Frančiškov pasijon

Prijazen nasmeh papeža Frančiška in menjava slovenskih nadškofov nista dovolj. Pot do odpuščanja in prenove katoliške cerkve bo dolga in trpka

Novi papež Frančišek se je namenil čistiti vatikanske hodnike. Takšen je vtis, iz kurije izganja blišč absolutizma, vrača se k evangelijskemu uboštvu,preiskuje posle vatikanske banke, govori preprost jezik, odpira teme, od katerih so nekoč bežali. A za zdaj je to le vtis, vsebina, dogma, nauk katoliške cerkve se ne spreminjajo. Dober primer je tiskovna konferenca, ki jo je papež za izbrane novinarje priredil na letalu, ko se je vračal iz Brazilije v Rim. Govoril je všečno, improvizirano, brez enigmatičnih podtonov. »Kdo sem jaz, da bi sodil geje,« je dejal novinarki. In požel navdušenje.

Papež pa ni povedal nič novega. Geje kot vernike je cerkev sprejemala, umazan, grešen je bil le spolni akt, gnusoba, spolno nagnjenje, dokler je skrito, pač ne. »Katoliška cerkev zelo lepo pojasnjuje to točko, ko pravi, da se te osebe ne smejo nikdar diskriminirati, marveč jih je treba integrirati v družbo,« pravi papež. A odprti, moderni Frančišek je v isti sapi povedal, kaj je pravi problem. Pravi problem naj bi bil domnevni »gejevski lobi«, ne samo gejevski, tudi lobi skopih, lobi politikov, lobi prostozidarjev. »Kadar srečamo homoseksualnega človeka, mislim, da moramo razlikovati med dejstvom, da je neki človek homoseksualno usmerjen, in dejstvom lobija, saj lobiji niso dobri, so slabi.«

Kakšen je skrivni, zlovešči gejevski lobi, ki naj bi izsiljeval škofe in poštene duhovnike. Kakšen naj bi bil njegov namen? Se zavzema za pravice gejev, za to, da se lahko poročijo, za to, da lahko duhovniki, če želijo, živijo v partnerskih skupnostih? Če obstaja, potem ni ravno močan. »Pravno priznavanje istospolnih zvez ali njihova izenačitev s poroko ne bi pomenilo le odobravanja odklonilnega vedenja, ki bi lahko postalo model v sedanji družbi, pač pa bi hkrati oslabilo temeljne vrednote, ki pripadajo dediščini človeštva,« je leta 2003 v stališču Kongregacije za doktrino vere zapisal Frančiškov predhodnik Joseph Ratzinger. Ta doktrina se ni spremenila, tudi Frančišek ne podpira porok istospolnih partnerjev, nasprotuje abortusu, ne podpira zamisli, da bi bile ženske duhovnice. Njihova vloga je pomembna, pravi, zelo pomembna, a vrata v duhovništvo so jim še vedno zaprta. Vsa fama, moč tega zloveščega in skrivnostnega, neotipljivega gejevskega lobija izvira iz srednjeveškega odnosa, ki ga ima katoliška cerkev do spolnosti in žensk. Prijazen nasmeh novega papeža ni dovolj.

Zelo podobno je tudi v Sloveniji. Zaradi finančnih malverzacij sta bila te dni odstavljena nadškofa Stres in Turnšek. Del »odgovornosti za to nesrečo« je padel tudi nanju. Žal nama je, pravita, odstopata v znamenju ljubezni do cerkve, poslušnosti in edinosti do papeža. »Škofija ni potopila Zvonov, ampak sta Zvonova potopila škofijo,« dodaja Stres, ki je sicer postal ljubljanski nadškof že v času, ko se je začela potapljati mariborska nadškofija. Takrat Stresova vloga očitno še ni bila tako sporna. Iz Vatikana je prišla kazen zaradi finančnega pohlepa. Menjave pa niso dovolj. Če si cerkev tudi na Slovenskem želi pridobiti izgubljeno zaupanje in moralni ugled pri svojih vernikih, mora storiti še kaj drugega. Lahko bi se za začetek odrekla političnim apetitom in sprejela sobivanje v drugačnosti.