Oživljanje notranjega lastništva?

V slovenskih medijih so imeli zaposleni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja večinsko lastništvo, vendar so certifikatno lastnino kaj hitro razprodali, ker so si obetali, da se bodo tudi na Slovenskem našli dobri in stabilni lastniki, ki bodo razumeli naravo medijskega ustvarjanja in poslovanja. Upi so se izjalovili in namesto stabilne lastniške strukture so mediji postali sredstvo za politično mešetarjenje, za njihov napredek, za razvoj infrastrukture, še posebej spletnih izdaj, ter za zagotavljanje stabilnih in ustrezno ovrednotenih delovnih mest, pa je sedanjim lastnikom v glavnem malo mar.

Po mnenju Sandre Bašič Hrvatin, strokovnjakinje za medije in profesorice Univerze na Primorskem, je bilo lastninsko preoblikovanje medijev v marsičem prispodoba politično vodene divje privatizacije. Trgovanje z mediji je bilo, trdi Bašićeva, vseskozi trgovanje z vplivom, lastniški deleži v medijih pa so bili samo polog za nemoteno nakupovanje drugih podjetij. Nekoč dobro stoječa medijska podjetja so se s finančnim izčrpavanjem spremenila v prazne lupine, v blagovne znamke, ki se na trgu prodajajo v zameno za denar ali pa za nujno potrebna posojila. Nepreglednosti, ki se je vzpostavila pri lastniški strukturi medijev, ni hotel nihče nadzirati. Množica med seboj povezanih podjetij, slamnati lastniki, poštni nabiralniki, podjetja brez zaposlenih in brez denarja kupujejo čez noč desetine milijonov vredna medijska podjetja. »Če so mediji prej, kot pravi Marx, krožili kot papirnati denar javnega mnenja, so se zdaj spremenili v bolj ali manj sumljive solo menice, katerih vrednost in obtok nista odvisna od izdajatelja, temveč od žiranta,« še dodaja Bašić Hrvatinova.

Večer in Gorenjski glas

V časniku Večer, ki je po desetletni kalvariji z nestabilnimi lastniki končal v večinski lasti Dela – njegov lastnik je Pivovarna Laško, ki se hoče znebiti tudi te investicije, a ji te do sedaj ni uspelo prodati ne podjetju Medici iz Hamburga, ne avstrijski Styrii – so se temu odločili narediti konec. Napovedali so delavski prevzem in nov razvoj v obliki kooperative. »Zaposleni in pogodbeni sodelavci so se po štirih letih razvojnega mrtvila in brezperspektivnosti odločili prevzeti v svoje roke tudi lastniška tveganja … Menimo, da so zaposleni in pogodbeni sodelavci Večera primeren in odgovoren lastnik, ki bo poslovno sposoben poskrbeti za razvoj družbe. Vemo, da je po prevzemu potrebno in vredno v procese preoblikovanja pritegniti vse naše deležnike. Že danes ocenjujemo, da je v ta namen za podjetje primerna in ustrezna perspektiva organizacija v obliki kooperative,« so zapisali v izjavi za medije. V njihovih namerah jih podpirata tudi obe novinarski krovni organizaciji, saj se »zavedajo, kaj pomenita notranje lastništvo in finančna samostojnost za neodvisno in samostojno informiranje javnosti ter opravljanje poklica«.

Po besedah Aleša Kocjana, predstavnika Aktiva novinarjev Večera, so postopki za ustanovitev zadruge in morebiten nakup Večera še na samem začetku. Za zdaj razčlenjujejo različne možnosti tega procesa. Pomembno je, pravi Kocjan, da je kar 110 od 160 zaposlenih izrazilo interes za sodelovanje pri notranjem odkupu, »pri čemer je moral vsak pri sebi razmisliti, da bo s tem prevzel tudi določena tveganja, če podjetje ne bi zaživelo«. Kocjan še ni želel govoriti o dogovarjanju z bankami in o konkretnih številkah za odkup Večera. Po nekaterih izračunih bi bilo mogoče Večer prevzeti, če bi delavski zbor zbral 1000 interesentov, zaposlenih v Večeru in drugih predstavnikov zainteresirane javnosti, morda tudi podjetja, od katerih bi vsak deležnik prispeval za odkup okrog 5000 evrov. Mesečna anuiteta, če bi vzeli kredit za pet let, bi bila razmeroma nizka in znosna za deležnike. V nekaj tednih naj bi bila struktura novega podjetja bolj jasna, usoda Večera pa, če ga bodo prevzeli zaposleni, manj negotova, saj bo zaščitena »hrbtenica javnega mnenja v severovzhodni Sloveniji in tudi širše«.

