Ne prisila, ampak spodbuda

Dr. Milica Antić Gaber, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani, vodilna slovenska avtorica na področju študije spolov

26. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Komentar

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je junija dalo v javno razpravo Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Razprava bo trajala do 2. avgusta. V pričujočem zapisu ne bom razpravljala o celotnem zakonskem predlogu; zagotovo so v njem, tako kot bolj ali manj v vsakem zakonu, tudi rešitve, ki niso najbolj domišljene in bi jih bilo mogoče še izboljšati. Omejila se bom na predlog uvedbe 30 dni neprenosljivega dopusta, ki naj bi ga izkoristili očetje. Novi zakonski predlog namreč predvideva 260 dni starševskega dopusta, od katerih je 30 dni neprenosljivih, 240 dni pa si starša lahko poljubno razdelita. Gre za rešitev, na katero se je vsul plaz kritik.

Kritike prihajajo z obeh ideoloških polov in gredo predvsem v dve smeri: da gre za prisilo oz. za nepotreben, neupravičen in neliberalen poseg države v zasebnost, partnerja naj se sama dogovorita, država pa naj ne posega v tako intimno področje zasebnosti; in da gre za krajšanje tistega dela dopusta, ki bi ga koristile matere, ker ga očetje ne bodo mogli.

Država je dolžna s posameznimi ukrepi spodbujati procese, ki vodijo k večji enakosti spolov tako v javnem kot v zasebnem življenju. Ti dve sferi namreč nista strogo ločeni.

Preden se lotimo razmisleka o kritikah, poglejmo nekaj ključnih dejstev.

Res je, da imamo v Sloveniji že dolgo časa eno boljših zakonodaj na tem področju, zlasti kar zadeva dolžino (365 dni) celotnega dopusta ob rojstvu otroka in nadomestilo (100 odstotkov) za ta čas dopusta. Pri nas obstaja materinski (doslej znan kot porodniški) dopust (105 dni), (neprenosljivi) očetovski dopust (15 dni + 75 dni) in 260 starševskega dopusta (prej dopust za nego in varstvo otroka).

Slovenska zakonodaja že vse od leta 1976 očetom in materam omogoča, da si dopust za nego in varstvo otroka delijo. Podatki pa kažejo, da je to možnost izkoristil izjemno nizek delež očetov, pri čemer puščamo ob strani vprašanje, kateri razlogi so privedli do takšne odločitve in čigava je ta v resnici bila. Samo za ilustracijo naj navedemo, da je bilo leta 2006 v Sloveniji izplačano starševsko nadomestilo 19.084 staršem, a le 921 očetov je tistega leta izkoristilo možnost dopusta za nego in varstvo otroka, to je tisti del dopusta, ki si ga z materjo otroka lahko delita. Po tridesetih letih zakonske možnosti deljenega dopusta hitri preračun pokaže, da se je za to možnost torej odločilo manj kot pet odstotkov očetov. Za primerjavo vzemimo neprenosljiv očetovski dopust. Ob uvedbi leta 2004 ga je izkoristilo 12.667 (od 16.972 rojstev), leta 2006 14.098 (od 19.084 rojstev), leta 2012 pa 17.486 očetov (od 21.790 rojstev). Iz teh podatkov lahko sklepamo, da očetje bistveno pogosteje izkoristijo pravico do neprenosljivega očetovskega dopusta kot pa možnost, da bi si z otrokovo materjo delili dopust za varstvo in nego otroka. Vse večji odstotek očetov je iz leta v leto koristil očetovski dopust, čeprav je bilo ob njegovi uvedbi prav tako velikokrat izpostavljeno, da te možnosti zaradi pritiska delodajalcev ne bodo izkoristili. Če so očetje očetovski dopust vzeli za svojega, pa je bil, nasprotno, dopust za nego in varstvo otroka tako v glavah žensk kot moških prevladujoče razumljen kot nekaj, kar pripada samo materam. Pravica do tega dela dopusta, čeprav ga je formalno možno deliti, se ni dojemala kot pravica, ki jo lahko koristi katerikoli od staršev, ampak predvsem mati. Toda če je lahko tisto, kar je bilo sprva razumljeno kot »prisila«, v primeru očetovskega dopusta sčasoma postalo »navada«, ni nobenega razloga, zakaj ne bi bilo tako, tudi ko gre za pravico, ki jo uvaja prenovljeni zakon. To zakonsko rešitev torej v nasprotju z njenimi kritiki, ki trdijo, da gre za prisilo, ki bo imela nasprotne učinke, razumem kot spodbudo, ki bo očetom olajšala odločitev, da izkoristijo vsaj del starševskega dopusta. Še več: ta zakonska določba jih za začetek najverjetneje bolj ščiti pred šikaniranjem ali diskriminatornim obravnavanjem delodajalcev, vsaj na dolgi rok pa bo vplivala tudi na spremembo močno zakoreninjenega prepričanja, da je skrb za otroka v zgodnjem otroštvu naložena predvsem materam. Po podatkih nekdanjega Urada za enake možnosti (Poročilo o delovanju brezplačnega telefona) je bil eden pogostih očitkov delodajalca, da si oče, ki bi želel koristiti del dopusta za nego in varstvo otroka, jemlje neko pravico, ki bi lahko »v normalnih razmerah« pripadala materi otroka. Doslej je moral oče najti opravičilo, zakaj bi koristil pravico ravno on in ne mati otroka, ki naj bi ji ta dopust sicer pripadal in ki naj bi bila najbolj »naravna skrbnica« otroka v najzgodnejšem obdobju njegovega razvoja. Pa je res? Ali ni v interesu ne samo otrok, ampak tudi mater, da se očetje dejavneje vključijo v skrb za njihov razvoj že v najzgodnejšem obdobju?

