26. 7. 2013 | Mladina 30 | Družba
Forma viva spet živa
Na tratah v okolici starega kostanjeviškega samostana nastajajo nove skulpture Forme vive. Kakšen je pravzaprav pomen tega mednarodnega kiparskega dogodka s polstoletno tradicijo?
V nekdanjem cistercijanskem samostanu domuje Galerija Božidarja Jakca z izredno bogatim umetniškim fundusom, okoli nje pa že od leta 1961 nastaja park skulptur Forma viva.
V okolici starega kostanjeviškega samostana pojejo žage, dva kiparja in ena kiparka, skupaj s pomočniki, oblikujeta nove skulpture za zbirko Forme vive. Lilija Pobornikova, kiparka iz Bolgarije, odloži motorno žago in z mirnim glasom pripoveduje: »Naredila bom tri cvetove različnih velikosti, največji bo visok okoli dva metra.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
26. 7. 2013 | Mladina 30 | Družba
V nekdanjem cistercijanskem samostanu domuje Galerija Božidarja Jakca z izredno bogatim umetniškim fundusom, okoli nje pa že od leta 1961 nastaja park skulptur Forma viva.
V okolici starega kostanjeviškega samostana pojejo žage, dva kiparja in ena kiparka, skupaj s pomočniki, oblikujeta nove skulpture za zbirko Forme vive. Lilija Pobornikova, kiparka iz Bolgarije, odloži motorno žago in z mirnim glasom pripoveduje: »Naredila bom tri cvetove različnih velikosti, največji bo visok okoli dva metra.«
Ujeli smo jo pri oblikovanju srednje velikega cveta, s popkom in štirimi cvetnimi listi. Rada ima naravne in organske oblike: »Ustvarjala sem že iz različnih materialov, a les imam zelo rada. Zgodovina kostanjeviškega simpozija je impozantna in zato sem zelo vesela, da bodo moji cvetovi del te kiparske zbirke na prostem.« Postavljeni bodo nedaleč na travniku ob rečici. Poleg Lilije je letos mednarodna žirija izbrala na razpisu še Donalda Buglassa iz Nove Zelandije in Mitjo Stanka s Kapelskega vrha.
V slikovito pokrajino ob reki Krki na Dolenjskem so ljudje že od nekdaj radi prihajali, cistercijani so že leta 1234 tukaj postavili svoj samostan, dobrih 20 let kasneje pa je bila zabeležena prva omemba mesteca Kostanjevica, ki je vseskozi vztrajalo v svoji umetniški in kulturni naravnanosti. Danes v kostanjeviškem samostanu domuje Galerija Božidarja Jakca z izredno bogatim umetniškim fundusom in po letu 1998, ko so ponovno obudili kiparski simpozij Forma viva, galeristi skrbijo tudi zanj. Začetki Forme vive segajo v socialistične čase, ko sta se leta 1959 slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek udeležila kiparskega simpozija v St. Margarethnu na avstrijskem Gradiščanskem. Dala sta pobudo za podoben simpozij pri nas in politika jo je takoj sprejela in tudi zagotovila sredstva za njegovo izvedbo.
Novozelandski kipar Donald Buglass je podobno skulpturo kot v Kostanjevici oblikoval že v Južni Koreji na umetniškem bienalu Geumgang. Diplomiral je na umetniški akademiji v Sydneyju in na Univerzi v Tasmaniji. Poleg lesa uporablja tudi bolj efemerne materiale.
Tako je bil leta 1961 ustanovljen sklad z imenom Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, in sicer na podlagi pogodbe med krajema Koper in Novo mesto kot nosilcema takratnih območnih ljudskih okrajev. Kiparji in politiki so se namreč odločili, da v Sloveniji ne bomo imeli le enega simpozija, ampak dva. Prvega v Kostanjevici na Krki, kjer so kiparji ustvarjali v hrastovem lesu, drugega pa v Seči pri Portorožu, kjer so ustvarjali v kamnu. Kmalu sta se prvima dvema pod istim okriljem pridružili še dve kiparski delovišči; eno leta 1964 na Ravnah na Koroškem, kjer ga je prevzela ravenska železarna in zagotovila osnovni material – železo in jeklo, drugo pa leta 1967 v Mariboru, kjer je podjetje Stavbar kiparjem kot osnovni material zagotovilo beton.
