Demokracija na bajonetih?

V začetku julija se je več kot dvajset milijonov ljudi odpravilo na egiptovske ulice in trge. Zahtevali so odstop komaj leto dni vladajočega predsednika države Mohameda Morsija, sicer voditelja Muslimanske bratovščine, ki se je zavihtela na oblast po revoluciji v letu 2011in končala večdesetletno avtokratsko vladavino predsednika Hosnija Mubaraka. Ljudstvu je uspelo zrušiti Mubaraka in zdaj tudi Morsija, obakrat pa mu je bila, kot deus ex machina, v pomoč egiptovska vojska, branik »revolucionarne« volje ljudstva in demokracije. Večina, predvsem zahodnih medijev, se sprašuje, ali je šlo v obeh prevratih za klasičen državni udar ali pa le za nadaljevanje revolucije iz leta 2011, katere cilj je bil ustvariti socialno občutljivo, pravno varno in demokratično družbo, na kar je Muslimanska bratovščina po prevzemu oblasti pozabila. Egipčani pa ne. Spet so odšli na ulice in s pomočjo vojske odstranili na volitvah izvoljenega predsednika Morsija. Muslimanska bratovščina trdi, da je bil Morsi odstranjen nelegitimno in protipravno. Kakšna demokracija torej nastaja v Egiptu?

Politolog Alen Toplišek v svojem spletnem blogu poskuša misliti dogajanje v Egiptu znotraj zahodne paradigme politične misli. Opozarja na francoskega filozofa Derridaja, ki pravi, da uporniška sila s svojim delovanjem in vzpostavljanjem novega pravnega reda že vnaprej postavlja okvire prihajajočega reda, ki bo za nazaj upravičil storjeno nasilje in prelito kri. Po Topliškovem mnenju je napaka Muslimanske bratovščine v tem, da je »pozabila na svoje obljube ljudstvu, da bodo delovali v duhu revolucije in ustvarjanju bolj demokratične družbe. A ta obljuba med ljudmi ni bila pozabljena«.

Sicer pa je v Egiptu demokracija šele v povojih in družbene procese je, tako kot nasploh v islamskem svetu, težko meriti z vatli zahodnih demokracij in političnih presoj. Vloga vojske je v teh procesih še posebej zanimiva. Ozan Varol, profesor prava z Univerze v Portlandu, v svojem prispevku o vlogi vojske kot varuhu ustavne demokracije primerja to vlogo v turškem, portugalskem in egiptovskem političnem vrenju in preobratih in ugotavlja, da so nekatere vojske, ki jih poimenuje kot neodvisne, zmožne zagotoviti institucionalno pomoč pri porajajoči se demokraciji. To storijo s promoviranjem stabilnosti, zagotavljanjem političnega pluralizma in nacionalne enotnosti. »Idealno bi bilo seveda, če bi civilni in vojaški voditelji ustvarili možnosti za demokratičen razvoj. Ponekod tega civilni voditelji niso sposobni in v teh primerih nastopi netradicionalni politični akter, vojska, ki promovira demokratičen razvoj v deželah novih demokracij. Gre sicer za nepopolno tranzicijo, vendar je navadno v teh deželah vojska edina sila, ki se je zmožna znebiti avtokratskih vladavin,« piše Varol.

Na Portugalskem se je vojska po udaru vrnila v vojašnice, v Egiptu pa ostaja »varuh demokracije in sekularnosti«.

Avtor podrobno razčlenjuje vlogo vojske pri zagotavljanja stabilnosti (in sekularnosti) in spoštovanju vladavine prava v Turčiji in Egiptu, pa tudi na Portugalskem, ne ukvarja pa se z državnimi udari na primer v Latinski Ameriki, kjer so skoraj povsod imele prste vmes ameriške obveščevalne službe. Zanj je primer uspešnega prehoda od avtokratske k demokratični vladavini Portugalska, kjer je vojski leta 1974 uspelo z zagotavljanjem stabilnosti in promoviranjem političnega pluralizma ustvariti možnost za delovanje demokratično izvoljenih voditeljev, nato pa se je vrnila v vojašnice. Zapleti v Egiptu so zanimivi, vendar tudi drugačni. Varol piše, da je vojska sprva podpirala Muslimansko bratovščino, kmalu pa jo je začela dojemati kot nasprotnika, ki je nadzoroval predsedstvo države, parlament, in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo spravil pod nadzor tudi vojsko. Vojaški vrh je sprožil kampanjo proti islamizaciji države. General Mahmud Šahin je zatrjeval, da hoče vojska »podobno vlogo v družbi, kot jo ima v Turčiji. Zato mora Egipt obvarovati demokracijo pred islamisti«. Hkrati pa je vojska predstavila nabor sprememb ustavnih določil, ki varujejo individualne svoboščine, pravice žensk in otrok, pravice manjšin, z uveljavljanjem katerih naj bi državo obvarovali pred antidemokratičnimi procesi. Tem pravicam namreč dosedanja »Morsijeva ustava« ni namenjala ustrezne skrbi. Sicer pa je tudi novi ustavni svet, ki pripravlja tekst ustave, po svoji notranji sestavi pluralističen. Nedvomno se vojska za zdaj ne bo odpovedala privilegijem, ki jih ima v družbi, in zato bo proces tranzicije negotov. Varol pravi, da »bo šele čas pokazal, ali bo tranzicija v Egiptu, ki jo vodi vojska, ustvarila večstrankarsko demokracijo, kot jo poznamo na Portugalskem, ali pa krhko demokracijo, kakršna je v Turčiji, kjer so tudi še možne vojaške intervencije, dokler ne bi dobili stabilne, pluralistične in sekularne oblasti«.