V Večeru zaposleni razmišljajo o notranjem odkupu in oblikovanju zadruge.

Medtem ko v Mariboru snujejo rešitve o ponovnem delavskem lastninskem prevzemu Večera, se je notranji odkup časopisa v slovenskem medijskem prostoru zgodil aprila letos v Gorenjskem glasu. Tudi to podjetje je bilo na začetku devetdesetih olastninjeno z notranjim odkupom in vstopom skladov oziroma pidov v lastniško strukturo. V letu 2002 je 10-odstotni delež od Slovenskega odškodninskega sklada kupilo Delo, naslednje leto pa je v lastništvo vstopila Gorenjska banka in postala 82-odstotna lastnica časnika, notranji lastniki, štirje nekdanji zaposleni, pa so ohranili le slabih osem odstotkov. Med njimi je bila tudi tedanja in zdajšnja odgovorna urednica in direktorica časnika Marija Volčjak, ki se za prodajo svojega deleža ni odločila, ker »se mi ni zdelo primerno, da prodajam delež v podjetju, ki ga vodim«. Po besedah Volčjakove se jim je z gospodarsko krizo in s težavami bank zastavljalo vprašanje, kaj storiti, če bo Gorenjska banka prodala svoj večinski delež v časniku. »Sama po sebi se je ponujala rešitev, da bi ga odkupili zaposleni, saj so bili, navsezadnje, pred desetimi leti že večinski lastniki,« pojasnjuje urednica. Pred dvema letoma je anketa med zaposlenimi pokazala velik interes za notranji odkup. Sledila so preverjanja, koliko denarja bi zaposleni lahko zbrali za odkup, razmišljali pa so tudi o ustanovitvi družbe pooblaščenke, vendar so to zamisel kmalu opustili. Ko je Gorenjska banka lani v začetku decembra objavila razpis o prodaji svojega deleža, je padla odločitev o ustanovitvi konzorcija skupaj z Domel Holdingom iz Železnikov. Domel je zelo zanimivo in uspešno podjetje, ki proizvaja sesalne enote in elektromotorje. Navkljub ne ravno uradno želeni privatizaciji v obliki notranjega lastništva 1200 zaposlenih in bivših zaposlenih je Domel ostal v njihovi lasti. Nanj so se za pomoč obrnili zaposleni v Gorenjskem glasu, saj, kot pravi Volčjakova, »sami nismo uspeli zbrati dovolj denarja in zato, ker imajo v Domelu izkušnje z notranjim lastništvo. Pripravljeni so nam bili pomagati«. Nastal je konzorcij 32 od 37 zaposlenih v Gorenjskem glasu in družbe Domel, ki je od Gorenjske banke v letošnjem aprilu odkupil njen delež. Domel, po besedah Volčjakove, nima interesa vseskozi ostati lastnik Gorenjskega glasa, saj namerava po okrepitvi kolektiva izstopiti iz lastništva, vendar je s svojo potezo pokazal interes, da medij z dolgo tradicijo ostane samostojen, kolektiv pa glede na notranje lastništvo avtonomen pri oblikovanju vsebine časopisa.

Izkušnje z notranjim lastništvom so v Gorenjskem glasu dobre. »Med zaposlenimi se je povečala zavest, da poslovni uspeh lahko prinese le dobro delo. Dobivam zanimive predloge, kaj bi lahko izboljšali, kako bi lahko še kaj privarčevali. Zaposleni se zavedajo, da so časi težki. Okrepilo se je prepričanje, da Gorenjski glas mora preživeti, da se bomo o delitvi dobička pogovarjali, ko bodo časi boljši, danes pa so najbolj pomembne plače,« pravi Volčjakova.

