»Nekaj zelo pogostega«

Kdo je kriv, da sta Bavčar in Šrot postala tajkuna?

Ko je Janez Drnovšek leta 2002 zapuščal LDS, se je Igor Bavčar videl kot njegov naslednik. Ni mu uspelo, premier in predsednik takrat še velike LDS je postal Anton Rop. Bavčar je bil užaljen. V zameno je tudi zaradi politične podpore dobil mesto predsednika uprave Istrabenza. »Odhajam v gospodarstvo,« je takrat dejal. Dobrih deset let pozneje je bil Bavčar skupaj z nekdanjim predsednikom uprave Pivovarne Laško Boškom Šrotom, Bavčarjevim svetovalcem Kristjanom Sušinskim in njegovim bratom, ki je nekoč vodil Maksimo Holding, Nastjo Sušinskim, obsojen na zaporno kazen. Bavčar je zaradi napeljevanja k zlorabi položaja in pranja denarja dobil sedemletno zaporno kazen, Šrot pet let in deset mesecev zaporne kazni, brata Sušinski pa sta bila obsojena na nižji kazni.

Šrot in Bavčar sta med letoma 2005 in 2008, v obdobju visoke gospodarske rasti, ko se je zdelo, da je v Sloveniji preveč denarja, obvladovala vsak svoj del države. Bavčar Primorsko, Šrot Štajersko, skupaj pa še ljubljansko politiko. Bavčar je svoj politični vpliv pretopil v gospodarskega, Šrot pa je vplival na politiko tudi tako, da je kupčeval z Delom. Njuna cilja sta si bila podobna. Oba sta poskušala z menedžerskim odkupom postati lastnika podjetij, ki sta ju vodila. S tem načeloma ni nič narobe. Narobe je, da sta to poskušala izvesti s preprodajo delnic, s pranjem denarja, z oškodovanjem in izčrpavanjem odvisnih podjetij, s kopico malverzacij in kaznivimi dejanji.

Morda bi jima celo uspelo. Če se v Sloveniji ne bi zgodilo dvoje. Nebrzdana gospodarska rast se je prelomila, sledila je kriza, bankam je začelo zmanjkovati denarja. »Zbudila« se je politika – tista, ki je prej bankam dopuščala financiranje tajkunskih prevzemov in podeljevanje prijaznih kreditov – in leta 2009 za reprogramiranje posojil zahtevala njun odhod. Bilo je prepozno, škoda v bančnem sektorju in v matičnih podjetjih je bila prevelika. Tudi zaradi Šrotovega lastninjenja mora danes Pivovarna Laško prodajati Mercator.

Bavčar in Šrot seveda nista delovala sama. Odgovornost tudi ni le v nadzornih svetih podjetij, ki so dopuščali slabe poslovne odločitve in skrito lastninjenje. V času Bavčarja in Šrota so bili v nadzornih svetih sicer pripadniki različnih političnih opcij, v Istrabenzovem je bil recimo Božo Predalič, v pivovarskem pa Anton Turnšek … Večji del odgovornosti je tudi v kreditnih oddelkih bank, ki so leta omogočale tovrstne lastniške odkupe. »NLB ni kriminalna združba, vendar je bila vedno tudi aorta slovenskega finančnega sistema v povezavi z zlobiranimi krediti, s financiranjem podjetij v državni lasti in financiranjem tajkunskih prevzemov,« danes pravi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič. »Če bi NLB v preteklosti poslovala drugače, če politika na njeno poslovanje ne bi imela tako močnega vpliva, če bi torej banka poslovala v skladu s standardi obvladovanja korupcijskih tveganj, pretok financ, ki je omogočal opustošenje javnega dobrega, ne bi imel takšnega obsega.«

Bavčar pravi, da je nedolžen, oba s Šrotom se bosta na odločitev sodišča pritožila. »Za posel, izveden v času ene največjih konjunktur, mi sodijo v času ene največjih recesij,« je dejal za Delovo prilogo Ozadja. »V tistem času so bili tovrstni posli … ne bom rekel, da nekaj normalnega, ampak nekaj zelo pogostega.«

V kazenskem zakoniku nikjer ni zapisano, da so kazniva dejanja odvisna od gospodarske klime.