, da bo človeštvo ob današnjem načinu prevladujoče ekonomije kaj kmalu doseglo nosilno kapaciteto svojega okolja/planeta. Ko se bo to zgodilo, bo sledil drastičen upad številčnosti populacije (kako to gre v človeški zgodovini, žal vemo). Permanentna in neomejena rast zato tudi v ekonomiji ni možna, možno je le, da eden raste na račun drugega in da rasti nujno sledijo padci. Če ne bi bilo tako, bi vrednosti delnic in vsi borzni indeksi stalno rasli, pa vemo, da to ni res. Če ne bi bilo tako, bi bili vsi, vsaj na dolgi rok, bogati, pa nismo. Za ekonomiste in politike je ekonomska rast privlačna, ker obljublja kratkoročne pozitivne učinke, navidezno izvitje iz primeža recesije in krize ter vsakodnevnih zagat kapitalističnega gospodarstva. V bistvu pa je ključni problem in ne rešitev, vsesplošna in neomejena rast lahko že kaj kmalu vodi le v hude probleme, pa naj se sliši še tako privlačna v smislu reševanja nacionalnih ekonomij, BDP-ja in kar je še podobnih kazalcev, po katerih se danes vrednotita uspešnost držav in njihova »perspektivnost«.

Samo če uničijo države, se lahko polastijo njihovih naravnih bogastev in industrije ter izkoriščajo prebivalstvo kot brezpravno, mizerno plačano delovno silo.

Gospodarska rast v kapitalističnih gospodarstvih omogoča le velike profite. Zaradi njih pa so lastniki kapitala, korporacije in mednarodni finančni trgi pripravljeni uničiti katerokoli državo in prebivalce številnih revnejših držav v imenu konkurenčnosti spremeniti v malodane suženjsko delovno silo ali v najboljšem primeru v mezdne delavce, s katerimi lahko lastniki počno, kar hočejo. Samo če uničijo države, se polastijo njihovih naravnih bogastev in industrije, izkoriščajo njih prebivalstvo kot brezpravno, mizerno plačano delovno silo, lahko konkurirajo in »rastejo« ter posledično ustvarjajo velike dobičke, ki se nikoli ne prelijejo v dobrobit prebivalstva. Ker pa je poceni narejeno robo treba tudi prodati, tak sistem nujno potrebuje trg. Zato so na eni strani brezpravni in mizerno plačani proizvajalci, večinoma v nerazvitih, prenaseljenih državah tretjega sveta, na drugi strani pa potrošniki razvitega Zahoda. Potrošniki se ne sprašujemo, kje je bilo kaj narejeno, pomembno je le, da je blago poceni. O tem nas dodatno prepričuje marketing, ki je desna roka kapitala. Ko kupimo hlače ali majico, na kateri piše »Made in Bangladesh«, vidimo le bleščečo znamko korporacije, ki stoji za vsem skupaj, in ceno produkta, ne pa delavke, ki za dva dolarja gara 16 ur na dan in se ji na koncu še na hitro in bedno zgrajena tovarna podre na glavo. Lastnikov kapitala vse to ne briga, njih skrbi le rast delnic na borznih trgih, oni le konkurirajo na globalnem trgu, zmanjšujejo stroške in ustvarjajo dobičke za peščico lastnikov. Ne poskrbijo za infrastrukturo, človeka dostojne bivanjske in delovne razmere, ne vlagajo v izobraževanje in zdravstveno varstvo delavcev, ki jih brez sramu in vesti izkoriščajo. Večinoma so korporacije v teh državah oproščene tudi davkov, kar dosežejo s podkupovanjem lokalnih elit. Mi pa smo vse to za ceno poceni produktov pripravljeni spregledati in tolerirati in zato nosimo nemajhen del krivde ter smo pomemben del sistema, ki duši tudi nas.

Če hočemo na Zemlji preživeti kot vrsta, moramo iskati gospodarske modele, ki bodo temeljili na ničelni rasti in, kolikor je to sploh mogoče, na trajnostnem razvoju. Tak način seveda zahteva tudi primerjanje uspešnosti posameznih držav po drugačnih merilih od tistih, ki so uveljavljeni danes. Taka merila bi lahko bila: ohranjenost naravnega okolja in biodiverzitete, uspešnost recikliranje odpadkov in vračanje osnovnih virov v naravne tokove kroženja snovi, delež obnovljivih virov energije, splošna dostopnost do javnega izobraževanja in javnega zdravstva, stopnja samooskrbe s hrano, izobrazbena in kulturna raven prebivalstva, stopnja zaposlenosti mladih itd. Večinoma je to prav tisto, kar gre neoliberalnemu kapitalizmu najbolj na živce, zato bo boj za te vrednote dolg in neizprosen.