Na čevape!

Ljubljanske sarajevske čevapčičarne:
Harambaša, Vrtna 8
Sarajevo ’84, Nazorjeva 12
Das ist Valter, Japljeva 3
Saraj, Bohoričeva 1
10 v pol, Litijska 47

Ljubljanski sarajevski čevapčičarji svoje žare pridno kurijo vsak dan, le ob nedeljah večinoma zapirajo malo prej kot sicer.

Za 10 čevapčičev, vtaknjenih v polovico lepinje, boste odšteli 4,5 (Das ist Valter in Saraj), 5,6 (10 v pol), 5,8 (Sarajevo ’84) ali 6,5 (Harambaša) evra, razpon pri sudžukicah pa je od 4,3 (Valter) do 7 (Saraj, Harambaša) evrov.

Vrstni red po primerjalni analizi:
1. Deset v pol
2. Das ist Valter
3. Harambaša
4. Sarajevo ’84
5. Saraj

Po štetju sarajevskih čevapčičarn v prestolnici je v Konzumovem inštitutu za komparativistične vede takoj stekel proces rekrutacije agentov, ki naj ponudijo jasen odgovor na vprašanje, kje v Ljubljani pečejo najboljše čevape sarajevskega tipa. Tako je peterka – po sarajevski olimpijadi rojena gospodična, rojeni Sarajlija, človek, ki je JLA odslužil pod poveljstvom Ratka Mladića, mladoslovenski dedec in dežurni ćato – prepešačila pot od enega do drugega, a povsod enakega naročila: deset čevapov, sudžukice, kajmak posebej, lepinja, prebranec.

Harambaša: kar najprej pade v oko, je kratek jedilni list s precej visokimi cenami (npr. turška kava 2,8 €). Čevapi so okusni, a majhni in precej gumasti, kajmak rahlo grudast, somuni pa prekruhasti, zato kanijo biti glavni Harambašev favorit sočne, ravno prav kompaktne in lepo začinjene sudžukice in neagresivna, na ravno prav velike koščke narezana čebula.

Sarajevo ’84: z jurefrankovsko časopisno robo okrašena klet na Nazorjevi je dom čevapov sprejemljive teksture, a ne ravno prepričljivega okusa. Morebiti prav zato lepinje zalivajo z vegetno župo, univerzalni dodatek jedem pa seka tudi iz sklede bolj pasulja kot prebranca, v katerem se je nekako znašel celo polcentimetrski kamenček. Sudžukice so kompaktne in – tako kot kremasti kajmak – preslane.

Das ist Valter: iz Gorenjske uvoženi Valter je iz rokava povlekel dva aduta: prvi je odprt, z ogljem kurjen žar, ki lepo dišavi več kot le korektne čevape, pa tudi že kar chorizovsko pikantne sudžukice in sprejemljiv prebranec; drugi pa do žepov gostov silno prijazna cenovna politika. Ob dobrem maslenem kajmaku je tako edini – a precej hud – feler popolnoma razmočena lepinja.

Saraj: domnevamo, da se v novoodprti, res lepo opremljeni restavraciji še lovijo ali pač bolj posvečajo drugim elementom bosanske kuhinje, saj je čevaparska ponudba precej neprepričljiva: čevapi so neenakomerno oblikovani, sudžukice gumaste, kajmak je bil na samem robu žarkosti, prebranec pa masten, čebulast in voden. Jih pa velja pohvaliti za sicer majhne, a lepo oblikovane in pečene lepinje.

Deset v pol: do Štepanjca smo pripešačili že precej siti, a so v vseh elementih – razen pri preslanih sudžukicah, pa tudi kajmaku bi koristil odvzem kakšnega zrna soli – pokazali najboljšo formo v konkurenci. Čevapi so lepo pečeni, sočni in nič gumasti, dišeč prebranec s hrustljavo zgornjo skorjo je pripravljen iz velikih zrn tetovca, lepinje nizke in močno naluknjane, čebula pa sladkasta in nepekoča. Dovolj za zmago v ljubljanski konkurenci, za pravo stvar pa vseeno predlagamo pohod v Sarajevo.