Sedanja ureditev celotnega dopusta v zvezi z rojstvom in skrbjo za otroka predvsem s stališča pravic mater in v tradicionalnem pomenu, po katerem je pravica otroka razumljena kot pravica do čim dlje trajajoče nege in skrbi s strani matere, je s tega vidika zagotovo dobro urejena. Matere imajo 105 dni materinskega dopusta in še vedno izkoristijo večino od 260 dni sedanjega dopusta za nego in varstvo otroka. Vprašanje pa je, ali je takšna ureditev dobra s stališča enakosti spolov in najboljša za vzpostavitev sodobnih družinskih razmerij. V primerjavi z nekaterimi drugimi državami, ki so sprejele bolj rigorozne ukrepe glede delitve dopusta, namenjenega negi in skrbi za otroke, sta tako obstoječa zakonodaja kot predlagana sprememba, da bi manjši del starševskega dopusta postal neprenosljiv in bi ga lahko koristili le očetje, v resnici zelo majhen korak v smeri posodobitve razmerij v nastajajoči družini. Sodobni koncept ureditve tega dopusta vsebuje močnejše spodbude v smeri enakovrednejše delitve skrbi za otroke med obema staršema in upošteva sodobna dognanja o vlogah žensk in moških v naši družbi ter koristih otrok, ko gre za njihovo nego in vzgojo. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj je dobro ne le za mamo, ampak predvsem, kaj je dobro za otroka in za družino v celoti. In ne nazadnje tudi, ali je obstoječa ureditev dobra, ko pretresamo pravice očetov? Ali je optimalna s stališča koristi otroka? Najbrž manj! Res je, da rodi lahko samo ženska, zato tudi ima poseben neprenosljiv 105-dnevni materinski dopust. Tudi doji lahko samo ženska, hranita pa ga lahko oba starša. Zato skrb za otroka ni nekaj tako biološkega, kot se zdi na prvi pogled: skrb za otroka je socialna pravica in dolžnost staršev, pri čemer jim država daje možnosti za to. Pri tej noveli torej ne gre za »tiho krajšanje porodniškega odpusta ženskam«, ampak za ustvarjanje razmer, da bi očetje tudi v praksi lahko izkoristili svoj del starševskega dopusta. S tem država aktivno deluje v smeri uveljavljanja enakosti spolov, v tem primeru v polju družinske politike. Nedvomno pa je treba pri zagotavljanju teh pravic upoštevati tudi dejstvo, da obstajajo enostarševske družine in da obstajajo izjeme in posebnosti, ki jih mora zakonodaja v izogib morebitnim krivicam ustrezno urediti.

