Kaj bo z Delom?

Janko Lorenci je v svoji kolumni „Kaj bo z Delom“ zapisal nekaj trditev, katerim moram kategorično ugovarjati.

Ni res, da je bila uvrstitev Dela na borzo napaka uprave, ki je tako le izkazala resnično vrednost družbe. Res pa je, da je bila usodna napaka vseh zaposlenih in novinarjev še posebej, ki so pod vplivom in zgledi svojih liderjev razprodali delnice, ker so premalo zaupali svoji upravi.

Ni res, da je bila izgradnja lastne tiskarne napaka. Zagotovila nam je neodvisnost, vrhunsko kvaliteto tiska, najnižjo možno ceno, dragoceno amortizacijo in izjemne sinergijske učinke.

Po zaslugi takšne strategije smo z visokonakladnimi revialnimi prilogami ustvarili dominanto tržno pozicijo, imeli do 26-odstotni donos, milijardo tolarjev letnega dobička, daleč nadpovprečne plače vključno z obvezno trinajsto in enkrat celo štirinajsto ter jasne razvojne perspektive.

Ne vem, ali je bilo zaupanje Koširju, Flegarju in Renku res napaka, vem pa zanesljivo, da razmere v uredništvu niti slučajno niso bile tako idilične, kot bi jih rad prikazal Lorenci.

Janko Lorenci obuja destruktiven dialog, ki ga je na čelu takratnega novinarskega ceha v Delu vodil z upravo, in ki je po moji sodbi pomembno prispeval k slabitvi naše skupne pozicije proti denarja in vpliva lakomnim lastnikom.

Komentator bi se v korist svoje verodostojnosti lahko vzdržal razlage konflikta, v katerega je bil tudi sam globoko vpleten.