Vsa štiri delovišča Forme vive so bile specializirane umetniške delavnice na prostem, ki so domačim in tujim kiparjem dajale priložnost, da ustvarjajo skulpture zelo velikih dimenzij. Mariborska je bila že od začetka trienalna, ravenska bienalna, kostanjeviška in portoroška pa sta se bienalno izmenjevali. A prišla je kriza in razpad Jugoslavije, samostojna Slovenija pa za tovrstne prireditve ni več namenjala dovolj denarja. Železarna Ravne se je »prestrukturirala«, Stavbar je šel v stečaj. Portoroška Forma viva je s težavo životarila do danes. Letos na primer so na Obali organizirali le teoretski del in k diskusiji povabili umetnostne zgodovinarje, kiparjem pa niso dali možnosti, da bi ustvarjali v kamnu.
Bolgarska kiparka Lilija Pobornikova je diplomirala iz lesene skulpture, klesala je tudi kamen, v sezoni 2008-09 na Švedskem je v ledenem hotelu oblikovala Sobo gob iz ledu, na Mednarodnem kiparskem festivalu v Švici pa je dobila drugo nagrado za skulpturo iz peska.
Kostanjeviška Forma viva, na kateri je od leta 1961 sodelovalo 130 kiparjev iz 30 držav, je medtem za deset let zamrla. A vse od konca devetdesetih spet vzdržuje bienalni ritem in tako tudi letos gosti tri kiparje, ki ustvarjajo iz hrastovega lesa. Novozelandec Donald Buglass dela skulpturo skledaste oblike, ki bo samostoječa, brez enega žeblja, le lesene vmesne »kolačke« dodaja, da bodo povezali nažagane dele debla. »Struktura bo povsem pokrita, v sredini votla, vanjo se bo dalo kukati le skozi špranje. Morda se bo v njej naselila kakšna miška, živalim bo zagotovo všeč. V bistvu bo skulptura kot narobe obrnjena ladja, njena oblika bo parabolična in zanimiva sama po sebi,« pripoveduje Donald. Pravi, da skulptura govori o nas – od kod prihajamo, kaj delamo in kam gremo.
Slovenski predstavnik Mitja Stanek se je odločil, da postavi RQ-kodo (hitro prepoznavno kodo) v tretjo dimenzijo. Končana skulptura bo tehtala štiri tone in pol in bo stala na otoku ob Lamutovem likovnem salonu. »In ko se bodo mimoidoči oddaljili od kipa približno dve diagonali in pol, bo pametni mobilni aparat zaznal RQ-kodo, jo poskeniral ter lastnika telefona preklopil ali na spletno stran mesta Kostanjevice ali na www Galerije Božidarja Jakca,« pravi Stanek.
Mitja Stanek, slovenski predstavnik na tokratni Formi vivi, postavlja QR-kodo v tretjo dimenzijo. Že na podiplomskem študiju grafike se je ukvarjal s črtnimi kodami in jih interpretiral skozi grafični jezik, v diplomski nalogi pa je analiziral princip gradnje skulpture v sodobni umetnosti.
Goran Milovanović, kustos v Galeriji Božidar Jakac, ki poleg drugih zbirk skrbi še za Formo vivo, opozarja, da se pozablja, da je kiparski simpozij Forma viva ena od naših uveljavljenih blagovnih znamk na področju umetnosti, ki jo poznajo tudi v svetu. »Po njej nas poznajo in takšnih priložnosti za promocijo slovenske kulture v svetu nimamo prav veliko. Forma viva je poleg Mednarodnega grafičnega bienala in Mednarodnega bienala industrijskega oblikovanja (BIO) zagotovo tretja najpomembnejša mednarodna manifestacija, ki v Sloveniji poteka že več kot pol stoletja,« je prepričan.
Tudi Forma viva bi si zaslužila več pozornosti tistih, ki delijo državni denar, morda bi potrebovala tudi novo sinhronizacijo med različnimi kiparskimi delovišči ter nov način financiranja in organiziranja. A žal sodobne politične klike niso tako pronicljive in občutljive za umetniška snovanja, kot so bile tiste stare izpred petdesetih let.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.