»Aaaa, ste bili na Glastonburyju?«

Poletje je čas številnih glasbenih festivalov na prostem, a le eden je Glastonbury. Zakaj je festival z večdesetletno tradicijo, ki se je na Otoku začel leto po Woodstocku, tak fenomen?

»A v Glastonbury greš? Naj se ti v hiši posuši vse razen perila!« mi je na dopoldanski cigareti v šali zabrusil odgovorni urednik. Malce debelo sem ga pogledal, češ, kaj ti pa je, saj gre vendar samo za glasbeni festival, ki jih je po Evropi kolikor hočeš. Po vrnitvi mi je njegova izjava precej bolj jasna.

Leto po Woodstocku je bilo, ko se je prvič zgodil festival, uradno imenovan Glastonbury festival of Contemporary Performing Arts. Idejo zanj je posestnik iz Somerseta Michael Eavis bojda dobil potem, ko si je leta 1970 v bližnjem Bathu ogledal koncert skupine Led Zeppelin. Udeležence praznovanja, v glavnem hipije, je Eavis povabil na svojo posest, tako da ima Glastonbury še danes hipijevski prizvok.

Prvi festival so pripravili septembra, od leta 1971 pa je vedno junija, neposredno po poletnem solsticiju, ki ga praznujejo v bližnjem Stonehengeu. Festival je imel kmalu po začetku sicer sedemletno pavzo, od leta 1978 pa se je zgodil skoraj vsako leto, če odmislimo prekinitve, ki so nastale zaradi okoljevarstvenih razlogov. V osemdesetih je festival rasel, tako da je Eavis dokupil še nekaj okoliške zemlje, v devetdesetih so festival razširili še na elektronsko plesno glasbo, v prvih letih novega tisočletja pa so zaradi ogromnega števila ljudi, ki so preskakovali ograjo (leta 2000 je bilo ob 100.000 ljudeh, ki so kupili vstopnico, še približno 150.000 ilegalnih obiskovalcev), naredili zelo visoko, dvojno ograjo, tako da je ta festivalska tradicija izumrla.

Ko sem z vrha grička prvič zagledal festivalsko prizorišče, mi je vzelo sapo. Vse skupaj je videti kot mešanica Disneylanda, Las Vegasa, Potemkinove vasi in filma Mars napada.

Kako priti na Glasto, kot mu pravijo domačini? Nakup karte se izkaže za precej težavno stvar. Najprej se moraš prijaviti na festivalsko spletno stran z vsemi podatki in fotografijo, oktobra pa sledi nagradno žrebanje, saj poskuša kakšnega pol milijona ljudi kupiti eno izmed 150.000 kart, ki so jih lani prodali v uri in 45 minutah. Priporočljivo je, da se za nakup oborožiš z večjim številom računalnikov in napadeš strežnik z več lokacij. Karta stane presunljivih 205 funtov, kar pa glede na ponujeno niti ni toliko, ne glede na to, da ob nakupu nimaš še niti najmanjšega pojma, kdo bo nastopal.

Pot na Glasto je dolga, iz Ljubljane je približno 1800 kilometrov, nazaj pa se zdi seveda še daljša. Avto je skoraj nujen, ker potrebuješ opremo za kampiranje, prav tako zgodnji prihod, da do prizorišč ne pešačiš predolgo. Naša ekipa je tako prispela že v torek, čeprav se je dogajanje začelo v četrtek, koncerti pa šele v petek.

Od dojenčkov do ostarelih hipijev

Ko sem z vrha grička prvič zagledal festivalsko prizorišče, mi je vzelo sapo, tako zelo velika je tale zadeva. Na površini v velikosti 3 x 5 kilometrov, kjer se, ko ni festivala, pasejo krave, se razprostira mesto, sestavljeno iz ogromnih šotorov za nekaj tisoč ljudi, 53 različno velikih odrov, več deset manjših prizorišč cirkusa, kabareta, treh otroških zabaviščnih parkov, nepregledne množice prodajaln z mehiško, indijsko, libanonsko, pakistansko, britansko ali katerokoli že hitro prehrano, trgovin z obveznimi klobuki, oblekami po pet ali deset funtov, opremo za kampiranje in spominki. Vse skupaj je videti kot mešanica Disneylanda, Las Vegasa, Potemkinove vasi in filma Mars napada.

Ulice tega mesta za nekaj dni napolni kakšnih 175.000 obiskovalcev, varnostnikov, policajev, komunalcev in ostalih, ki skrbijo, da mesto živi. Glasto ni festival samo za eno generacijo, prav nasprotno. Na njem lahko srečate vse, od majhnih otrok, ki jih starši prevažajo v doma narejenih vozičkih in cizah, do hormonsko razposajenih najstnikov, srednje generacije in ostarelega hipijevskega para, ki ima krepko čez 70 let in s sabo tovori stolčka, na katerih si lahko odpočije, ko ga noge ne nosijo več. Največ je domačinov, tujcev je samo za ščepec, vsi pa so srečni, da so tam, tako da vzdušje ni niti najmanj podobno kakšni angleški fantovščini v centru Ljubljane. Ves čas festivala sem opazil samo nekaj pretirano opitih, ki pa so jih varnostniki in obiskovalci zelo hitro umirili.

