Podjetni javni uslužbenci

Tanja Klemenc Sekuti je predsednica pokrajinskega odbora DeSusa na Koroškem in strokovna sodelavka na ministrstvu za zunanje zadeve. Delovno mesto je aprila dobila na zaupanje ministra Erjavca, to pomeni, da se bo s Prevalj v Ljubljano in nazaj vsak dan vozila, dokler bo on na položaju. Do takrat bo, tako kot vsi javni uslužbenci, ki živijo več kot dva kilometra od kraja dela, za potne stroške dobivala nadomestilo. V konkretnem primeru to na mesec znaša 524 evrov. Ker je od njenega prebivališča do ministrstva in nazaj 260 kilometrov, njen avtomobil pa porabi okrog sedem litrov goriva na sto kilometrov, povračilo za pot na delo in z dela ne pokrije njenih dejanskih stroškov za bencin, kaj šele za letno vinjeto ali servisiranje vozila. Po našem grobem izračunu za gorivo vsak mesec porabi približno 600 evrov.

A Klemenc Sekutijeva se je znašla. Na delo se vozita skupaj s kolegico z drugega ministrstva. Čeprav se do prestolnice odpeljeta z enim avtom, dobita stroške za prevoz povrnjene obe. Če si stroške potovanja razdelita na pol, vsaki ostane še okrog 200 evrov na mesec.

A Klemenc Sekutijeva se je znašla dvakratno. Med študijskim letom poleg kolegice prevaža tudi študente. Prek spletne platforme prevoz.org ponuja prevoz s Prevalj v Ljubljano ali v nasprotno smer za pet evrov na potnika. Če pelje poln avto študentov vsak ponedeljek v prestolnico in v petek nazaj, ji to prinese še dodatnih 20 do 30 evrov na teden, kar je okrog 100 evrov na mesec. Če pobere koga še med tednom, toliko več.

Po pojasnilih ministrstva za notranje zadeve ta praksa ni sporna. Zanje je pomembna le oddaljenost prebivališča od kraja dela. Tega lahko preverjajo tudi detektivi in tako preprečijo zlorabe. Kako uslužbenci pridejo na delo, ni pomembno. Čeprav se vozijo s kolesom, jim država povrne stroške dnevne vozovnice za javni promet v obe smeri ali pa vrednost mesečne. Prav tako sodelavcu, ki bi ga pripeljali.

Vožnja s kolesom na delo je hvale vredna, prav tako deljenje avtomobila z več potniki prispeva k varovanju okolja. Pa vendar bi bilo v teh kriznih časih, ko država varčuje na vseh področjih, morda smiselno, da bi uslužbenci, ki zaradi podjetnosti ali drugih osebnih okoliščin porabijo manj od dobljenih sredstev iz proračuna, ta presežni denar nekako vrnili. Ali pa ga del namenili manj privilegiranim. Na letni ravni država za povračilo teh stroškov nameni okrog 125 milijonov evrov.

Pri ponujanju prevoza v zameno za plačilo pa tudi ni vse tako »čisto«, kot pravijo na ministrstvu, saj gre za neobdavčeno storitev, ki jo opravlja oseba, ki dejavnosti nima prijavljene. Če sklepamo po odločitvi tržnega inšpektorata, ki je pred dvema letoma za ponudnike prevozov prek spletne strani prevoz.org zapisal, da bi šlo za delo na črno, če bi kdo tako opravljal pridobitno dejavnost, potem Klemenc Sekutijeva dela na črno. Ker ji delodajalec vrne delež stroškov prevoza na delo, v Ljubljano pa vozi še kolegico, tako da si stroške razdelita, ima od prevoza študentov lahko čisti dobiček.