Z levega ideološkega spektra je pogosto slišati očitek, da je rešitev neliberalna, da posega v polje zasebnosti in da je zato nepotrebna. Zakaj?

V zadnjem času se je v javnosti, predvsem ob sprejemanju Družinskega zakonika,veliko govorilo o pravici otrok do očeta. S to novelo jo država aktivno uresničuje! Kritika, ki se glasi »Nasprotujemo temu, da bi očete silili h koriščenju starševskega dopusta«, je pravzaprav v neposrednem nasprotju s tem, kar so sami kritiki v zadnjem letu velikokrat od države pričakovali – da namreč poudari vlogo očeta in očetovstva znotraj družine in družinske politike. Kot smo opozorili že zgoraj, vsako uvajanje novosti zahteva določen napor in čas. Spremembe potekajo počasi. Ni izključeno, da bodo imeli nekateri očetje še vedno težave z delodajalci pri uveljavljanju te pravice, z novelo zakona pa bodo dobili nedvoumno zapisano zakonsko pravico, in to je pomemben korak k bolj povezanim družinam in tudi drugačni moškosti in otroštvu.

Z levega ideološkega spektra je pogosto slišati očitek, da je rešitev neliberalna, da posega v polje zasebnosti in da je zato nepotrebna. Če predlagano rešitev presojamo s stališča enakosti spolov, je zagotovo potrebna, ker se stvari same od sebe težko in zelo počasi spreminjajo. Če želimo uveljavljanje enakosti spolov pospešiti, moramo ponekod sprejeti ukrepe, ki bodo prav to omogočali in spodbujali. Še nedavno je bilo precej razširjeno razmišljanje, da ni nujno, da se ženska zaposli; ali pa da je za svoje delo manj plačana; ali pa da jo mož lahko pretepe, če ga ne uboga. Tudi za ureditev teh področij je bilo treba sprejeti zakonske ukrepe, nekateri od njih posegajo tudi na področje zasebnosti. Ali lahko rečemo, da je tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini neliberalen, ker posega v zasebno sfero? Najbrž bi danes s tem (vsaj javno) soglašali le redki.

Država je dolžna s posameznimi ukrepi spodbujati procese, ki vodijo k večji enakosti spolov tako v javnem kot v zasebnem življenju, ti dve sferi namreč nista tako strogo ločeni, da ne bi vplivali druga na drugo, in neenakost v eni omogoča ali povzroča tudi neenakosti v drugi. Tega se najbrž dobro zavedajo tudi v skandinavskih državah, ki so med prvimi sprejele takšne ureditve, in najbrž bi jim zato težko očitali neliberalnost. Tako imajo na Švedskem na primer 480 dni starševskega dopusta, od katerih je 60 dni namenjenih za vsakega od staršev in ni prenosljivih, preostalih 360 dni pa si ob soglasju delita. Tudi na Švedskem so začeli s 30 dnevi neprenosljivega dopusta za očete, odziv očetov pa je bil celo tako dober, da so ga podaljšali na 60 dni! Na Norveškem imajo devet tednov porodniškega dopusta, dva tedna očetovskega dopusta in 47 ali 57 tednov starševskega dopusta, ki vključuje porodniški dopust. Od tega ima oče 12 tednov neprenosljivega dopusta. Na Islandiji pa imajo tri mesece porodniškega dopusta, od tega sta dva tedna po porodu obvezna, tri mesece očetovskega dopusta in tri mesece starševskega dopusta.

Vidimo torej, da imajo v teh državah, ki so zgled na področju enakosti spolov in tudi socialne in ekonomske občutljivosti, očetje celo veliko več neprenosljivega očetovskega dopusta, kot ga uvajamo v Sloveniji.

Naj sklenem z mislijo, da predvidena rešitev otroku ne jemlje ničesar. Njihove očete usmerja v odločitev za sodobno družinsko razmerje ter za boljšo delitev dela in ugodja ob skrbi za otroka in jih pri tem podpira. Skratka: predlagana rešitev pravzaprav pomeni še en korak v smeri načela starševske (in ne zgolj materinske) skrbi za otroka.