Medijske kooperative

Notranje lastništvo gospodarskih družb – v različnih oblikah – je v svetu dokaj razširjeno, vendar se v svetu medijev kot oblika njihovega lastništva uveljavljajo predvsem zadruge. Tudi v Sloveniji že imamo medijsko zadrugo. Marca 2012 je pet zadružnikov ustanovilo prvo medijsko zadrugo v Sloveniji, ki pa ni lastnica medija. Barbara Verdnik, predsednica zadruge z naslovom Medijska kooperativa za profesionalno novinarstvo in aktivno državljanstvo, sicer pa nekdanja direktorica Primorskih novic, je za Delo dejala, da gre še za pilotski, eksperimentalni projekt. »Raziskujemo, kaj je v Sloveniji mogoče narediti, in iščemo odgovore. Bistveni princip vsake zadruge so vrednote, ki v ospredje postavljajo človeka, šele nato profit.« S takšno organiziranostjo bi bilo po njenem mogoče povrniti zaupanje ljudi v medije. »Pomembno je, da imajo medije ljudje, ki vedo, kaj z njimi početi. Z novim načinom delovanja, ki bo te temeljilo na etiki in transparentnosti, bi lahko začeli graditi nov odnos z občinstvom, ki bi temeljil na zaupanju,« je dejala Verdnikova.

V svetu so znane in uveljavljene zadruge na medijskem prizorišču, ki so soudeležene tudi v lastništvu. Na Hrvaškem so lani ustanovili zadrugo Kopmedia, ki izdaja licenčno izdajo francoske revije Le Monde Diplomatique. V Italiji deluje v obliki zadruge Primorski dnevnik, v zadružni lasti novinarjev pa je že od leta 1968 provokativen levičarski Il Manifesto. Na zadružni način deluje še nemški Junge Welt, švicarski WOZ Die Wochenzeitung, istanbulski BirGün, zadružni časnik pa imajo tudi v Urugvaju, na Švedskem in na Češkem. Sicer pa v obliki zadrug delujejo nekateri manjši mediji v Kanadi in v ZDA.

Gotovo je zgled za delovanje in popularizacijo zadružnega načina izdajanja časopisa berlinski Tageszeitung. Po besedah Doris Akrap, ene izmed urednic časnika, prihajajo k njim na posvet predstavniki različnih medijskih hiš, da bi preverili učinkovitost delovanja njihove lastniške strukture in delavskega samoupravljanja. Član zadruge, ki ji pravijo Genossenschaft, kar lahko prevedemo z zadrugo ali kooperativo, postane vsak, ki vloži vanjo najmanj 500 evrov. Zadruga ima zdaj več kot 12.000 članov. Vsi ti ljudje se lahko zberejo enkrat na leto na skupščini zadruge, kjer jih vodstvo seznani s poslovnimi rezultati in z novimi projekti. Člani lahko na skupščini kritično spregovorijo o poslovanju, lahko izrazijo svoje zamisli, ne smejo pa posegati v uredniško politiko, ki vseskozi ostaja zvesta, kot pravi Akrapova, »ekološkim in socialnim temam«, pa tudi tistim, ki se jim tradicionalne, zlasti konservativne medijske hiše izogibajo.

Tageszeitung, ki ga v Nemčiji poznajo po akronimu TAZ, je levo usmerjen časnik, ki izhaja dnevno na skromnih 28 straneh, z naklado 60.000 izvodov, kar je za nemške razmere malo, vendar ima več kot 50.000 naročnikov. Je neodvisen od interesov oglaševalcev, prispevki v njem so analitični, ne manjka pa jim tudi zafrkljive obdelave nekaterih tem. V uredništvu se ponašajo s široko mrežo dopisnikov iz tujine. Izdajanje časopisa se financira v glavnem iz naročnine, ki pa je razvrščena v tri cenovne kategorije: politična cena znaša 46 evrov na mesec, plačujejo pa jo, po lastni presoji, premožnejši, ki tako dodatno podpirajo nemoteno izhajanje časopisa. Ekonomska cena časnika, z njo so pokriti vsi stroški, znaša 38 evrov na mesec, plačuje pa jo večina naročnikov. Solidarnostno mesečno naročnino, ki znaša 24 evrov, pa plačujejo študenti in tisti naročniki in kupci, ki si po višji ceni časnika ne mogli privoščiti. V uredništvu TAZ-a dela 120 novinarjev, vse stroške poslovanja zadruga krije iz naročnin, z denarjem v skladu zadruge, ki je nastal s prispevki zadružnikov, pa si pomagajo v času kriz ali pa z njim financirajo nove projekte v obliki novih spletnih strani in posebnih izdaj časnika.

