Intervju: Uroš Čufer

Dr. Čufer je sicer prvi japi na položaju ministra za finance, ni pa prvi neoliberalec. Od svojih predhodnikov se razlikuje le po obleki. Z bedo svoje ekonomije se je postavil v intervjuju za Mladino. Opozarjam na nekaj simptomov.

1. Lokalliberalizem. Neoliberalci na periferiji mislijo, da je pravi kapitalist le kramar (»mali podjetnik«, kot se temu reče, tj. tisti, ki poskrbi, da so vse vsaj malo nestandardni storitve in blago pri nas dražji kot v normalnih državah). Vsak večji domači kapital, bog ne daj državni, jim je a priori sumljiv, ker diši po nacionalnem interesu. No, nekaj je gotovo: največji drobni sektor imajo periferne države, ki so v najgloblji krizi. Tudi ni znano, da bi bilo malomeščanstvo kdaj sila družbenega napredka, vemo pa, da je bilo večkrat temelj nazadnjaštva.

Tipičen simptom je servilnost do evrokracije. Kar koli stori, mora že biti dobro. »Novinarka: Je naša smola v tem, da nam kot majhni članici evroobmočja dajejo manj popusta kot velikim? – Pravila fiskalnega pakta so za vse države enaka. Novinarka: Torej ne verjamete, da nas skuša Bruselj načrtno spraviti na kolena, zato da bi nas prisilil v prodajo premoženja po bagatelni ceni? – Ne verjamem, da nas hoče nekdo poceni obrati. Za vse [sic!] napake smo si krivi sami.«

2. Prepričevanje, da alternative ni. »Novinarka: Se vam res zdi, da je pristop te vlade k uravnoteženju javnih financ bolj socialen od pristopa bivše Janševe vlade? – Saj kakšnih velikih razlik med levo in desno vlado niti ne bi smelo biti.« No, Bratuškova, Virant in Janša to gotovo radi slišijo.

3. Površna ekonomska »teorija«. Ko bi bilo to samo neobvezujoče govorjenje na pamet, bi še šlo. Drugo je, ko postane ekonomska politika. »Zavedam se, da je pri nas davčna struktura zelo egalitarna, da bolj spodbuja potrošnjo kot investiranje[.]«

Kako prosim? Imamo davek na dohodek pravnih oseb (tj. dobiček), ki je med najnižjimi v EU (17 %), po veljavnem zakonu bo čez dve leti le 15 %. Imamo celo vrsto davčnih olajšav za investicije, kakršnih drugje ne poznajo, jasno, pisanih na kožo »malim podjetnikom«.

Rezultati? Investicijska stopnja podjetij je bila do 2011 močno nad evropskim povprečjem. Gospodinjstva so sicer investirala (gradila hiše in stanovanja) nekoliko manj kot drugje v Evropi. Toda skupne investicije vseh sektorjev glede na BDP so bile kljub temu nad povprečjem. Za naša gospodinjstva je značilno tudi, da so (v agregatu) investirala iz lastnih sredstev, odtegnjenih potrošnji. Ves čas pred krizo smo imeli močno nadpovprečno stopnjo varčevanja, med letoma 2005 in 2006 je bila Slovenija po tem kazalcu prva med evropskimi državami. Hkrati so slovenska gospodinjstva skupaj s slovaškimi najmanj zadolžena v Evropi. Ergo: nadpovprečno varčevanje, podpovprečno zadolževanje, nadpovprečno investiranje. A kaj bodo dejstva proti dogmi?

Seveda ne gre brez kančka austerityja: »Če želimo dolgoročno povečati konkurenčnost slovenskih podjetij, moramo koreniteje zarezati v plače javnih uslužbencev, socialne transferje, pokojnine.« Presenetljiva odkritost! Mladoekonomisti bi najbrž rekli, da je treba za povečanje konkurenčnosti znižati davke (in prispevke). To je retorično učinkovito. »Davkoplačevalci« radi slišijo, da se bodo davki znižali, ker nimajo pojma o ceni, ki bi jo morali za zavarovanja in storitve plačevati, če bodo postala zasebna. Hkrati se z govorjenjem o davkih zamolčiš rezultat tega početja, namreč zniževanje dohodkov tistih, ki so že tako na robu preživetja in pod mejo dostojnega življenja.

A tudi ta odkritosrčnost se nekje konča. Namreč pri tem, da bi nekdo od teh gospodov končno izmeril to stroškovno konkurenčnost (faktorske stroške v najširšem pomenu) in jo primerjal z drugimi državami. Tukaj bi padlo marsikatero zdravorazumsko prepričanje o naši domnevni »najvišji obdavčenosti«, o kateri tako rada govori GZS.

A celo če bi se potrdila vsa zdravorazumska predvidevanja, bi morali ti gospodje končno pojasniti ljudem, s katero državo mislijo tekmovati v faktorskih stroških. Slovaško, Srbijo, Bosno, Kitajsko? Naj odkrito povejo, kakšne plače bi namenili delovnim ljudem. Tričetrtinske, polovične? Kakšne pokojnine? Kako dolgo življenjsko dobo? Kako visoko stopnjo umrljivosti novorojenčkov? Kakšno oskrbo invalidom, ostarelim, bolnim?

Tega seveda ne bodo povedali. A ni vrag, da ne bi delovni ljudje počasi tega spoznali sami. Takrat bodo omenjeni gospodje s svojo kramo vred lahko romali le še na »mednarodne bolšje sejme«.