Zanimiv je odnos organizatorjev do alkohola in drog. Glasto je edini festival v Angliji in eden redkih sploh, kjer lahko na prizorišča s seboj prineseš pločevink ali plastenk, kolikor hočeš. Steklenice so iz razumljivih vzrokov strogo prepovedane, kar pa nikakor ne zmanjša obiska točilnic alkohola. Tudi droge naj bi bile strogo prepovedane, tako da se ti zna zgoditi, kakor se je enemu izmed članov naše ekipe, da te na vhodu preišče varnostna služba, ki pa je dotičnemu zaplenila samo vrečko slovenskega sladkorja, pozabljeno v žepu. Na prizorišču medtem nisem opazil, da bi, kakor se zna zgoditi na slovenskih festivalih, kakšen kriminalist pod krinko komu zvijal roko, ker si je prižgal prepovedano smotko. Prav nasprotno, kljub ogromnemu številu redarjev, uniformiranih policajev, tudi tistih na konjih, se kadi bolj ali manj javno. Organe reda bolj zanimajo preprodajalci, saj se je pred desetimi leti zgodil umor, ki mu je botroval spor med dilerjema.

Sobotni program je samo na desetih največjih odrih obsegal približno 80 koncertov, ki so se časovno prekrivali. Nujna je dobra telesna pripravljenost, ker so odri kar daleč narazen.

Pot pod noge

Kaj reči o glasbi? Največja frustracija je, ker si ne moreš niti slučajno ogledati vsega, kar bi si želel. Sobotni program je samo na desetih največjih odrih obsegal približno 80 koncertov, ki so se časovno prekrivali. Sam sem imel Rolling Stonesov po četrti pesmi že čisto zadosti in tako sem preprosto odšel do drugega odra, kjer so razturali Public Enemy. Stonesov namreč niti nekje na polovici avditorija nisem videl, še na velikih zaslonih ne, pa tudi zvok je bil obupno slab, kot da bi poslušal majhen mono radio, kar je najbrž posledica popolnoma napolnjenega prizorišča, pa še veter je pihal v napačno smer. A nič zato, pač nisem takšen oboževalec, da bi zasedel prostor pod odrom že nekaj ur pred koncertom.

Poleg Stonesov, ki so bile največje zvezde letošnjega festivala, so nastopili še Arctic Monkeys, Mumford and Sons , Primal Scream, Calexico, Portishead, Nile Rodgers, Smashing Pumpkins, Nick Cave & The Bad Seeds, Elvis Costello, Seasick Steve, Public Image Limited, Rodriguez in nebroj drugih, od katerih večine niti ne poznam. Trditev, da je bil ta ali oni koncert najboljši, bi bila zelo pogumna, saj si je nemogoče ogledati več kot nekaj koncertov na dan. Nujna je dobra telesna pripravljenost, ker so odri kar daleč narazen, na poti od enega do drugega pa se ti lahko pripeti, da naletiš na neznano pihalno godbo, ki ti zaigra najljubši komad Specialsov, ali pa na majhen bar, kjer ob treh popoldne skupaj z varnostniki žurira nekaj sto rejverjev.

Glastu ne primanjkuje niti klubskega plesnega dogajanja. Na prizoriščih, imenovanih Shangrli-la, Block 9 in Sonic, je več klubov na prostem, opremljenih z impozantno scenografijo in vizualnimi učinki, kjer se dogajanje začne, potem ko luči na velikih odrih ugasnejo, in traja do jutra. Stari in novi hipiji imajo svoj prostor pod soncem v delu, imenovanem Greenfield. Potem so tu še kup delavnic, permakulturni kotiček, bolšja tržnica, kavarne in prodajalne, ki prodajajo vse, kar se imenuje »organsko«; vse skupaj je videti kot naš festival Sajeta na steroidih.

Kaj reči za konec? Mogoče to, da imajo Britanci Glasto res radi. Komurkoli omeniš, da odhajaš na festival, se mu zasvetijo oči in začne opisovati, kako se je leta 1988 prebijal čez drn in strn, da je prišel na festival, ker ni imel karte, ali da je bil najboljši program leta 1994, ko so igrali Levellersi. Ko smo se po koncu festivala vračali na rodno grudo, nas je pri vhodu v Evrotunel pričakal angleški policaj, ki se je ob pogledu na do zadnjega kotička napolnjeni audi, iz katerega smo mu moleli dokumente štirje sumljivi, neobriti tipi, samo zarežal kot pečen maček in rekel: »Aaaa, ste bili na Glastonburyju, fantje? Srečno pot!« Naših osebnih izkaznic še pogledati ni hotel.