Zaposleni v Gorenjskem glasu in znana »delavska« gospodarska družba Domel so odkupili 82-odstotni delež, ki je bil v lasti Gorenjske banke.

TAZ so novinarji ustanovili leta 1978, ker niso bili zadovoljni s poročanjem drugih medijev o aktualnih družbenih vprašanjih, predvsem o levičarskem terorizmu, o ekoloških temah in delovanju drugih nevladnih gibanj. Zato so vseskozi povezani tudi z nemško Zeleno stranko, vendar so njeno politiko med letoma 1998 in 2005, ko so bili Zeleni v koaliciji s socialnimi demokrati na oblasti, ostro kritizirali. Zato Joschka Fischer, ki je bil pred tem nenehno na straneh časnika, v času svojega zunanjega ministrovanja ni hotel dati nobene izjave za TAZ. Po mnenju Akrapove ja zanimiva tudi obdelava kulturnih tem. »Zdaj so osrednji časniki začeli pisati o alternativnih umetniških stvaritvah, ’malih’ produkcijah. Pred petimi leti ste lahko takšne tekste našli samo pri nas. To je za nas še vedno velik izziv: namreč, v pisanju je treba biti analitičen in oster, pisati je treba iz jasne leve perspektive. Kulturno novinarstvo je pri nas povsem drugačno kot na primer v ZDA. Je namreč elitistično, konservativno in zaprto. Takšno staromodno pisanje smo vedno kritizirali in ga poskušali modernizirati, zdaj pa se zdi, da vsi delajo enako kot TAZ.«

TAZ je od leta 1978 prešel različne razvojne faze. Novinarske in druge plače nikdar niso dosegle ravni visokih plač v drugih medijih. Do leta 1991 so imeli vsi zaposleni celo enake plače, po tem letu pa dobivajo uredniki dodatne bonuse k plači. V TAZ-u so sicer prepričani, da je model zadružništva prava oblika upravljanja medijev za prihodnost, saj lahko zagotovi dejansko neodvisno novinarstvo. Po celem svetu nekoč neodvisni časniki propadajo ali pa jih, zaradi odvisnosti od oglasov, kupujejo velika podjetja. Pri večini nemških časopisov prihodki od oglaševanja znašajo od trideset do petdeset odstotkov, v TAZ le deset odstotkov, vendar se kljub temu ohranja na medijskem trgu.

Tudi Sandra Bašič Hrvatin meni, da je zadruga možna oblika lastniškega preoblikovanja marsikaterega slovenskega medija, saj »zadruge niso samo način lastništva, ampak predvsem način povezovanja med zadružniki pri doseganju nekega skupnega cilja. Če potencialni medijski zadružniki vedo, kaj je njihov cilj, potem bo zadruga zaživela. V nasprotnem primeru bodo le ene lastnike zamenjali drugi, ki bodo namesto dvomestnega odstotka dobička zadovoljni z enomestnim«. Opozarja na zadnjo razpravo o Nacionalnem programu kulture, kjer so predstavniki medijskih hiš poudarjali, da bodo tudi mediji v lasti zaposlenih potrebovali uprave, menedžerje, upravljavce. O tem ni dvoma, vendar se bodo razmerja med upravo in kolektivom v zadružni obliki lastnine zagotovo spremenila. »Zakaj? Kakšna je vizija sedanjih medijskih uprav? Rezanje stroškov. Za manj denarja bi moralo manj zaposlenih proizvajati več. Novinarjem dajejo v podpis pogodbe, ki legitimirajo novodobne suženjske odnose.« Po njenem mnenju si morajo snovalci novih projektov (znova) pridobiti zaupanje svojih bralcev. Brez njih jim ne bo uspelo. »Ne vidim nobene možnosti, da bi v komercialnem medijskem okolju, v katerem so mediji odvisni od oglaševalcev, ob istih poslovnih modelih, mediji preživeli.« In še kot pribito drži: »Verjetno potrebujemo vstajniške medije, medije, ki bodo znali spreminjati tudi temeljne produkcijske odnose v družbi. Sicer pa si ’brez političnega glasila v sodobni Evropi ni mogoče zamisliti gibanja, ki bi se lahko imenovalo politično’, je že zdavnaj napisal Lenin. Sedanje politične elite so to zelo dobro razumele in hočejo povsem obvladati medije. Skrajni čas je, da to razumejo tudi državljani.«