Intervju: Uroš Čufer

Minister za finance je v pogovoru za vašo zadnjo številko podal oceno umeščenosti Slovenije v svetovni ekonomski prostor. Želeno mednarodno makroekonomsko ravnovesje bo država dosegla v prvi vrsti z rezanjem izdatkov, bistveno bolj odločnim kot do sedaj, da bo dolgoročno povečana konkurenčnost podjetij. V primeru nadaljnjega omahovanja pri poseganju v plače javnih uslužbencev, socialne transferje, pokojnine ipd zadeva ne more uspeti.

Ali je temu res tako? Stotine eminentnih sodobnih ekonomskih mislecev namreč sodi drugače. - „Po nekaj stoletjih kolonializma in absolutne gospodarske nadvlade deli Zahod lekcije revnim o razvoju z nižanjem socialnih dajatev in omejevanjem mezd vse tja do dnevnice 1 $.Takšna filozofija je privedla tudi do kolapsa argentinskega gospodarstva v letu 2002, množičnih demonstracij in smrti številnih delavcev“ (Robert Krugman, L`Argentine ruinee par les Etat-Unis, International Herald tribune, januar 2002);- „V 90-ih je bila večina argentinske industrije prodana tujim multinacionalkam, država je odplačevala 8 milijard $ letnih obresti. Argentinska vlada je uresničevala preizkušeno recepturo IMF, spodbujala deflacijo, nižala javne dajatve, omejevala primanjkljaj in molila k tujim investicijam.Namesto tega so sami Argentinci nalagali denar v tujino namesto v negotove domače naložbe. Enormen odliv kapitala je znižal devizne rezerve na 1,7 miljard $. Država je bankrotirala. Decembra tekočega leta so se ljudje zgrnili na ulice, plenili trgovine, sindikati so oklicali stavko, nastopil je tridnevni kaos. Ministri in predsedniki vlad so odstopali zapovrstjo, oblast se je preselila iz parlamenta na ulice. V nemirih je bilo ubitih 35 delavcev, ranjenih je bilo na stotine, zaprtih pa med 4 in 5 tisoč ljudi“. (Goldsmith in Hildyard, Rapport sur la plan Pte terre, 205);- „Odkar v Rusiji oblast izvaja tako imenovane strukturne reforme, umre zavoljo njih pol miljona otrok letno“. (Noam Chomsky, Secret, lies and democracy, 1995, Odonian press);- „Zgodovina internacionalizacije kapitalskih odnosov je namesto zmanjšanja odvisnosti kolonij prinesla še močnejšo dominacijo razvitih držav v obliki brutalnega grabeža. Svetovna periferija razvitim državam vedno bolj služi kot baza poceni surovin in poceni delovne sile“. (Emil Vlajki, American terror, Ars libri, 2006). Ker zgornja in podobna stališča zastopa na stotine eminentnih sodobnežev, bi se vendarle šlo vprašati, ali ima dokaj neizkušeni Uroš Čufer prav!? Lahko sicer, da ima, vendar bi morala vlada kljub vsemu opraviti vnovičen razmislek. Vložek je namreč velikanski. Predvidevam, da zgornje premise člani vlade poznajo, toda kot kaže mislijo, da se Slovenija zmore izogniti zdrsu v kolonijo, se približati svetu razvitih. Bojim se, da gre za obnašanje, podobno obnašanju moža, ki vsakodnevno prebira o zakonskih nezvestobah drugih misleč, da se njemu kaj takšnega ne more primeriti. Toda nekega dne utegne priti iz službe prej in v hiši zagledati Tujca. Ki sedi za mizo, ki občasno s pogledom zgolj ošvrkne prelepa bedra gospodinje. Prišel je namreč z veliko bolj resnimi nameni. Na mizo je položil kup papirjev, glavnično-obrestnih izračunov, ter z glasom vajenim pokanja bomb oznanil, da pripada sedaj hiša njemu. Domačini, ki so jo gradili od osmega stoletja, sicer smejo ostati v njej, toda le ob plačevanju fair najemnine, po plačilu katere jim bo ostalo natanko po 1 $ na dan! Tujec vstane, še enkrat ošvrkne krilo, ki je med tem zdrknilo za nadaljnjih 10 cm navzgor, odkoraka iz hiše, zatopljen v svoje številke. Edino, kar je v zgodbi dobrega je to, da je domačin ohranil čast.